Izvor krščanstva
Apostolska dela poročajo, da so v mestu Antiohija, ki leži na severovzhodnem delu sredozemskega morja, Jezusove učence »najprej začeli imenovati kristjane« (Apd 11,26). V antiki je bilo to nekaj časa tretje največje mesto na svetu. Iz tega obdobja izhaja tudi mučenec Ignacij Antiohijski, ki je v enem od svojih sedmih pisem prvi uporabil besedo »krščanstvo« (gr. Christianismos). Toda izvor krščanstva moramo iskati drugje, še pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Najdemo ga v mestu Nazaret, natančneje v dogodku, ki ga opisuje današnji evangelij.
Luka poroča o nenavadnem dialogu med devico, ki ji je bilo ime Marija, in angelom z imenom Gabriel. Ustavimo se ob dveh trditvah, ki jih je zabeležil evangelist: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj! (…) Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,28.30).
Najprej je pomembna jezikovna podrobnost: angel nagovori Marijo kot tisto, ki je »obdarjena z milostjo« (gr. kecharitomene). Gre za pasivno glagolsko obliko in ima povsem drugačen pomen kot če bi trdili, da je »polna milosti« (gratia plena), kot to najdemo v Vulgati oz. latinskem prevodu.
Ko ta izraz prenesemo v vsakdanji jezik, lahko rečemo, da ima Marija »posebne ugodnosti,« skratka da je »privilegirana.« Kot da je v tem pozdravu poudarjena misel, da je »prejemnica milosti,« vendar ne v tem smislu, da ji je ta dar »izročil« angel.
Navadno velja, da je človek nagrajen za izjemne dosežke, s katerimi je obogatil skupnost, zato ga označimo za »prejemnika« nagrade. Toda v našem primeru takšna primerjava ni povsem ustrezna. Kajti »milost« je prejela brez predhodnih zaslug. V takšni »obdaritvi« namreč Bog izraža svojo »naklonjenost« do vsakega človeka in mu tako odpira vrata, da lahko postane »prejemnik« njega samega.
Prav tako v angelovem pozdravu prepoznamo misel, da je bilo Mariji sporočeno, naj se zaveda, da je v njej kot »posameznici« milost že navzoča oz. da je le-ta sestavni »del« njenega bitja. Se pravi, v človeku je »milost« neprestano prisotna – ne more je niti »izgubiti« niti »pridobiti« – lahko jo le zavrne.
Na osnovi svoje »obdarjenosti« z milostjo je Marija lahko našla »milost pri Bogu,« kot beremo v drugem delu angelovega pozdrava. Evangelist označuje »milost« z besedo charis, ki ima svoj koren v glagolu chairo in pomeni veseliti se.
V antični kulturi je izraz charis pomenil »darilo,« za katerega darovalec ni pričakoval nobene »protiusluge,« ker je bilo to znamenje njegove naklonjenosti, namenjeno utrjevanju medsebojnih vezi.
Ko govorimo o tem, da »milost« izhaja iz Boga, lahko nastane vtis, kot da gre za neke vrste »dar,« ki ga Bog podeljuje človeku. Kot da imamo opravka z dvema različnima »stvarema:« na eni strani je Bog, na drugi pa njegova »milost.«
Zato nam lahko pomaga misel Karla Rahnerja, ki je milost označil kot samopodaritev Boga v globini človekove duhovne eksistence (Pogovor [1982], 154). V tem smislu je Bog neprestano »navzoč« v človekovem duhu, pri čemer posameznik takšno »realnost« lahko sprejme in o njej reflektira ali pa tej dimenziji duha ne posveti nobene pozornosti, ker je to zanj le ena od oblik iluzije.
Beseda »milost« za modernega človeka zveni tuje, največkrat tudi nerazumljivo. Še več, v zahodni kulturi izginja iz zavesti ljudi. Če hočemo takšen razvoj razumeti, moramo nanj gledati predvsem iz religiozno-zgodovinske perspektive.
Pomislimo najprej na znamenito tezo Martina Luthra iz časa reformacije, ki poudarja, da le Bog odloča glede človekovega odrešenja, zato je pomembna »samo milost« (sola gratia). Za tem izrazom se skriva misel, da se človek ne more zanašati na svoja »dobra dela,« na svoje uspehe, skratka na vse, kar je ustvaril – ker mu le-to ne more zagotoviti odrešenja. Luther je prevzel Avguštinov pogled, po katerem je izvirni greh povsem pokvaril človeško naravo, zato je večno življenje mogoče doseči le na osnovi božje milost.
