Izvor misli
Odkod izvirajo človekove »misli?« Enega od možnih odgovorov ponuja sodobna nevroznanost, ki poskuša pojasniti nastanek človekovih misli in njegove zavesti v možganih. Pri tem poudarja, da ključna vloga pripada živčnim celicam ali nevronom. Raziskave namreč dokazujejo, da »misli« spremenijo možgansko strukturo. Povezanost med delovanjem možganov in oblikovanjem misli je najbolj razvidno, ko pride do poškodb posameznih možganskih centrov. Posledice se kažejo na človekovih kognitivnih sposobnostih, ki so lahko močno prizadete.
Tudi v evangeliju najdemo razlago, od kod izvirajo človekove misli. Čeprav današnji odlomek obravnava vprašanje farizejev in pismoukov glede »obredne čistosti,« Jezus v svojem odgovoru to problematiko poveže z vlogo »misli,« ko pravi: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka« (Mr 7,15.21-23).
Kaj je »misel?« Večkrat slišimo, kako se je človeku »porodila« misel. S tem nakažemo, da gre za neke vrste »mentalni proizvod.« Iz gornjih trditev je razvidno, da nevroznanost in evangelij povsem različno pojmujeta to najvišjo človekovo umsko sposobnost. Tako bo znanstvenik definiral »misel« kot nevronsko kodiranje oz. reprezentacijo v možganih. Pri evangelistu stoji ospredju »vrednotenje:« poudarja, da v srcu nastane »hudobna« misel in s tem predpostavlja, da obstaja tudi njeno nasprotje, namreč »dobra« misel.
Na splošno lahko rečemo, da je »misel« rezultat človekovega spoznavnega procesa, ki poteka od čutne zaznave prek predstave oz. fantazije in spomina do končne manifestacije v jeziku. Upoštevati moramo tudi, da ima misel »vsebino« in »namen.« Tako je vsebina misli, ki se npr. kaže kot »zvijača,« drugačna od misli na »tatvino.« Pri prvi je njen namen »zavesti« drugega človeka in si zagotoviti korist oz. prednost, pri drugi si posameznik želi »prilastiti« nekaj, kar ni njegova lastnina.
Po eni strani v evangeliju ne najdemo opisa, kako nastane misel v »srcu« oz. kakšni mentalni procesi se ob tem odvijajo. Po drugi strani je za naše razmišljanje pomembna teza, da misli »zaznamujejo« človeka – evangelist uporablja izraz »omadeževati.« Kako naj to razumemo?
V antičnem času je nekaj podobnega trdil tudi Mark Avrelij (121-180). Nanj je imel močan vpliv stoicizem. Značilno za to filozofsko smer je bilo, da so stoiki skušali svet razumeti celostno. Zato so iskali univerzalno načelo, ki ga je mogoče prenesti na vse naravne pojave. Ker mora posameznik živeti v takšnem naravnem »redu,« je zanj pomembno, da zna obvladati samega sebe in si prizadevati za duševni mir ali »ataraksijo.«
V svojih Meditacijah je rimski vladar in filozof med drugim zapisal, da »misli« zaznamujejo človekovo življenje. Zato posledično velja načelo: v kakršne »misli« se človek poglablja, takšno je tudi njegovo mišljenje. Kajti duša je obarvana z barvo človekovih misli (V 16).
Vrnimo se k Jezusovi trditvi, da »misli« nastajajo v »srcu,« da so »hudobne« in da imajo učinek na celega človeka, ker ga »omadežujejo.« Poskušajmo na kratko pojasniti posamezne pojme, ki sestavljajo to Jezusovo trditev.
Evangelist za »misel« uporablja grško besedo »dialogismos,« kar lahko prevedemo kot razmišljanje oz. sklepanje. S tem je poudarjeno, da gre za »dovršeno« misel, ki se je izoblikovala na osnovi notranjega dialoga v človeku.
Težje je pojasniti, da je takšna »misel« lahko tudi »hudobna,« za kar v tekstu najdemo izraz »kakos.« Dobesedno pomeni, da je nekaj notranje umazano oz. zastrupljeno; v prenesenem pomenu pa se nanaša na zlobo kot moralno kategorijo. Se pravi, da je misel sama na sebi »nevtralna« – niti dobra niti slaba. Njena »vrednost« se pokaže šele v vsebini, ki jo nosi v sebi in v cilju, ki ga želi doseči. V tem smislu je »hudoben« njen »namen,« npr. zlagati se ali izdati sočloveka.
