Krivični sodnik
Iz grške mitologije je poznana boginja Temida, ki v roki drži tehtnico in meč, njene oči pa so zavezane. Simbolizira pravosodni sistem, se pravi vse tiste dimenzije, ki ščitijo človeka pred samovoljo oblasti: zakonitost, enakost, pravno varnost in pravičnost. Prav tako poudarja, da sodnik nikoli ne sme biti naklonjen določeni stranki v postopku – tudi ko gre za šibke ali nemočne, to ne more nagniti sodbo v korist taki osebi. Pravo ščiti vsakega človeka, ne glede na njegov družbeni status ali ekonomsko moč. Pred zakonom so vsi ljudje enaki, čeprav se razlikujejo po ideološki, verski, nacionalni ali rasni pripadnosti. Sodnik je zavezan zgolj pravičnosti.
Tudi današnji evangelij se v priliki o »vdovi« navezuje na »sodnika.« Pri tem se najprej začudimo, kaj imata skupnega Jezusova vzpodbuda učencem, da »morajo vedno moliti in se ne naveličati,« in prispodoba »sodnika,« na katerega se je za pomoč obrnila »vdova« in ga Jezus označi za »krivičnega?« (Lk 18,1-6).
Iz opisa njegovih sodniške etike lahko sklepamo, da je bil sodnik pri svojem delu zgleden. Kajti ni se »bal Boga in se ni menil za človeka« [gr. Theon me phoboumenos kai anthropon me entrepomenos] (Lk 18,4). Nanj ni bilo mogoče vplivati, ni bil podkupljiv, kar bi ga lahko postavilo v pristranski položaj. Sledil je le zavezi pravičnosti. V tem smislu evangelist postavi v središče »idealnega« sodnika, kar lahko razumemo tudi kot kritiko sodne prakse, ki jo opisuje prerok Mihej: »sodnik sodi za plačilo« (Mih 7,3). Tako se je »sodnik,« o katerem govori prilika, ravnal po vseh najpomembnejših načelih, ki jih zahteva sodniška etika.
Zato se zdi, da je oznaka »krivični sodnik« (gr. krites tes adikias) kontradiktorna. Na prvi pogled spominja na priliko o »krivičnem oskrbniku« (Lk 16,1-13). V čem se kaže sodnikova »krivičnost?«
V prošnji »vdove« je mogoče zaslutiti, da se je znašla v osebnem konfliktu: »Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku« (Lk 18,3). Evangelist uporablja glagol ekdikeo, ki ga lahko interpretiramo na različne načine.
S tem je lahko mišljeno dejanje, ko je bilo potrebno zagotoviti pravno pomoč oz. zaščito. Prav tako je ta izraz mogoče razumeti kot prošnjo, naj sodnik izpelje sodni proces zoper njenega »nasprotnika.« Vendar obe možnosti vzbujata pomisleke. Na sodišču ni mogoče doseči »pravice,« kajti sodnik lahko izreče zgolj »sodbo,« ki je navadno za eno stranko v postopku bolj sprejemljiva, za drugo pa manj, zato jo skuša izpodbijati.
Še tretja razlaga je možna: glagol ekdikeo pomeni maščevati se oz. kaznovati. Zato upravičeno sklepamo, da je vdova prišla na sodišče iskat maščevanje. Njeno prošnjo lahko parafraziramo takole: maščuj se mojem nasprotniku. To je hotela doseči tako, da bi ga sodnik »kaznoval.«
Vendar ne izvemo, kdo je njen »nasprotnik« oz. kaj je storil krivičnega, da bi si zaslužil kazen. V tekstu najdemo izraz antidikos, s katerim označujemo stranko v sodnem sporu.
Še bolj je pomenljiv »sodnikov« argument, zakaj je prisluhnil vdovi. Sprva tega ni hotel storiti, vendar je začel tehtati posledice svoje odločitve. Premislil si je in na koncu njeni prošnji ugodil. Ni podlegel njeni vztrajnosti ali nadležnosti, ampak se je ustrašil, da bo na koncu (gr. eis telos) z njim fizično obračunala. Njen končni cilj je bil, da bi ga s pestjo udarila v obraz. Evangelist namreč uporablja besedo hypopiazo, ki je značilna za boksarski besednjak, in nakazuje, da bi sodnik lahko končal s črnim očesom.
Ko torej Jezus označi sodnika za »krivičnega,« si je le-ta takšno oznako prislužil, ker je stopil na stran »vdove,« čeprav tega koraka ne bi smel narediti. Ostati bi moral zavezan »nepristranskosti,« ne glede na to, kdo pride k njemu: pravica je enaka tako za »močnega« kot za »nemočnega.
Če v prispodobi »vdove« prepoznamo nemočnega človeka, ki se je znašel v stiski in išče pomoči, na drugi strani ne morem trditi, da v »sodniku« prepoznamo Boga.
