Jezusov krst
Prešernova povest v verzih »Krst pri Savici« spada med temeljna dela slovenske književnosti in družboslovja. Motivne, idejne in tematske prvine te epsko-lirske pesnitve je mogoče najti tudi v evropski literaturi.
V Krstu beremo opis verske vojne, kjer zmagovalec sodi poražencu. S tem je Prešeren opredelil Slovence kot religiozno družbo v najširšem pomenu besede: neprestano se odvija boj za pravo »vero.«
Vendar glavni motiv pesnitve ni opis vojne, ampak rešitev iz takšnega stanja, kar nakazuje že v naslovu pesnitve: mišljen je »krst,« ki predstavlja temeljno religiozno dejanje.
Prešern ga postavi k Savíci, se pravi k izviru, kjer Valjhunovo in Črtomirjevo »vero« sooči z Bogomilino religiozno držo, ki se kaže kot »ljubezen.« Ko se Črtomir odreče »veri staršev,« ne sprejme »Valjhunove« vere, ampak pritrdi Bogomilinemu »duhu,« ki »krsti« Črtomirja.
Tudi na začetku Jezusovega javnega delovanja stoji »krst.« V današnjem evangeliju beremo: »Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: ’Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje’« (Mr 1,9-11).
Prav tako ne smemo prezreti sklepnega dogodka iz Jezusovega »zemeljskega« bivanja, kjer ima »krst« vlogo testamenta. Preden se je namreč poslovil od svojih učencev, jim je naročil, naj vsemu stvarstvu oznanijo evangelij in kdor »bo veroval in bo bo krščen, bo rešen« (Mr 16,16).
Iz časa njegovega javnega delovanja pa ne moremo mimo znamenitega dialoga z Nikodemom, kjer Jezus poudari, da se mora človek roditi iz »Duha,« če hoče priti v božje kraljestvo, ko pravi: »Kar je rojeno iz mesa, je meso, kar pa je rojeno iz Duha, je duh (Jn 3,6). S to trditvijo nakaže, da je človekov resnični izvor v »Duhu,« ki ga v konkretni obliki lahko prepoznamo v »krstu.«
Ko evangelist govori o »krstu,« uporablja izraz »baptizo,« kar dobesedno pomeni »potopiti pod« in predstavlja izvirno obliko krščevanja, ki se je izvršilo s potopitvijo celega telesa v vodo.
Ne glede na vse povedano nimamo pravega odgovora, zakaj se je Jezus sploh »dal« krstiti. Na drugem mestu beremo, da je tudi Janez imel pomisleke, saj se je zavedal, da krščuje le z vodo, pravi krst je mogoč le s »Svetim Duhom.« Jezus je argumentiral, da se jima »spodobi,« da izpolnita »vso pravičnost« (Mt 3,15).
Za nas je veliko bolj pomemben opis dogodka, ki se je odvijal po Jezusovem »krstu.« Evangelist namreč opisuje, da so se »nebesa« odprla in da se je Duh v obliki goloba spuščal na Jezusa.
Iz opisanega dogajanja lahko sklepamo, da se pri krstu »nebo in zemlja« ponovno povežeta, se pravi, da se božja »presežnost« ponovno dotakne človekovega, v »tostranskost« vtkanega bivanja. To se zgodi na ta način, da je posameznik pripravljen »sprejeti« Svetega Duha, se »potopiti« vanj, kar mu omogoči, da ponovno vzpostavi dialog z Bogom. Tako se oblikuje svojevrstno »razmerje« med Bogom in človekom, ki ga zaznamuje duh »ljubezni« in ne duh »konkurenčnosti oz. ogroženosti.«
Krst se navadno povezuje z »izvirnim« grehom, in sicer v tem smislu, da gre za podedovano »krivdo,« ki se pri človeku kot »breme« prenaša iz roda v rod.
Toda pri tem se pozablja na misel v Janezovem evangeliju, kjer najdemo prepričljiv odgovor na vprašanje, kaj je »greh.« Tako beremo Jezusove besede, ko napoveduje, kako bo Sveti Duh deloval v svetu, potem ko bo on odšel s sveta. Tako trdi, da bo Sveti Duh »prepričal svet… o grehu, ker vame ne verujejo« (Jn 16,9).
To je »izvirni« greh, iz katerega izhajajo vsi drugi problemi, s katerimi se človek sooča in ne najde pravega izhoda iz njih. Ker je zapustil svoj »izvir,« se zdi, da se je znašel v brezizhodnem položaju. Kot da delitve na »božje« in »človeško« ni mogoče več preseči.
S krstom se spremeni človekova bivanjska danost, ko je presežena njegova usmerjenost zgolj v »tostranskost:« krst mu odpre vrata v območje Duha, kar mu omogoči povsem drugačno kvaliteto bivanja. Tako beremo v prvem Janezovem pismu: »nihče, ki je rojen iz Boga, ne greši; iz Boga rojeni se namreč varuje in hudič se ga ne dotakne« (1 Jn 5,18).
V tem smislu je Jezusov »krst« znamenje, ki se uresniči v človeku, ko se le-ta začne »vračati« k Bogu, saj je tako vzpostavljena nova dinamika duha: začne se proces osvobajanja od »greha,« ki ga razumemo kot »nevero« – kot zanikanje Boga – in vodi k izgubi izvira duhovnega bivanja.
Zato je krst »podoba,« kako naj človek vzpostavi svoje prvinsko razmerja do Boga, se pravi »vero« (gr. pistis): vrne naj se k »izviru,« k svojemu »začetku,« se pravi k rojstvu svojega »duha,« na osnovi katerega lahko gradi hišo svojega življenja – na skali in ne na pesku.
Človekovo resnično življenje se namreč začne pri »izviru« Duha: začne se z Besedo, ki je v začetku, ki je od Boga in je Ljubezen.