Judovski kralj
Med Shakespearjevimi dramami zavzema posebno mesto Kralj Lear. Govori o usodi britanskega kralja Leara in njegovih treh hčera, ki zaradi medsebojnih bojev pri delitvi kraljestva izgubijo življenje. V tej zgodbi je mogoče tudi opazovati, kako »moč« oz. težnja po »oblasti« vpliva na oblikovanje človekovih značajskih potez, kjer prevladata pohlep in sovraštvo. Tako se prebudijo najtemnejše plati človekove duševnosti, ki posameznika največkrat vodijo v pogubo. Zaradi boja za oblast se razvnamejo konflikti, predvsem med tistimi, ki so med seboj sorodstveno povezani, kar vodi v tragični konec.
Tudi Aristotel v svojem delu Retorika opisuje značajske poteze tistih, ki imajo moč (gr. dynamis). Meni, da so njihove lastnosti lahko pozitivne (npr. prizadevnost, dostojanstvo, zmernost), če pa ravnajo krivično, »tega ne počnejo kot neznatni prestopniki, ampak kot zločinci velikega formata« [gr. ou mikradiketai eisin alla megaladikoi] (1391a29). Se pravi, da »moč« lahko prebudi različne značajske lastnosti, ki v človeku utrdijo njegovo moralno integriteto, lahko pa postane zločinec.
V tem smislu je mogoče govoriti tudi o razlikah v sami naravi oblasti. Po eni strani »močna« oblast, ki se v sebi čuti trdno in varno, deluje tolerantno in zadržano. Na drugi strani »šibka« oblast zaradi občutka »ogroženosti« navadno postane nasilna in zato hoče vse nadzorovati. V tem kontekstu biti »kralj« ali imeti »moč« pomeni podrediti si drugega človeka in mu »zavladati.« Končno mora »obvladati« tudi Boga, ker je »oblastnik« prepričan, da je sam »bog.«
Tudi v središču evangelija je sporočilo o božjem kraljestvu (Mr 1,15). Vendar na osnovi te besedne zveze še ni mogoče sklepati, da je Jezus tudi »kralj.« Šele v času pasijona, ko ga verski voditelji obtožijo in rimska oblast obsodi, dobi naziv »kralja.« V odlomku iz Lukovega evangelija beremo, da je bil, potem ko so ga križali, nad njim napis: »Ta je judovski kralj« [gr. basileus ton Ioudaion] (Lk 23,38). Pri tem je pomenljivo, da je Pilat na začetku sodnega procesa vprašal Jezusa: »›Si ti judovski kralj?‹ On pa mu je odgovoril: ›Ti praviš‹« (Lk 23,3).
Označiti Jezusa za »kralja« deluje protislovno. Proces križanja, vključno z javnim zasramovanjem in poniževanjem, ne kaže na to, da bi imel kraljevsko dostojanstvo oz. oblast, da bi takšno ravnanje preprečil. Nasprotno, iz odlomka je razvidna neomejena moč, ki jo v obliki nasilja izvaja nad njim »vladar« tega sveta (Jn 14,30). Po drugi strani dialogi med udeleženci razkrivajo najgloblje tendence v medčloveških odnosih, ki jih lahko razvrstimo v tri različne skupine: voditelji, vojaki in kaznjenec.
Najprej so odklonilni odnos do njega pokazali tisti, ki so vladali oz. imeli oblast (gr. archon), in sicer tako, da so se Jezusu posmehovali (gr. ekmykterizo) in ga pri tem vzpodbujali, naj reši še sebe, potem ko je že druge rešil. V drugi skupini so se znašli vojaki, ki so se iz njega norčevali (gr. empaizo) in mu »ponujali kisa.« Nazadnje ga je preklinjal (gr. blasphemeo) tudi hudodelec (gr. kakourgos), kar v prenesenem pomenu označuje kriminalca. V tem kontekstu lahko govorimo o »blasfemiji zoper Jezusa:« kriminalec razglasi pravičnega za krivičnika.
Na individualni ravni trem skupinam odgovarjajo tri človekove duševne sposobnosti. Najprej je to razum, ki se manifestira v »oblastnikih.« Ko na osnovi racionalne odločitev v medčloveške odnose vstopi »posmeh« do drugega, človek ni več sposoben pokazati in izraziti sočutja. Če je za razum značilno, da je to človekova notranja sposobnost, pa se volja pokaže v »vojakih,« ki delujejo navzven. Vojaki so namreč tisti, ki izvajajo »oblast,« zato morajo imeti pogum, da na viden način pokažejo svojo moč. Največkrat je to razvidno tako, da nimajo nobenih pomislekov, koga ubiti. Za dosego tega cilja so dovoljena različna sredstva, npr. ponujanje »kisa,« ki simbolizira zastrupljanje. Takšno ravnanja se odraža v besedah psalmista, ko pravi: »V hrano so mi dali strupa, za mojo žejo so me napajali s kisom« (Ps 69,22). In končno se v »kriminalcu« manifestirajo človekove strasti: ko v posamezniku prevladajo nagoni, le-ta ni več sposoben ločevati med dobrim in zlim oz. med pravičnostjo in krivico.
