Kruh, ki ga ni mogoče kupiti
Med kritiki krščanstva v 19. stoletju izstopa nemški filozof Ludwig Feuerbach. Največ pozornosti je vzbudil s svojo teorijo »odtujitve,« po kateri je Bog zgolj človekova projekcija. Kar pomeni, da svoje lastnosti kot so ljubezen ali modrost, prenese na Boga, ki postane zunanji odsev človekovega notranjega bistva. Pri tem se pozablja na drug pomemben vidik Feuerbachovega mišljenja, ki ga lahko označimo kot »modrost prehranjevanja« in temelji na njegovi trditvi: »človek jè, kar jé« (Der Mensch ist, was er isst. – GW 10, 358). V ozadju lahko prepoznamo miselni tok, imenovan naturalizem, ki poudarja pomen telesa nasproti duši, vrednost narave nasproti umu in s tem tudi nenadomestljivo vlogo čutov za človekovo bivanje. Gornji stavek je zaključna misel v okviru konteksta, kjer Feuerbach zapiše: »Človeška hrana je temelj omike in mišljenja. Če hočete izboljšati ljudstvo, mu namesto vznesenih govorov proti grehu dajte boljšo jed.« Zdi se, da želi s tem poudariti, da prehranjevanje ni zgolj biološka potreba, temveč oblikuje tudi človekovo duševnost, zato hrana ni zgolj vsota kalorij.
Feuerbachovo razmišljanje o večplastnem pomenu »hrane« za človeka najde konkretno potrditev v današnjem evangeliju, kjer prav skrb za zdravje in potešitev lakote pokaže jedro Jezusovega delovanja. Matej namreč poroča, kako so mu učenci predlagali, naj »odpusti množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano« (Mt 14,15). Iz tega lahko sklepamo, da so potrebovali okrepčilo. V tekstu najdemo izraz broma, kar pomeni jed oz. hrana. Pri sinoptikih se pojavi v različnih kontekstih. V navedenem Matejevem citatu je s tem najprej mišljena fizična hrana, ki poteši telesno lakoto. Prav tako evangelist uporabi to besedo, ko Jezus razglasi vse »jedi za čiste« (Mr 7,19). V Janezovem evangeliju ta izraz dobi metaforični pomen, ko Jezus pojasni smisel svojega delovanja: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Jn 4,34).
Namesto hrane, ki naj bi jo ljudje kupili, Matej izpostavi »pet hlebov in dve ribi,« ki so jih učenci že imeli na razpolago (Mt 14,17). V tem kontekstu najdemo besedo artos, ki označuje kruh, in se v evangelijih uporablja tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Zato v tem odlomku lahko najdemo različne poudarke, ki dopuščajo tudi različne interpretacije.
Po eni strani ne moremo spregledati Jezusovega ravnanja – kaj je naredil s kruhom. Tako beremo, da ga je »vzel« (gr. lambano), se »ozrl« (gr. anablepo) v nebo, ga »blagoslovil« (gr. eulogeo), »razlomil« (gr. klao) in nato »dal« (gr. didomi) učencem (Mt 14,19). Čeprav je poročilo postavljeno v kontekst, kako Jezus nahrani »pet tisoč mož,« zaporedje izrečenih besed spominja na zadnjo večerjo, kjer beremo, da je Jezus »vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal« (Mr 14,22; Mt 26,26). Vendar obstaja pomembna razlika: pri pomnožitvi kruha ni besed, ki jih Jezus izgovori pri zadnji večerji, ko pravi: »to je moje telo« (Mr 14,22). Kljub temu je mogoče sklepati, da podobnost v jeziku oz. izrazoslovju nakazuje notranjo povezanost med obema dogodkoma.
Po drugi strani je patristična eksegeza posebno pozornost namenila pomenu števila: »pet« hlebov, »dve« ribi in »dvanajst košar. V njih je prepoznala simbole, ki nakazujejo povezanost med staro in novo zavezo. Med najbolj znanimi je Avguštinova tipološka razlaga, ki za izhodišče vzame poročilo o pomnožitvi v Janezovem evangeliju (Jn 6,1-14). Le-ta doda še eno podrobnost: »ječmenov« kruh. V svoji interpretaciji Avguštin zapiše, da »pet hlebov« simbolizira pet Mojzesovih knjig. Pri čemer je Mojzesova postava v primerjavi z Jezusovim evangelijem kot ječmen v odnosu do pšenice. »Dvanajst košar« predstavlja dvanajst apostolov, ki so bili napolnjeni z globljim razumevanjem, se pravi z resnico, ki je množica ni bila sposobna doumeti. Ko gre za »dve ribi,« je po Avguštinu v njih mogoče prepoznati dve zapovedi: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Lahko pa sta mišljeni dve osebi – kralj in duhovnik – , ki sta v stari zavezi pred-podoba Kristusa. Avguštin zaključi z mislijo, ki povzame njegovo interpretacijo: Ko se stvari pojasnijo, se lomijo; ko jih razumemo, jih jemo. (Haec cum exponuntur, franguntur; cum intelleguntur, manducantur – PL 38, 725). Ta misel je veljavna v vsakem času: interpretacijo božje besede lahko primerjamo z »lomljenjem« kruha – šele ko jo človek razume, postane »hrana« za njegovega duha.
