Jagnje božje
Prolog k Janezovem evangeliju lahko primerjamo s preambulo k ustavi ali mednarodni pogodbi. Kakor so v preambuli zapisana temeljna izhodišča, ki slovesno razglašajo smernice – pravni temelj -, iz katerih izhaja ustava ali pogodba, tako nekaj podobnega lahko trdimo tudi za Prolog. V njem najdemo nekatere bistvene izraze, ki dajejo ton celotnemu evangeliju. Pomislimo npr. na konflikt med lučjo in temo, ki bralcu ponazori človekovo osebno izkušnjo, vendar jo avtor prenese na metafizično raven. Ali da obstaja temeljno nasprotje med besedo in svetom, se pravi med »logosom« in »kozmosom.« Ta vidik poudarja današnji evangeljski odlomek.
Krstnik označi Jezusa kot »Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« [ho Amnos tou Theou ho airon ten hamartian tou kosmou] (Jn 1,29). Besedna zveza »jagnje božje« se v celotnem evangeliju pojavi le na tem mestu. Pri tem ne smemo prezreti, da se navezuje na zaključno trditev, kjer Krstnik pričuje, »da je ta Božji Sin« (Jn 1,34).
Kaj pomeni prispodoba »jagnje božje?« Ko gre za jagnje, največkrat rečemo: to je »žrtveno« jagnje. Dopustimo, da kdo umre zato, da drugi preživijo. Nato sledi trditev, da to jagnje »odjemlje« greh sveta. Hkrati ostaja odprto, v čem je »greh sveta?« Zakaj se nanaša na »svet« (gr. kosmos), in ne na človeka (da bi rekli: greh »človeštva«)? In če rečemo, da Jezus »odvzame« ta greh – v čem se to kaže? Tega namreč ne moremo primerjati z nekim dejanjem, kot je to značilno za medčloveška razmerja. Npr. ko človeka zasuje plaz, pride reševalna ekipa in mu »odvzame« breme.
Že prerok Izaija uporablja izraz »jagnje,« ko opisuje trpečega božjega služabnika: »Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust… nosil pa je grehe številnih in prosil za grešnike« (Iz 53,7.12).
To prispodobo je potrebno prenesti v okolje, v katerem se je Jezus znašel. Mišljen je njegov pasijon, predvsem sodni proces, javno zasramovanje in uboj (Jn 18-19). V tem kontekstu Jezusa lahko primerjamo nedolžnemu »jagnjetu.« Pri čemer moramo upoštevati nov vidik: evangelist ne ponovi prerokovih besede, da je nosil »grehe številnih,« ampak izpostavi misel, da »odjemlje greh sveta,« s čimer preseže predstavo o Bogu, ki od človeka zahteva zadostilno žrtev oz. odkup za greh.
Jezus kot jagnje predstavlja alternativo miselnosti človeka (in s tem kozmosa), ki v »moči oz. oblasti« prepoznava počelo in cilj vseh prizadevanj. Javna obsodba in usmrtitev jagnjeta-Jezusa je manifestacije takšne moči, ki po logiki oblasti ubija nedolžnega človeka. V tem se kaže nevera sveta: miselnost oz. idejna usmeritev kozmosa pripelje do uboja Boga. Takšno dejanje človek upraviči z religioznimi, moralnimi in racionalnimi argumenti.
Obstaja temeljno nasprotje, ki določa dinamiko razmerja med Bogom in svetom: »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal« (Jn 1,10). Kako pojasniti, da je kozmos prišel v bivanje (gr. ginomai) prav po Logosu? Na osnovi te trditve je namreč mogoče sklepati, da med njima obstaja notranja povezanost. Dva vidika je potrebno upoštevati. Najprej je to odnos Boga do kozmosa, ki temelji na treh principih: Bog ljubi svet, ga ne sodi in želi ga rešiti (Jn 3,16-18). Razmerje sveta do Boga je povsem nasprotno: kozmos (svet) zavrne Logos (besedo, misel, duha), oz. postane do njega celo sovražno nastrojen. To daje slutiti, da gre za metafizični konflikt, ki se odvija v človekovi zavesti.
V antičnem času so kozmos razumeli kot urejen svet; to je bilo drugo ime za vesolje. Dojemali so ga kot nasprotje kaosa. Pomislimo na Platonov dialog Timaj, kjer je kozmos opisal kot nekaj živega, oblikoval ga je demiurg (stvarnik sveta), prežema pa ga svetovna duša (29e–37c).
V evangeliju gre za novo pojmovanje sveta. Kozmos v prvi vrsti ne predstavlja racionalno urejenega vesolja, po katerem naj bi se človek zgledoval, ko oblikuje svoje življenje. Gre za koncept, kjer kozmos in človek postajata med seboj prepleteni entiteti. V tem smislu za kozmos velja, da je to človek v celoti svojega bivanja. Se pravi tisti, ki je vržen v svet; da se v posamezniku odraža vesolje, narava, materija, kultura in družba, skratka vse tisto, kar ga pogojuje. Ta svet ga vsrkava, postaja del kozmosa, z njim se identificira. In prav ta kozmos proizvaja »greh« – v Janezovem evangeliju je to oznaka za »nevero« (Jn 16,8-9) S tem ni mišljeno, da je kozmos grešen, ampak da zgreši cilj, in sicer v tem smislu, da človeka ne pripelje do spoznanja Boga.
Kozmos postaja bivajoča realnost na osnovi Logosa, vendar človek v tem procesu prekinja komunikacijo z Bogom in tako ustvarja nevero, ki postane »greh sveta.« V tem smislu je kozmos drug izraz za človekovo mišljenje. Hkrati pa človek ustvarja ta kozmos in sicer s svojim logosom, se pravi s svojo mislijo. Pri čemer je paradoksno, da tako upodobljeni kozmos ni dovzeten za Logos, kar se manifestira kot ne-sprejemanje Boga.