Izguba sočutja prinese brutalnost v medčloveške odnose. Ko se uveljavi volja do moči, se začne zastrupljanje družbene klime, kar v zadnji fazi pripelje do razgradnje skupnosti. Ko kriminalec postane kriterij moralne presoje – tako, da zaničuje pravičnega -, to odraža stanje nihilizma. Čeprav je ta izraz izpeljanka iz latinske besede nihil ali nič, pa nihilistični pogled ne vzpostavlja »niča,« ampak zanika veljavnost nečesa, kar odraža objektivno resničnost. Zaradi takšne miselne usmerjenosti pride do izgube smisla.
Gre za svojevrstno stopnjevanje na eni strani človeške brezobzirnosti, na drugi strani oblastne samovolje, ki skupaj tvorita stanje nihilizma, za katerega je značilen moralni razkroj in duhovna praznina. Takšno stanje se oblikuje postopoma, in ko v določeni družbi tudi religiozna dimenzija postane del »sistema moči.«
Pomislimo, kakšno vlogo so odigrali veliki duhovniki pri Jezusovi smrtni obsodbi. Luka poroča, kako je Pilat »sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: ›Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in nisem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič smrti vrednega ni storil. Kaznoval ga bom torej in izpustil.‹ Tedaj so vsi hkrati zavpili: ›Proč s tem! Izpústi nam Baraba!‹ Ta je bil namreč vržen v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora« (Lk 23,13-19).
Zato je napačno, če trdimo, da je nihilizem značilen za moderno dobo. Nasprotno, lahko se porodi v vsakem času in vsaki kulturi, in sicer tako, da ljudje v svojem mišljenju in religioznem čutenju temeljne principe sprevržejo v njihovo nasprotje: laž postane resnica, zlo se transformira v dobro in videz dobi status realnosti.
Paradoks cinične pripombe na Jezusov račun – če si kralj, reši sebe – je v tem, da ima ta trditev svojo realno osnovo: Jezus je »kralj« in tudi »rešuje,« vendar ne sebe, ker ga težnja po moči nikoli ni imela v oblasti. Lahko pa »reši« človeka, in sicer tako, da mu pomaga vstopiti v božje »kraljestvo,« se pravi v območje Duha, ki ima »moč« preoblikovati mišljenje, ki usmerja človekov boj za oblast.
Če Jezusa označimo kot »kralja,« potem poudarimo, da lahko v njem prepoznamo alternativo predstavnikom vseh treh skupin ljudi. Le-ti imajo namreč »moč« in »oblast,« vendar se do ljudi obnašajo posmehljivo, iz človeka se norčujejo in zoper njega blasfemično govorijo.
Namesto brutalnosti Jezus izraža sočutje – pomislimo na ozdravitev gobavega človeka (Mr 1,40-44) ali na njegovo reakcijo, ko je ob pogledu na množico ganjen, »ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mr 6,30-34).
Namesto strupa prinaša zdravilo – spomnimo na Samarijana, ki je kot zdravnik ranjencu »zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal« (Lk 10,34) ali na to, kako je ozdravel tisti, kdor se je dotaknil roba njegove obleke (Mr 6,56).
Namesto nihilizma in stanja nepomembnosti človeku omogoča izhod iz brezupnega položaja, in sicer tako, da osmisli njegovo bivanje – drugemu kriminalcu, ki ga je prosil, naj se ga spomni v svojem kraljestvu, je odgovoril: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).
Če bi se predstavnikom ljudstva odzval na njihov izziv, naj »stopi s križa,« bi s tem zanikal svojo pravo naravo – začeti bi moral »izvajati« nasilje in premagati svoje »sovražnike.« Tako bi vstopil v vse tiste dimenzije boja za oblast, ki človeka spravljajo v odvisnost. Jezus pa je prišel osvobajati, in sicer tako, da pusti zatirane na prostost (Lk 4,18).
»Judovski kralj« sooča človeka z novo življenjsko paradigmo: v dialogu z resničnim »kraljem« se lahko začne zavedati svojih despotskih nagnjenj, ki najbolj obremenjujejo medčloveške odnose. V tem smislu Jezus pričuje za »kraljestvo« (gr. basileia). Ne gre za sociološko kategorijo, ki opisuje človekovo socialno dimenzijo, ampak za realnost Duha, ki se ne pusti uokviriti. Med obema območjema lahko potegnemo vzporednice, vendar v vsakem »vladajo« drugačne zakonitosti.
Za božje kraljestvo velja temeljno načelo: nihče ne izvaja »oblasti« nad človekom; nihče mu ne ukazuje, kaj mora storiti; nihče od njega ne zahteva pokorščine oz. podrejenosti in prav tako nihče nad njim ne izvaja psihičnega in fizičnega nasilja, ko se ne strinja z »vladajočimi« pogledi. Zato za takšno obliko »kraljestva« upravičeno lahko trdimo, da posamezniku zagotavlja svobodo.