Dodajmo še, da Avguštinova simbolna razlaga ne razveljavi zgodovinske realnosti Jezusovega dejanja. Kajti zgodovina in simbol si v evangeliju ne nasprotujeta, ampak delujeta kot dve plasti iste resničnosti. V tem smislu je tudi tipološka interpretacija vezana na zgodovinski dogodek.
Čeprav je v antiki in srednjem veku biblična simbolika o »lakoti« in »kruhu« močno zaznamovala duhovno življenje, pa se zdi, da človeka digitalne dobe takšna verska govorica ne nagovarja več – iz različnih razlogov. Enega od tehtnih razlogov je v svojem zadnjem intervjuju navedel kardinal Carlo Maria Martini, ko je dejal: »Zakramenti niso sredstvo za discipliniranje, temveč pomoč ljudem na njihovi življenjski poti, predvsem v trenutkih šibkosti« (Corriere della Sera, 1.9.2012). Kardinal Martini je s tem opozoril, da evharistični »kruh« potrebujejo ravno tisti, ki jim je zaradi osebnih slabosti to prepovedano. Jezusovo mišljenje je namreč: kdor je »bolan,« potrebuje »zdravilo.«
Ostanimo pri izrazu »hrana,« pri čemer je za mnoge sodobnike težko predstavljivo in dojemljivo, da se lahko tudi Bog daje v »hrano.« Človek v digitalni dobi se skuša orientirati na trgu duhovnih ponudb; sprašuje se, s kakšno »jedjo« nasititi svojega duha. Takšno iskanje notranje orientacije izhaja – na simbolni ravni – iz neke vrste »lakote« duha.
Kdor se sprašuje po smislu bivanja, išče resnico in modrost ali hrepeni po ljubezni, išče »kruh,« ki nahrani njegovega duha. Toda ali je nujno potrebno, da je takšna hrana zgolj »božji« kruh? Ni potrebno. Kajti človek lahko živi izpolnjeno življenje brez vere v Boga in s tem brez kruha »iz nebes.« Vendar takšna izpolnjenost obsega le dve dimenziji njegove eksistence – življenje kot bios in kot psyche.
Obstaja še tretja dimenzija – življenje kot zoe, se pravi religiozno območje. Tudi ta dimenzija bivanja potrebuje »hrano.« S tem je mišljen »božji« kruh – in to je milost, ki je prišla po Jezusu, ki o sebi trdi: »Jaz sem kruh življenja [gr. artos tes zoes]. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen« (Jn 6, 35). Se pravi, da se kruh ali artos, s katerim se Jezus poistoveti, ne nanaša na človekovo bivanje kot bios ali psyche, ampak na zoe kot božjo dimenzijo v človeku. To ne zanika nenadomestljivega pomena dobrih jedi za človekovo telo, ne podcenjuje vrednosti resnice in smisla v njegovem miselnem in čustvenem svetu. Izpostavlja pa misel, da življenja kot zoe s tako »jedjo« ni mogoče »nahraniti.«
Jezusov »kruh« ni nekaj ločenega od njega, se pravi, nekaj, kar »ima« in potem to v obliki »predmeta« podari človeku. Njegov »kruh« je »življenje« samo. Kdor sprejme Jezusov »kruh,« s tem sprejeme Besedo (gr. Logos), v kateri »je bilo življenje« (gr. zoe – Jn 1,4).
Gledano iz te perspektive za modernega človeka ni vprašanje le to, »kaj je kruh,« ampak tudi, kaj ta »kruh nasiti.« Se pravi, da išče »hrano,« ki bi duha usmerila v božjo realnost in človeku omogočila, da vzpostavi distanco do vsakodnevnega boja za preživetje, ki ga drži ujetega v sistemu.
Človek to »hrano« uživa, ko vstopi v dialog z Jezusom, se pravi, ko se sreča z Besedo ali Logosom. Njegova misel človeka nikoli ne pusti »lačnega.« Hkrati ga spominja na to, da obstaja dimenzija bivanja, ki je človek ne more sam proizvesti oz. ustvariti, zato je tudi ne more nadzorovati oz. obvladati.
Jezus postane za človeka »živi kruh« (gr. artos ho zon – Jn 6,51) tisti trenutek, ko se sreča z njegovo mislijo. Le-ta človekovega duha napolnjuje z ustvarjalnostjo in vera v Jezusa postane za posameznika način preživetja, ki se kaže tako, da ohrani svojo svobodo.