Človeka torej »omadežuje« zloba, ki se izraža v njegovih »mislih.« Pri tem se postavi vprašanje: ali je najprej »misel,« ki »zastrupi« srce, ali pa je najprej »srce,« iz katerega se rodi »hudobna« misel? Odgovor je verjetno odvisen od tega, kako si predstavljamo in razlagamo »srce.«
Če velja, da je »možgane« mogoče opisati na osnovi znanstvene metode, se pri izrazu »srce« znajdemo v težavah. Grški izraz »kardia« je potrebno razumeti kot metaforo. Tako v knjigi Pregovorov beremo, da iz srca izvira življenje (Prg 4,23). Se pravi, ne le misli, ampak tudi čustva, želje, strasti, navade, značaj, skratka vse tisto, kar zaznamuje posameznikovo mišljenje in ravnanje, ima sedež v »srcu.« Biblični pisatelj v njem prepoznava neke vrste »izvir« vseh človekovih življenjskih sposobnosti in aktivnosti. Hkrati pa dodaja, da je srce tisto, ki vzgaja hudobne misli (Prg 6,18). Zato se tudi prerok Jeremija vprašuje, kdo more doumeti srce, kajti zvijačnejše je od vsega in zahrbtno (Jer 17,9).
Do neke mere »srce« lahko primerjamo s človekovim »umom« oz. »dušo,« se pravi z nečim, kar bistveno zaznamuje osebnost posameznika. Približamo se mu tudi z izrazom »notranjost.« Gre za koncept, ki ga poznamo iz antičnega časa. V krščanski tradiciji ga je razvil Avguštin in prek Descartesa je zaznamoval tudi novoveško zahodno mišljenje.
Avguštin se ogradi od »zunanjosti« in pogled usmeri v »notranjost,« ko pravi: »in interiore homine habitat veritas,« kar pomeni, da resnica prebiva v notranjosti človeka (De vera religione, XXXIX 72). Ena od bistvenih značilnosti njegovega razumevanja »notranjosti« je v tem, da človeka odlikuje sposobnost refleksije. Gre za neke vrste »refleksivni obrat.« Človek ne posveča več pozornosti zunanjim predmetom, ampak vstopi v svojo notranjost in »pogleda« vase. S tem korakom se vzpostavi sposobnost, da »doživlja« svoje doživljanje. Svojih »misli« se zaveda, vendar se do njih lahko tudi distancira. Ko posameznik usmeri svojo pozornost na samo »dejavnost« spoznavanja, lahko v tem procesu odkrije Boga.
Še drug vidik moramo upoštevati. Gre za trditev iz govora na gori, da bodo čisti v srcu gledali Boga (Mt 5,8). Glede na to, da Jezus pozna človekove »misli« – da so namreč »hudobne« (Mt 9,4) in »hinavske« (Mr 12,15) – je za človekovo mentalno aktivnost smiselno, da svoje »misli« preverja v dialogu z Jezusom.
Človekove »misli« se gibljejo v dve različni smeri: če so »hudobne,« človeka navadno »oddaljujejo« od Boga. Ker je njihova vsebina in namen destruktiven, se posameznik ne more »približati« Bogu. Ko pa »dobre« misli »očistijo« človekovo srce, ga usmerijo v božjo resničnost, ker le posameznik s čistim srcem lahko »gleda« Boga.
Bistvena razlika se kaže v procesu »oblikovanja« misli: ko je človek v »dialogu« s samim seboj, obstaja nevarnost, da zgreši cilj, zato ga misli »zavedejo« – manjka mu namreč kriterij presoje. Ko pa svoje misli oblikuje v »dialogu« z Bogom, se v izmenjavi mnenj njegovo »mišljenje« osvobaja – ker je deležen tudi »drugega« pogleda.
»Srce« in »misli« se med seboj pogojujejo. Čeprav »misel« izhaja iz srca, pa ni »vrojena,« ampak se oblikuje v notranjem dialogu. Ko človek ta »dialog« omeji na »monolog,« se pravi, da je v »dialogu« le s samim seboj, je v nevarnosti, da njegove misli postanejo »hudobne« – kar posledično učinkuje na celega človeka, na vse tisto, kar imenujemo »srce.« Ko pa človek svoje »misli« oblikuje v dialogu z Bogom, imajo le-te pozitiven učinek na njegovo »notranjost,« kar mu omogoča »gledanje« Boga. S tem je mišljeno intelektualno oz. duhovno zaznavanje in zavedanje, ki ga vodi v območje »božjega.«
Če se človek hoče približati Bogu, mora »očistiti« svoje srce. Kar pomeni, da ne sme dopustiti, da »hudobne« misli prevzamejo kontrolo nad njegovo »dušo« – kot bi dejal Mark Avrelij. Prevedeno v sodobni jezik lahko rečemo: »hudobne« misli naj ne bi določevale človekovega »značaja,« končno njegove »osebnosti.«