Izdajstvo
Italijanski pesnik Dante Alighieri je prvi del svojega versko-alegoričnega epa »Božanska komedija« posvetil »peklu.« Razdelil ga je na devet krogov in vanje razvrstil različne ljudi; kriterij je bil, kakšno je bilo njihovo življenje. Najgloblji – deveti krog – je bil namenjen tistim, ki so zagrešili različne oblike »izdajalskih« dejanj. Čeprav je iz Dantejevih miselnih pogledov mogoče razbrati tako srednjeveške kot tudi renesančne ideje, npr. kazen za krivična dejanja ali pomen osebne odgovornosti, gre pri »izdajstvu« za temeljno antropološko danost, ki je ni mogoče omejiti na določeno zgodovinsko obdobje ali kulturne navade ali religiozno usmeritev.
Fenomen »izdajstva« je ena od osrednjih tem evangelija na cvetno nedeljo (Mr 14,1-15,47). Marko opisuje Jezusov pasijon – pot trpljenja in križanja -, kjer se soočita »božja« pravičnost in »zlo,« ki ga pooseblja človek in se kaže v obliki uničujočih silnic, ki jih je mogoče najti tako v njegovih duhovnih kot tudi značajskih potezah.
Na splošno velja prepričanje, da je pri »izdaji« Jezusa najpomembnejšo vlogo odigral Juda Iškarjot. Tudi Dante ga je v svoji pesnitvi znotraj devetega kroga pekla postavil v četrti krog, ki ga je poimenoval »Judovina.« Vendar bi bilo krivično, ko bi »izdajstvo« Jezusa omejili le na eno osebo, kajti Markova analiza pasijona usmerja pogled na različne akterje.
Najprej se moramo vprašati, kdo je sprejel odločitev, da je potrebno Jezusa umoriti. To so bili tisti, ki so dobro poznali njegove ideje in aktivnosti, vendar mu niso bili naklonjeni. Tako beremo: »Véliki duhovniki in pismouki so iskali način, kako bi Jezusa z zvijačo prijeli in usmrtili« (Mr 14,1).
Glavno odgovornost nosijo verski voditelji, za katere bi pričakovali, da bodo v Jezusovem delovanju prepoznali »božja« znamenja. Zgodilo se je ravno nasprotno: Jezusu so očitali, da se dela »enakega« Bogu, zato si po njihovi zakonodaji zasluži smrt. Postavili so se v vlogo »sodnika:« na smrt so obsodili nedolžnega človeka in tako »izdali« pravičnost. Čeprav se zdi, da so svojo odločitev utemeljevali s pravnimi argumenti – Jezus naj bi kršil Mojzesovo postavo – »so ga véliki duhovniki izdali iz zavisti« (Mr 15,10). Postali so nevoščljivi: oznanjal je alternativni verski model, zato so se ob njem počutili ogrožene.
Ob tem so se uresničile Jezusove besede, s katerimi je napovedoval svojo usodo: »Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali« (Mt 20,18-19).
Vendar so takratni odločevalci za uresničitev svojih načrtov potrebovali sodelavce, ki so zanje opravili umazano delo. Zdi se, da je bil eden izmed najpomembnejših prav član Jezusovega najožjega kroga, na kar opozarja Marko:
»Tedaj je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajstérih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izdal. Ko so za to slišali, so se razveselili in obljubili, da mu bodo dali denar. Iskal je torej način, kako bi jim ga ob priložnosti izdal« (Mr 14,10-11).
Če se vrnemo k Dantejevemu izrazoslovju, gre v Jezusovem primeru za »izdajstvo« dobrotnika. Vendar se v bibličnem jeziku skriva tudi drugačno sporočilo. Evangelij na vseh štirih zgoraj navedenih mestih uporablja glagol »paradidomi,« kar lahko prevedemo kot izdati ali kot izročiti. V obeh primerih je »izdajalec« osebno vpleten, vendar ne smemo prezreti pomembne razlike. Ko trdimo, da je Juda »izdal« Jezusa, je pri tem poudarjena njegova »aktivna« vloga. Če pa rečemo, da je bil Jezus »izročen,« lahko izdajalcu pripišemo »pasivno« vlogo, kar seveda ne opraviči njegovega dejanja.
Zdi se, da je Juda odigral »pasivno« vlogo, vendar je ob tem zasledoval svoje interese: kot da je bil njegov glavni motiv »pohlep« po denarju. Vendar je šlo pri tem tudi za »razhod« z učiteljem, in sicer na osebni ravni. Juda je namreč množici, ki je Jezusa prišla aretirati z »meči in koli,« dal posebno znamenje: »Kogar bom poljubil, tisti je. Primite ga in ga previdno odpeljite« (Mr 14,44).