Vzporednice med »sodnikom« in Bogom je potrebno iskati drugje. Poudarek je na primerjavi: oba naj bi se postavila na stran »vdove:« če sodnik »pomaga« vdovi in prisluhne njenim zahtevam in pri tem prekorači celo svojo profesionalno etiko, koliko bolj bo Bog »pomagal« vsakemu, ki se v molitvi obrača nanj. Toda takšna primerjava nas pripelje v slepo ulico in tako spregledamo sporočilo prilike. Gre namreč za bistveno razliko med ravnanjem »sodnika« in božjim mišljenjem.
Iz prilike je razvidno, da se je »sodnik« začel zavedati, da »vdova« lahko postane agresivna, zato je pravočasno prisluhnil njenim zahtevam in se odpovedal nepristranskosti.
Bog je drugačen. Ne moremo mu groziti. Ko naletimo na retorično vprašanje, »ali Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim in ali bo odlašal,« moramo biti pozorni na izraz, ki ga najdemo v tekstu: makrothymeo. Dobesedno to pomeni biti potrpežljiv oz. zavrniti maščevanje. Zato je smiselno, da damo Jezusovim besedam drugačen pomen: ali se Bog maščuje, ali ni potrpežljiv? Bog ne pozna »maščevanja,« njegova lastnost je »potrpežljivost.« Če v njem želimo prepoznati »sodnika,« potem je lahko le »pravični« sodnik, ki se ne »maščuje« in ne »kaznuje.«
Zaradi groženj je »sodnik« izgubil svojo neodvisnost, nasprotno pa božja ponudba človeku ostaja nespremenjena, ne glede na to, kako postopa človek. Božji odziv na molitveno prošnjo lahko opišemo kot makrothymia, kar pomeni prizanesljivost oz. potrpežljivost. Se pravi, da Bog nikoli ne izgubi potrpljenja, ne glede na to, kakšno »kazen« si človek naloži s svojimi ravnanji. Zato naj bi se tudi posameznik izognil prezgodnjemu maščevanju, ki se porodi zaradi jeze. Pri tem je potrebno upoštevati še dodaten argument, ki ga zapiše Peter v svojem drugem pismu: »Potrpežljivost našega Gospoda cenite kot rešitev« (2 Pt 3,15). To je mišljeno za obe stranki v sodnem postopku.
V tem smislu je molitev, za kar evangelist uporablja izraz proseuchomai potrebo razumeti kot izmenjavo želja oz. pričakovanj med Bogom in človekom. To je mogoče uresničiti le v soočenju človeških predstav in božje miselnosti.
Bog lahko prisluhne človeku, če se le-ta neprestano obrača nanj. Kajti pomoč in podpora Boga ni nekaj abstraktnega ali načelnega, ampak mora postati človekova vsakodnevna izkušnja. Takšna izkušnja se dotakne njegove eksistence, toda le pod pogojem, da posameznik svoje poglede neprestano izmenjuje z Bogom.
Odprto ostaja vprašanje, kdo je človekov »nasprotnik.« Zdi se, da ima dva: samega sebe in so-človeka, v katerem vidi tekmeca, konkurenta, ki ga ogroža.
V prvem primeru je sam sebi največji »nasprotnik« na dva načina. Po eni strani lahko do samega sebe nastopa kot »sodnik« in sebe »kaznuje:« do sebe vzpostavi »sovražen« odnos, ker ne najde izhoda iz notranjih stisk.
Po drugi strani je človekov duhovni svet izpostavljen »preizkušnjam« – kot da se v njem odvija »duhovni boj.« Zato v prvem Petrovem pismo beremo: »Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1 Pt 5,8). V tem kontekstu je njegov nasprotnik hudič ali diabolos, ki se manifestira kot njegov duševni ustroj. Za tem se skriva misel, da je človek v sebi razdeljen – kot da je v njem prisoten neke vrste »prišepetovalec,« ki ga »preizkuša,« kar človeka prisili, da navzven pokaže resnično usmeritev svojega duha.
V drugem primeru človek upa, da se bo svojemu bližnjemu maščeval, ker mu je le-ta povzročil krivico. Toda ko išče takšno obliko »pravice« pred Bogom, se znajde v dilemi. Kdor namreč hoče »maščevanje« oz. »kazen« za bližnjega, se mora soočiti s svojo »vero« – kajti v takem primeru se zdi, da je vero že »izgubil.«
V čem je torej smisel Jezusovih besede, naj bi vedno molili in se ne naveličali? To vprašanje si je zastavil tudi Avguštin, ko je zapisal: »Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne razumemo, da Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati.« (Pismo 130, 8.17)
Njegovi misli ni mogoče oporekati: cilj »prosilne« molitve ni v tem, da človek »prejme« to, kar želi, ampak v tem, da sprejme tudi tisto, kar si ne želi oz. se zgodi proti njegovi volji – in da kljub temu ne zahteva »maščevanja,« četudi bi bilo po človeški logiki povsem upravičeno in si »nasprotnik« za svoje ravnanje to tudi zasluži.