Vzporedno je tudi katoliška tradicija »milost« povezovala predvsem z »grehom.« Se pravi, ko človek »greši,« izgubi »stanje milosti.« Ob tem je prevladala »kazenska« miselnost: če se posameznik ne spreobrne, bo zaradi greha »kaznovan« – čaka ga večno »pogubljenje« – kar je seveda zasenčilo pomen »milosti« in vrglo temno luč na Boga.
Zadnji udarec pa je »milosti« zadal deizem, ki ga opisujemo kot »nauk o Bogu« in izvira iz latinske besede »deus« (Bog). Gre za povsem določeno razumevanje vere oz. religije in se je razvijalo znotraj krščanske tradicije, od sredine 16. do druge polovice 18. stoletja. Ena od njegovih glavnih značilnosti je tudi pogled na »milost.« Če sta protestantska in katoliška tradicija poudarjali nenadomestljivo vlogo »milosti« za človekovo razmerje do Boga, pa deizem takšno miselnost postavi na glavo.
Kot izhodišče je postavljena misel, da človek kljub svoji grešni naravi lahko s pomočjo svojega razuma spozna božji »načrt.« Bog ima svojo »vlogo« le na začetku – kot stvarnik človeka obdari z umom in dobroto – in na koncu – kot sodnik ob poslednji sodbi človeka nagradi ali kaznuje. Tako »milost« v tem verskem konceptu postane nekaj odvečnega. Človek ima svoj duhovni in moralni vir. Cilje, ki ga osrečujejo in izpolnjujejo, lahko doseže tako, da se opre na svoje lastne sposobnosti, ki niso vezane na »milost.« Kajti Bog je človeku podaril vsa potrebna sredstva, ki jih mora le še uporabiti. To pomeni, da je deizem pozornost preusmeril od Boga k človeku, ki lahko »ustvarja« iz sebe in se »spreminja« s pomočjo njemu lastnih duhovnih virov. S tem je bila začrtana pot novemu »humanizmu,« ki zaznamuje kulturo, v kateri živimo danes.
Različno razumevanje »milosti« je vodilo k transformaciji krščanstva, ki se je v obliki deizma pokazalo kot prva stopnja na poti v ateizem. Se pravi, da zavrnitev »milosti« vodi k posredni zavrnitvi Boga. Zato je izvor modernega ateizma potrebno iskati predvsem znotraj samega krščanstva. Gledano iz te perspektive »ateizem« lahko označimo kot »nevero« vernikov.
Milost je »simbol« božjega: ko človek pozabi na milost, se s tem »odreče« tudi Bogu. In tako je »milost« postala simbol »odsotnosti Boga.« Vendar je »milost« mogoče nadomestiti – namesto da rečemo, da izhaja iz Boga, lahko najdemo drug vir »milosti« – npr. v znanosti, ki s svojimi odkritji človeku omogoča vedno boljšo kvaliteto bivanja.
Iz evangelistovega poročila, ki ga tradicija imenuje »Marijino oznanjenje,« lahko razberemo temeljno vlogo »milosti« pri prvih obrisih krščanstva, na osnovi katere je mogoče izpeljati dve drugi značilnosti, brez katerih si krščanstva ni mogoče predstavljati: individualnost in svobodo.
Marija je »milost našla pri Bogu« in ta milost je drugo ime za »odrešenje« (Tit 2,11). Ne gre za neke vrste darilo, ki ga navadno ljudje podarimo drug drugemu. Milost, ki izhaja iz Boga, človeka obdari z sposobnostmi, da v živi v »polnosti« in tako uresniči svoje življenje v vseh njegovih vidikih.
Angel je devico iz Nazareta nagovoril po »imenu,« s čimer je poudaril njeno individualnost. V ospredju ne stoji pripadnost določeni skupnosti – milost ne more nagovarjati kolektivni »mi.« Nasprotno, predpostavlja človekovo psiho-fizično danost, osebno zgodovino, vezano na jezik in kulturo, pogojeno s socialno-ekonomskim okoljem. Naslovnik milosti je vedno posameznik z »imenom.«
Njun dialog se je odvijal spontano, kar je glavna značilnost »svobodnega« človeka. Marijin odgovor je bil »da« božji ponudbi; milost je namreč mogoče tudi zavrniti. Pri tem je pomembno, da je odločitev posledica njenega miselnega procesa in se ni ozirala na mnenja oz. zahteve svoje okolice.
V tem smislu Marija iz Nazareta pooseblja »sprejem« krščanstva – v sebi združuje milost, individualnost in svobodo, kar ji omogoča, da postaja dojemljiva za »večno življenje« (gr. zoen aionion), ki ga »daje« Jezus (Jn 10,28).