Ime kot znamenje
Ljudje drug drugemu dajemo imena. Takšna praksa izvira iz sumerske civilizacije, kjer je ime lahko označevalo posameznika, uradno osebo ali ustanovo. Razlogi za dajanje imena so različni. Pomislimo na komunikacijo. Težko si je predstavljati pogovor med anonimnimi osebami. Še težje se je sklicevati na trditve človeka, za katerega ne vemo, kdo je in odkod prihaja. Vse to je temelj socialnih razmerij. Prav tako je bil skozi zgodovino z imenom povezan tudi družbeni status, ker se je navezoval na rodovnik, ki je omogočal privilegiran položaj. Toda najpomembnejša je eksistencialna raven: ime je vezano na človekovo individualnost in avtonomnost, skratka na vse tisto, kar ustvarja njegovo identiteto.
Ali ima tudi Bog »ime?« Odgovor najdemo v današnjem evangeliju. Matej v prvem poglavju opiše nenavadno dogajanje pred Jezusovim rojstvom. V središču se znajde Jožef, ki ga »Gospodov angel« vzpodbudi, naj vzame k sebi svojo ženo Marijo, ki bo rodila sina, in mu naroči: »daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,21). Nato evangelist ponovi besede preroka Izaija, ki je napovedal, kakšno ime bodo dali novorojenemu: »imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami« (Mt 1,23).
Kaj skriva v sebi dvojnost imena »Jezus-Emanuel?« Obe imeni – Jezus, kar pomeni »Gospod je rešitev,« in Emanuel, kar v prevodu pomeni »z nami je Bog« – sta hebrejskega izvora. Ob tem opozorimo na pomembno razliko, ki jo najdemo v tekstu. Tako beremo navodilo, naj Jožef da ime Jezus (gr. kaleseis to onoma autou Iesoun), nato pa evangelist poudari, da ga bodo imenovali Emanuel (gr. kalesousin to onoma autou Emmanouel).
Ker je Jezus rojen iz Marije, je človek; toda ker bo odpuščal grehe, je hkrati Bog z nami (Mr 2,7). V tem smislu dve imeni nakazujeta na dve različni nalogi. Tako ime Jezus razodeva, kaj bo njegovo glavno prizadevanje: ljudi bo rešil grehov. Hkrati pa se v takem ravnanju kaže božja identiteta: navzočnost Boga med ljudmi, zato je upravičen do imena Emanuel, ki pa je več kot zgolj osebno ime. Kajti šele v perspektivi Boga z nami dobi ime Jezus svoj pravi pomen.
Na tej osnovi lahko sklepamo, da je »ime« znamenje, iz katerega lahko razberemo, kako se vzpostavlja razmerje med Bogom in človekom. Če je Jezus človek, ki je prevzel človekovo usodo – od rojstva do smrti – da bi rešil (gr. sozo) ljudi grehov, je to mogoče zato, ker je v svojem bistvu Emanuel (Bog z nami).
Še drug vidik nam lahko pomaga osvetliti to dvojnost. V vzhodni krščanski tradiciji se je oblikoval izraz theanthropos, ki je sestavljenka iz theos (Bog) in anthropos (človek). Navezuje se na Origena, ki je v okviru razprave o Kristusovem učlovečenju zapisal, da je bil rojen »Bog-človek« [lat. deus-homo] (De Principiis II, 6.3). S tem je opozoril na bogočloveško realnost, ki jo pooseblja Odrešenik. Tudi iz te perspektive je razvidna misel, da je Jezus človeštvu prinesel Boga, zato se človek lahko »reši« svoje ujetosti in vstopi v realnost božjega. Tako je Gregor Nazianški (329-390) zapisal: »Kdor je združen z Bogom, bo tudi rešen.« (Ep. 101,32).
Ob vseh teoretično-abstraktnih trditvah se mora vsak posameznik vprašati, kakšno ime »daje« Bogu. Pri tem ne gre zgolj za »ime,« ampak to vključuje tudi vprašanje obstoja Boga, smiselnost verovanja in kakšne posledice ima to za življenjsko prakso. Na splošno ima človek na razpolago dve možnosti. Prva je v tem, da za svojega »boga« izbere mamona (Mt 6,24), ki mu, vsaj tako upa, lahko prinese velike koristi in ugodnosti. Druga je povezana z rizikom – ko namreč svoj pogled želi usmeriti v Boga, ugotovi, da je to nevidno in nespoznavno bitje, zato tudi nedostopno, kar zbuja vtis, kot da je od človeka povsem oddaljeno.
Če torej Boga imenuje »Jezus-Emanuel,« se je prisiljen soočiti z vprašanjem, v kakšnem smislu ga Jezus »rešuje grehov« oz. kako prepoznava, da je »Bog z njim?« Kajti človekova eksistencialna izkušnja je ravno nasprotna, namreč da ga nihče ne »rešuje« in da je prepuščen »samemu sebi.«
Ne moremo prezreti dejstva, da beseda »greh« sodobnemu človeku zveni tuje. Evangelist uporablja izraz hamartia in dobesedno pomeni, da kdo ostane brez deleža, ker ni zadel cilja. Nanaša se na lokostrelca, ki je zgrešil tarčo. Zato v prvi vrsti z »grehom« ni mišljeno nemoralno dejanje, ampak gre za to, da je človek v svoji duhovni usmeritvi »izgubil« nekaj bistvenega: »zgrešil« je najvišji cilj, Boga.
V tem smislu lahko sklepamo, da Jezus »rešuje« posameznika njegovega »greha« tako, da mu »prinese« Boga. To mu omogoči duhovno orientacijo, ki temelji na svobodi, ne pozna manipulacije in katere končni cilj je človekova izpolnitev oz. polnost življenja.
Toda ravno v tem procesu nastopijo največje težave. Ni dovolj imeti na razpolago informacije o Jezusu, niti ne zadošča izpovedovanje vere. Kajti vse to se lahko odvija na človekovi kognitivno-čustveni ravni, njegove bivanjske realnosti pa se Bog ne dotakne.
Ko človek svojega Boga poimenuje »Jezus-Emanuel,« s tem vanj polaga svoje poglede, pričakovanja, cilje bivanja – skratka svojo človeško realnost, ki jo želi preseči – ker ga le-ta omejuje ali celo uničuje. Paradoksno ga takšna bivanjska perspektiva ne obvaruje pred osebnimi krizami in tragičnimi dogodki. Vse to ostaja del človekove usode.
Ko »ime« Boga postane del človekovega »jaza,« s tem dopusti, da se ga božji duh dotakne. Takrat nastopi sprememba, ki se kaže na dva načina. Po eni strani drugemu človeku ne bo povzročal zla. Po drugi strani pa se bo na storjeno zlo odzval v duhu logike križa: zavedal se bo, da je preganjan zaradi dobrih del, zato ker so dela njegove okolice hudobna (Jn 3,19). Tako se v načinu človekovega bivanja odraža božje »ime« – se pravi, da se človeška dimenzija, povezana z božjo realnostjo, osvobaja zaprtosti v imanentni horizont mišljenja in delovanja.
Bog (Emanuel) je postal človek (Jezus), zato se v tem »imenu« skriva rešitev za človeštvo. To pomeni: kakor je Bog v Jezusu »prevzel« človekovo telo, mišljenje, voljo in čustvovanje, tako naj bi človek »prevzel« božjega Duha – njegovo besedo oz. misel, ki mu omogoča »rešitev.«