Kdo predstavlja kozmos? To je človek v svoji zavesti oz. duhovni usmerjenosti. Biva v določenem družbenem in zgodovinskem obdobju, oblikovan v javnem ali privatnem vzgojno-izobraževalnem sistemu ter prevzema miselne vzorce svoje družine. Ker živi v svetu, postane »eno« s svetom. Šele ko se začne zavedati svoje prepletenosti, se od kozmosa lahko tudi distancira oz. izstopa iz tega sistema. In sicer v dialektičnem razmerju: čeprav biva v svetu, ni od sveta (Jn 17,14-16). Tako vzpostavi eksistenco, na osnovi kateri oblikuje svoj dialog z Bogom, se pravi svojo vero.
Ker imamo opravka z abstraktnim konceptom, ga poskušajmo ponazoriti z realnostjo Jezusovega življenja. Kot »jagnje božje« se Jezus razodene v sodnem procesu oz. v pasijonu, kjer je nemočen, podvržen človeškemu nasilju in tako postane »žrtev.«
Kako Jezus »odvzame« greh sveta? Tako, da se kot »jagnje« sooči z miselnostjo »sveta,« kar zanj pomeni, da postane »žrtev,« vendar se ob tem »greh sveta« zruši sam vase. V pasijonu se po eni strani manifestira moč sveta, ki jo predstavljajo trije sistemi: religija, morala in spoznanje. Čeprav so Jezusovi tožniki vedeli, da je ozdravljal bolne in izganjal hude duhove, da ni kršil rimskih zakonov, da mu ni bilo mogoče očitati kaznivih dejanj, kljub temu to védenje ni imelo vpliva na njihovo spoznanje o njegovi nedolžnosti. Tudi njihova moralna drža je zavržena. Pred očmi imajo »višje dobro,« zato so pripravljeni posameznika žrtvovati, in sicer tako, da nedolžnega obsodijo, kriminalca pa oprostijo (Jn 18,14.40). Končno so bili prepričani, da služijo Bogu, da ščitijo njegovo dostojanstvo, zato lahko vsakega, ki se dela »enakega Bogu,« usmrtijo (Jn 5,18). Tako se človek postavi na mesto Boga in govori v njegovem imenu in določi, kaj Bog misli.
Paradoks vseh teh sistemov (ki omogočajo nastanek »greha«) je v tem, da po eni strani Jezusa kot »jagnje božje« zavrnejo, po drugi strani se razodenejo kot nasprotje svojega bistva, kar jih pripelje v propad. Religija iz svojega horizonta izključi Boga, zato postane ateistična. Morala postane utilitaristična in posameznika žrtvuje za kolektivno dobro in to opraviči z večjo koristjo, zato ni sposobna samo-utemeljitve. Spoznavoslovni principi, ki so umerjeni v parcialnost, zgrešijo resnico, ker izpostavljajo zgolj racionalno preračunljivost.
To ne pomeni, da »vera« v Boga zavrača racionalno spoznanje in etično držo. Gre za drugačno dimenzijo: vere ni mogoče okviriti v sistemu religioznih predpisov in norm ali jo zreducirati na racionalno mišljenje ali jo poistoveti z moralnimi ravnanji. Kajti vera kot »zaupanje« oblikuje takšno razmerje med Bogom in človekom, ki temelji na svobodi in se uresničuje skozi dialog. Boga ni mogoče podrediti tem sistemom, zato je vera v obliki zaupanja edini način, kako se mu približati. V tem smislu je kozmos simbol zavračanja Boga, ker je prekinil komunikacijo z njim.
Paradoks greha oz. nevere je v tem, da mora greh oz. nevera uničiti samo sebe. Jezus tega ne more odvzeti tako, kot ljudje koga osvobodijo iz zapora ali mu odvzamejo breme, ki ga mora nositi. Nevera oz. greh je del človekove eksistence. Zato ga Jezus ne more odvzeti tako, da bi posegel v človekovo svobodo. Postal bi paternalist – v smislu: ker ve, kaj je za človeka dobro, poseže v njegovo bivanjsko realnost in ga osvobodi. To bi bilo v nasprotju z božjim duhom.
Jezus »odvzame« greh tako, da pusti, da v njegovi osebi »greh« uniči samega sebe. Se pravi, da »nevera« pride do absurda. Kajti kaj je večji nesmisel kot to, da religija postane ateizem, da morala opravičuje zločin, spoznanje pa laž razglaša za resnico. Kajti prav to ogledalo »jagnje« nastavi »kozmosu.« S tem, da Jezus pusti, da z njim naredijo, kar hočejo, doseže, da greh uniči samega sebe in tako Jezus »odvzame« greh sveta.
Bog nič ne »naredi« oz. nič ne »odvzame« – se pravi, da ne stori nobenega dejanja. Ni aktivist, ki aktivno poseže v človekovo eksistenco. Logika greha pride do svojega konca, in sicer tako, da uniči samega sebe. V tem smislu je človeku odvzeto breme »greha« – ker je sposoben uvideti, do kakšnega konca ga pripelje miselnost sveta, ki jo sam ustvarja: do uboja Boga.
»Jagnje božje,« ki človeka osvobaja »greha sveta,« vzpostavlja pogoje za vero v Jezusa. Takšna vera na novo oblikuje človekov duhovni svet, ki ni več bistveno zaznamovan z miselnostjo kozmosa, ampak se svoboda njegovega zaupanja v Boga kaže predvsem v tem, da se je sposoben od sveta distancirati – čeprav še vedno živi v svetu.