Izključenost
Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da vsako leto po svetu okrog 200 tisoč ljudi zboli za gobavostjo. Gre za nalezljivo bolezen, ki jo težko primerjamo z drugimi boleznimi – npr. njena inkubacijska doba lahko traja več let. Prvi zunanji pokazatelj te bolezni je poškodba kože. Povzroči jo bakterijska okužba in je posledica pomanjkljive higiene ter telesne in imunske oslabelosti. Čeprav od leta 1984 gobavost velja za ozdravljivo bolezen, pa je strah pred okužbo še vedno močno prisoten. Zato ima ta bolezen širše posledice, ne samo zdravstvene, ampak tudi družbene.
V tem kontekstu že evangeliji poročajo o gobavih bolnikih, ki so prihajali k Jezusu: z njimi je komuniciral in jih ozdravljal. Tako beremo v Markovem evangeliju:
»Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: ›Če hočeš, me moreš očistiti.‹ Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: ›Hočem, bodi očiščen!‹ Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: ›Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje‹« (Mr 1,40-44).
V tekstu ne najdemo izraza »therapeuo« (zdraviti), ampak besedo »katharizo« (očistiti). Prav tako je pomembna Jezusova reakcija na bolnikovo prošnjo – evangelist zapiše, da se mu je »zasmilil« (gr. splagchnizomai), kar lahko razumemo tako, da je bil Jezus ob tej prošnji »ganjen« oz. je imel »sočutje« z njim.
Za razumevanje dogodka moramo upoštevati vlogo Mojzesove »postave,« ki daje natančna navodila, kako je potrebno ravnati, ko se pojavijo simptomi gobavosti. Če je človek »gobav, nečist, naj ga duhovnik razglasi za nečistega; bolezen si je nakopal na glavo. Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brado in naj kliče: ›Nečist, nečist!‹ Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13,44-46).
Pomenljivo je, da v prvi vrsti ne gre za medicinski problem: diagnoze ne postavi »zdravnik,« ampak »duhovnik.« Religiozne norme določajo pravni okvir, kako ravnati z gobavimi bolniki. Zdravstveni predpis je podrejen religioznemu določilu, ki ima družbeno-pravno veljavo.
Prav tako se postavi vprašanje glede simbolne »narave« te bolezni. Pomislimo na dobro poznano zgodbo, kako se je Sirec Naamán sedemkrat potopil v Jordanu in pozdravil svojo gobavost (2 Kr 5,14). Vendar je to le prvi del, kajti drugi del je manj znan. Govori o tem, kako je Elizejev služabnik Gehazí zaradi pohlepa postal gobav: od Naamána je vzel »dva talenta srebra« in »dvoje prazničnih oblačil« in si jih prilastil in s tem nase »prevzel« Naamánovo gobavost (2 Kr 5, 20-27).
Tako imamo opraviti z različnimi vidiki zgodbe. Na eni strani imamo človeka s hudo boleznijo, pri kateri je nevarnost okužbe velika, zato je potrebno narediti vse, da se prepreči njena širitev. Če pa »fizično« bolezen prenesemo tudi na »duhovno« raven, jo moramo postaviti v kontekst »razmerja« med Bogom in človekom.
Na drugi strani se soočamo z »izključenostjo« bolnika iz družbe – civilne in religiozne -, ker velja za »nečistega« in se taka diagnoza opravičuje na religiozno-pravni osnovi, ki ima konkretni učinek: posameznik je »izobčen.« Danes bi rekli, da so mu odvzete človekove pravice. Zaradi vsega naštetega na »gobavost« ne smemo gledati le z medicinskega vidika.
Zato se je smiselno vprašati, kako na simbolni ravni interpretirati Jezusovo ravnanje in njegov odnos do »stigmatiziranega« človeka.
Najprej mora Jezus prevzeti nase posledice svojega ravnanja. Ker je bi v stiku z »gobavim« bolnikom, »ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih« (Mr 1,45). Ko se Jezus »dotakne« gobavca, s tem »prekrši« pravni red in tudi sam postane »nečist.« Toda napačno bi bilo sklepati, da je s tem dejanjem ukinil »postavo« oz. samega sebe postavil kot merilo »novega« pravnega reda. Ozdravljenega človeka namreč pošlje k duhovniku, ki mora ugotoviti, da je le-ta ponovno »čist.« V tem smislu se proces odvija v skladu s predpisi in zakoni Mojzesove postave.
Toda ne smemo prezreti, da evangelist doda Jezusovo pripombo: »njim v pričevanje.« Kakšno pričevanje je mišljeno s tem? Predvsem pokaže na nemoč »postave,« ki ga ni obvarovala pred boleznijo niti ga ni mogla ozdraviti; njen učinek je bil le v tem, da ga je »izločila« iz življenja. Zato je moral priti Jezus, da ga je »očistil.«
Za kakšno »očiščenje« gre v tem primeru? S tem ni mišljena katarza (gr. katharsis), o kateri govori Aristotel v svojem delu Poetika, kjer razmišlja o književnosti in posebno pozornost posveti tragediji. Ta specifična literarna oblika namreč pripomore k »očiščenju« določnih čustev. Niti je ne moremo primerjati s teorijo katarze, ki se je oblikovala v psihoanalizi: človek se svojih psihičnih travm osvobaja, ko podoživlja spomin nanje in se tako duševno »očisti.«
Evangelist za »očiščenje« uporablja izraz »katharismos.« Jezus s svojim »dotikom in besedo« človeka hkrati »ozdravi« in »očisti« ter mu s tem odvzame »stigmatizacijo,« s katero ga je zaznamoval religiozno-pravni sistem, ko ga je razglasil za »nečistega.« Ker je bil »drugačen,« ga je sistem izobčil in onemogočil.
Jezus mu povrne osebno dostojanstvo, kar pomeni, da je kot posameznik svoboden, enkraten in neponovljiv. Ali kot je v modernem času to misel formuliral Kant: človeka ne smemo uporabiti kot sredstvo za dosego cilja (AA IV, 429), npr. če hočemo imeti »zdravo« družbo, je potrebno izključiti vse »bolne.«
Od kod izvira težnja po »izključevanju« posameznika? Na splošno gre za človekov arhaični odziv na »drugačnost.« V tem smislu nestrpnost spada k človekovi »naravi« in jo narekuje potencialna »ogroženost,« ki nastane zaradi medsebojnega primerjanja in iz tega izhajajočih razlik. Prav tako ne smemo prezreti človekove težnje po »absolutni« moči: ko si hoče vse in vsakogar podrediti – kogar pa ni mogoče podrediti, ga je potrebno »izključiti.« V takšnem ravnanju prepoznamo nekaj nadvse paradoksnega: »izključevanje« posameznika kaže na »negotovost« sistema, kar vanj vnaša strah.
Jezus je začetnik novega humanizma, ki temelji na dostojanstvu vsakega človeka kot posameznika. Namesto »izključevanja,« ki je izraz človekove nestrpnosti do »drugačnih,« vzpostavlja spoštovanje »drugega,« ki ima pravico do svojega obstoja, ker le-ta izhaja iz enakosti vseh ljudi.