Če je poljub znamenje intimne povezanosti, v tem primeru postane znamenje sovražnosti in maščevanja, kar »izdajstvo« je v svojem bistvu. Zato evangelist uporablja dva glagola, da poudari tako imenovan »Judov poljub.« Najprej Juda naznani znamenje (»kogar bom poljubil«), kako bodo prepoznali Jezusa, za kar v tekstu najdemo besedo »phileo.« S tem je mišljeno prijateljstvo oz. medsebojna naklonjenost. Ko pa Jezusa »poljubi,« odkrijemo glagol »kataphileo,« kar ponazarja »strasten poljub.« Vendar gre pri tem »poljubu« za svojevrstno ironijo, ki kaže na »kljubovalno« oz. »izzivalno« dejanje in ga lahko razumemo tako, da je Juda »zavestno« Jezusa izročil morilcem.
Gledano iz sodobne perspektive, lahko rečemo, da je Juda že od vsega začetka igral »dvojno« vlogo, zato je v določenem trenutku zgolj »zamenjal« stran: sprva je bil Jezusov »učenec,« nato pa je postal »sodelavec« velikih duhovnikov.
Toda Juda ni bil edini – kdo vse je še »izdal Jezusa?« To so bili predvsem njegovi »prijatelji.« Jezus sam je svoje učence imenoval »prijatelje,« ker jim je razodel vse, kar je slišal od svojega Očeta (Jn 15,15). V tem kontekstu poznamo opis dogodka na vrtu Getsemani, ki kaže na novo obliko »izdajstva.« Tu je Jezusa obšla »groza in je začel trepetati« (Mr 14,33). Namesto da bi ga njegovi »prijatelji,« ki so ga na tem kraju spremljali v trenutkih odločilnega duhovnega boja, podprli z molitvijo in čuječnostjo, so »spali in počivali.« Njihovo »spanje« je simbol »nezvestobe« in ponazarja nerazumevanje Jezusove resničnosti.
Med Jezusovimi »prijatelji« je vodilna vloga pripadla Petru. Čeprav je svojemu učitelju zagotavljal, da je pripravljen »umreti« z njim, ga je v palači vélikega duhovnika »zatajil« z besedami: »ne poznam tega človeka« (Mr 14,71), kar je ena od oblik »izdajstva« prijatelja. Kaj je Petra vodilo, da je »zanikal« Jezusa? Verjetno je to izjavil iz strahu, ker se je bal zase, da se morda tudi sam ne bi znašel na zatožni klopi. Po drugi strani lahko sklepamo, da v njem še ni bilo resnične »ljubezni,« kajti v ljubezni ni strahu (1 Jn 4,18).
Končno ne moremo mimo »množice,« o kateri v svojem zapisu poroča Marko. Dinamika njenih odzivov je pomenljiva za vse čase. Sprva »nevtralna« skupina ljudi, ki nima izoblikovanih jasnih stališč, postane predmet manipulacije in začne ravnati po navodilih vélikih duhovnikov. Najprej je na Pilatovo ponudbo, da jim izpusti »judovskega kralja,« zahtevala, naj izpusti Baraba, ki je bil obsojen zaradi kršitve rimskih zakonov. Nato na Pilatovo vprašanje, kaj naj stori z Jezusom, enoglasno odgovori: »Križaj ga!« (Mr 15,13).
Danes namesto »množice« govorimo o javnem mnenju, toda manipulativni mehanizmi ostajajo podobni. Če je »individualna« zavest podvržena človekovim strastem, kot je pohlep po bogastvu ali osebno maščevanje, je »kolektivna« zavest dovzetna za manipulacijo: se pravi, da je mogoče z zavajanjem spremeniti vrednostni sistem posameznika, ki tako izgubi individualnost in postane »množica.«
Postavlja se vprašanje: kaj privede človeka do tega, da se odloči za »izdajstvo?« Pri iskanju odgovora naletimo na osnovno težavo, kako sploh definirati takšno dejanje. Kajti »izdajstvo« je ambivalentno, se pravi, da ga je mogoče ovrednotiti iz različnih zornih kotov. Vzemimo npr. usodo Juda Iškarjota. Z vidika Jezusovih učencev je šlo za izdajo »dobrotnika« in »prijatelja,« kar je zavržno dejanje. Toda verski voditelji so njegovo ponudbo sprejeli z odprtimi rokami, ker so sami iskali človeka, ki bi jim »pomagal« pripeljati Jezusa, zato so ga za njegovo »sodelovanje« bogato nagradili. V njihovih očeh je veljal za »junaka.«
O »izdajstvu« govorimo takrat, ko človek prelomi zvestobo. Nanaša se predvsem na medčloveška razmerja: ko se med dvema osebama vzpostavi »zaupanje,« se hkrati utrjuje in poglablja medsebojna »lojalnost.«
Toda kaj botruje temu, da človek postane »nezvest?« Kaj je vzrok za »nestabilnost« zvestobe? Kakšni motivi ga pri tem vodijo oz. kaj ga »zvabi,« da postane nelojalen?
Človeka lahko vodijo različni motivi: morda upa, da bo prejel več materialnih ugodnosti, da se bo izboljšal njegov socialni status, da se bodo odprle nove življenjske perspektive, ali pa je to izraz osebnega maščevanja.
Ob Jezusovem pasijonu tako odpadejo še zadnje človekove maske.