Med smrtjo in življenjem
Dva »Lazarja« sta omenjena v evangelijih. Eden je označen kot »revež:« Luka poroča, da je ležal pri vratih bogatega človeka, ki se je oblačil »v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil« (Lk 16,19-20). Drugi je »bolnik« iz Betanije, pri čemer Janez poudari, da gre za brata Marte in Marije (Jn 11,1.21.32). Pri tem je pomenljivo ime: grška oblika Lazaros ima verjetno izvor v hebrejskem imenu Eleazar in dobesedno pomeni Bog pomaga oz. Bog je moj pomočnik. Čeprav se na prvi pogled zdi, da njuni usodi nimata nič skupnega, ju povezuje bistvena dimenzija vere, namreč vprašanje »vstajenja« in kako Bog pri tem »pomaga.«
Vrnimo se k Lukovi priliki o ubogem Lazarju in bogatem človeku (Lk 16,23-31). Oba sta umrla, pri čemer je bogat človek trpel v podzemlju, vendar je lahko »povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju.« Nato se med njim in Abrahamom vzpostavi dialog, pri čemer je pomenljiv drugi del pogovora. Na Abrahama se namreč obrne s prošnjo, naj pošlje Lazarja k njegovim petim bratom. Posvaril naj bi jih pred nevarnostjo, da tudi sami lahko pridejo v »kraj trpljenja.« Odvrnil mu je, da imajo že »Mojzesa in preroke.« Vendar je bogat človek, ki se je nahajal »v plamenu,« argumentiral, da njegovim bratom ne Mojzes, ne preroki ne zadoščajo. Svoje mišljenje bi po njegovem prepričanju spremenili šele takrat, ko bi prišel k njim »kdo od mrtvih.« Vendar se je moral soočiti z nasprotnim argumentom: »Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.«
V Janezovem evangeliju pa je Jezus naredi veliko znamenje (gr. semeion), ko je Lazarja »obudil od mrtvih.« Gre za zaključno, sedmo znamenje, ki je imelo svoj začetek v Kani Galilejski, ko je voda »postala« vino (Jn 2,1-12). Smisel vseh Jezusovih znamenj je v tem, naj bi »vidno« dejanje usmerilo človekov pogled v »nevidno« resničnost in mu pomagalo oblikovati vero v Jezusa. Temu dogodku je posvečeno celotno enajsto poglavje, pri čemer je pomembna ugotovitev, da je ravno to dejanje dalo povod, da Jezusa »usmrtijo;« zato so veliki duhovniki in farizeji »izdali ukaz, naj tisti, ki bi izvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli« (Jn 11,53.57).
Evangeljski tekst je poln napetosti oz. notranjih nasprotji. Ko Jezusa obvestijo, da je Lazar bolan, na to odgovori: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo« (Jn 11,4). Če zaradi posledic bolezni na biološki ravni nastopi smrt, pa Jezus usmerja pozornost v »slavo Boga (gr. doxes tou Theou). Kot da mora najprej nastopiti »smrt,« da se nato lahko razodene Bog. Pri tem moramo upoštevati, da Lazarjevo »obujenje« (gr. egeiro) oz. njegov »prihod iz groba« (Jn 11,44) še ne pomeni njegovega dokončnega bivanja v Bogu, ker se je »vrnil« v biološko življenje. Zato so veliki duhovniki sklenili, da je Lazarja potrebno umoriti (Jn 12,10).
Še drug vidik je pomenljiv, ko Jezus pravi: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim« (Jn 11,11). Učenci so to razumeli kot da gre za spanje v smislu počitka, Jezus pa je imel v mislih Lazarjevo smrt. Ob tem je izrazil celo svoje »veselje« (gr. chairo), da ni bil navzoč, ko je Lazar umrl. Kot da je s tem poudaril svojo božjo naravo, ker bo to učencem pomagalo, da bodo lahko verovali (Jn 11,15).
Po drugi strani prepoznamo tudi Jezusovo človeško naravo. Ko je videl žalujoče, kako jokajo zaradi Lazarjeve smrti, »ga je do srca ganilo in je vzdrhtel« (Jn 11,33). Lazar je bil Jezusov prijatelj (gr. philos): ko ga je izgubil, ni mogel ostati ravnodušen. Opis njegovega duševnega stanja izraža več kot zgolj čustveno žalost. Po eni strani je z izrazom embrimaomai mišljeno, da je bil Jezus ob njegovi smrti zgrožen. Po drugi strani pa beseda tarasso poudarja, kako ga je smrt prijatelja pretresla. Se pravi, da gre najprej za reakcijo duha (gr. pneuma), kar povzroči spremembo stanja v duši (gr. psyche): Jezus se je »zjokal« (Jn 11,35). Evangelistov opis lahko razumemo tako, da »duh« vzročno deluje na »dušo.« Kar pomeni, da vzrok njegovega duševnega stanja ni prišel od zunaj, se pravi mimo njegove volje, ampak je to povzročil njegov »duh.« S smrtjo se ni soočil zgolj kot božji Sin, kot Logos, ki je neobčutljiv oz. čustveno ravnodušen, ampak kot človek, ki pokaže svoja čustva. V tem kontekstu Avguštin zapiše pomenljivo misel: »Kristus je jokal; tudi človek naj joka. Zakaj naj bi Kristus jokal, če ne zato, da bi človeka naučil jokati?« [»flevit Christus, fleat se homo. Quare enim flevit Christus, nisi quia flere hominem docuit?«] (Tract. in Ioh. 49, 19).
Če bi hoteli dogodek o Lazarju iz Betanije strniti v en sam stavek, bi lahko rekli: dejstvo biološke smrti človeka sooči z vprašanjem vstajenja in s tem življenja samega. Ko namreč Lazarjevo smrt in njegovo obujenje, ki se odvija v območju fizičnega sveta, prenesemo na duhovno raven, ta opis simbolizira »vero v vstajenje in življenje.« V tem smislu sta človekova končnost in vprašanje vstajenja med seboj povezana. Čeprav se nihče ne more izogniti smrti, kljub temu vsak hrepeni po življenju, ki ga lahko najde v Jezusu – pod pogojem, da veruje vanj.
Priznati moramo, da je vprašanje »vstajenja« za sodobnega človeka protislovno. Po eni strani je razvoj naravoslovnih znanosti, ki temeljijo na preučevanju vzročno-posledičnih odnosov, močno zaznamoval zahodno kulturo. To je pripeljalo do splošnega prepričanja, da vstajenje ne more biti nekaj realnega. Zato glede tega vprašanja prevladujeta dvom in kritična distanca. Po drugi strani je razvoj transhumanizma ponovno postavil v ospredje vprašanje smrti. In sicer v tem smislu, da sodobni človek poskuša svojo končnost preseči tehnološko. Gre za perspektivo, da se življenje sploh ne bi končalo in bi v tem smislu s pomočjo tehnologije presegli človeške omejitve, kot je smrt. V takem primeru naj bi telo zamenjala strojna oprema.
Perspektiva evangelija je povsem drugačna. Vera v vstajenje je bistvena dimenzija verovanja. Toda potrebno jo je postaviti v širši kontekst, ki ga evangelist Janez razvije v treh različnih dogodkih, ki so med seboj notranje povezani. V tem smislu ima razmerje med človekom in Bogom, ki temelji na veri oz. zaupanju, več stopenj. Izhodišče je milost, ki ima svoj izvor v Bogu, kar na simbolni ravni predstavlja voda. Njen pomen je opisan v dialogu med Jezusom in Samarijanko. Na osnovi milosti se lahko oblikuje vera, ki jo vedno spremlja tudi nevera, kar na simbolni ravni predstavlja slepota. To evangelist nazorno pokaže, ko Jezus ozdravi od rojstva slepega človeka. Končno vera naleti na preizkusni kamen: človek se mora soočiti z vprašanjem vstajenja. Na simbolni ravni temu odgovarja obujenje Lazarja iz Betanije.
Najprej poskušajmo razumeti, kaj je mišljeno z vstajenjem (gr. anastasis)? Iz dialog med Jezusom in Marto je mogoče razbrati dva različna koncepta »vstajenja.« Tako je Jezus rekel Marti: »›Tvoj brat bo vstal.‹ Marta mu je dejala: ›Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.‹ Jezus ji je rekel: ›Jaz sem vstajenje in življenje‹« (Jn 11,23-25).
V čem je razlika med njunima konceptoma? Na splošno rečeno: Marta razmišlja »eshatološko« – vstajenje se bo uresničilo ob »koncu časov« (gr. eschate hemera). Jezus ga postavi na eksistencialno raven, ko se poistoveti z »vstajenjem in življenjem« (gr. ego eimi he anastasis kai he zoe), kar pomeni, da je vstajenje nekaj realnega »tukaj in sedaj.«
V prvem primeru imamo opravka z »dvojnostjo« bivanja: najprej nastopi »smrt,« nato pa obdobje »čakanja,« dokler ne pride »poslednji dan.« Gledano iz človeške perspektive, je upanje na vstajenje postavljeno v prihodnost, kot da gre za neke vrste duhovno projekcijo. V drugem primeru pa je vstajenje navzoče v Jezusovi osebi in tako postavljeno v sedanjost, v samo človekovo bivanje. V tem smislu vstajenje ni nekaj, kar je onstran človekove izkušnje, nekaj, kar se bo nekoč uresničilo, ampak postaja resničnost v človekovi življenjski izkušnji.
Kako Jezus utemelji svojo trditev, da je on »vstajenje in življenje?« Tako, da v središče postavi vero, skozi katero se presoja tako smrt kot življenje. Gre za svojevrsten paradoks, ki se skriva v Jezusovih besedah: »kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« [gr. ho pisteuon eis eme, kan apothane, zesetai; kai pas ho zon kai pisteuon eis eme, ou me apothane, eis ton aiona] (Jn 11,25-26).
Jezusova trditev sprva daje vtis, da gre za istorečje. Toda bolj natančna analiza razodene bistveni vidik verovanja. Izhodišče njegove misli je v tem, da vera omogoča življenje, ki ga označi z izrazom zoe. Se pravi, da se vera v vstajenje nanaša na tisto življenje, ki izhaja iz Boga. Kar pomeni, da s tem nista mišljeni drugi dve obliki – bios in psyche -, ki predstavljata človekov življenjepis, vse tisto, kar je ustvaril, kakšne značajske poteze so ga zaznamovale in katere etične vrednote se ga vodile pri njegovem delovanju. Takšna oblika življenja je podvržena naravnim zakonitostim in zato tudi smrti. Ko pa človek začne verovati v Jezusa, ki je vstajenje, tudi sam postaja deležen zoe, se pravi takega življenja, ki ni podrejeno fizikalnim zakonitostim, zato živi, četudi umrje.
Ko človek vzpostavi dialog z Bogom, se mora v določenem trenutku soočiti z istim vprašanjem, kot ga je Jezus postavil Marti: »Veruješ v to?« (gr. pisteueis touto) (Jn 11,26). Pri tem se znajde v dilemi: ali verovati, da je Jezus vstajenje in življenje, kar posledično spremeni perspektivo bivanja, ali pa tega ni mogoče sprejeti, ker je to v nasprotju z naravnimi zakonitostmi.
Odgovor je lahko negativen. Ni smiselno verovati, da Jezus pooseblja vstajenje: z biološko smrtjo je vsega konec, in verovati v življenje, ki ga empirično ni mogoče dokazati, presega vse razumske predstave. S tem človek opredeli življenje kot bios in psyche, ki lahko izpolni vsa bivanjska pričakovanja.
Kdor pa sprejme vero v vstajenje, to ne pomeni, da zanika biološko smrt. Prav tako takšna vera ne sme postati iluzija oz. projekcija prihodnosti, se pravi pričakovanje nečesa, kar ne obstaja v realnosti, v kateri se odvija bivanje. Nasprotno, takšna vera človeku omogoča, da postane deležen božjega življenja, ki ima učinek v realnosti, s katero ima opravka »tukaj in sedaj.«
Odpira mu nov horizont mišljenja in delovanja oz. takšen pogled na bivanje, ki med seboj povezuje »smrt« in »življenje.« Na simbolni ravni ga predstavlja Lazar, ki je prišel iz groba in tako nazorno pokazal, kaj pomeni vstajenje. Ker so bile njegove noge in roke povite s povoji, na obrazu pa je imel prt, je bil zanj odločilni trenutek, ko Jezus da navodilo: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« (Jn 11,44). To ima globok simbolni pomen: šele ko človek odvrže iz sebe znamenja »smrti« – vse tisto, kar ga paralizira v njegovem bivanju – začne živeti svobodno.
Vera v vstajenje relativizira moč smrti in človeka osvobaja vezi in spon, s katerimi je privezan na zemeljski sistem bivanja, ki je podoben »grobu,« in ga evangelist poistoveti z votlino (gr. spelaion; tudi Platon za svojo prispodobo o votlini uporablja isti izraz), iz katere ga Jezus kliče s svojo besedo: »pridi ven!« (Jn 11,43).
Kaj pomaga človeku vera v Boga, če za časa življenja ostane v »votlini,« pri tem pa svoje upanje polaga v prihodnost, da se bo z »vstajenjem« uresničilo »večno« življenje. Vera v vstajenje namreč pomeni, da človek že v sedanjosti postaja deležen zoe ali božjega življenja – in sicer tako, da zapusti »grob« oz. »votlino,« ki ga drži privezanega na vse tisto, kar je »zemeljsko,« in na svojo realnost začne gledati iz božje perspektive.