Glas vpijočega
Marko je eden od štirih avtorjev »evangelija,« ki dobesedno pomeni »dobra novica.« To ni zgolj besedilo, ki predstavlja svojo literarno zvrst. Ko poroča o Jezusovem življenju in govori o skrivnosti božjega kraljestva, v katerem človek lahko odkrije ponudbo odrešenja, je potrebno kot vsebino evangelija prepoznati Jezusa Kristusa samega, in sicer kot božjega Sina.
Pri tem je zanimivo, da vsi avtorji skušajo določiti »začetek« (gr. arche) evangelija, ki je pri vsakem drugačen. Tako Marko »[z]ačetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1) najde pri preroku Izaiju in se sklicuje na njegovo oznanilo:
»Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,2-3).
Vrnimo se k preroku Izaiju in poglejmo, kako se glasi njegov originalen izrek:
»Glas vpijočega: ‘V puščavi pripravite pot Gospodu, poravnajte v pustinji stezo našemu Bogu!’« (Iz 40,3).
Na prvi pogled se zdi, da sta oba citata zelo podobna. Ko jih med seboj primerjamo, odkrijemo podrobnost, ki spremeni pomen sporočila. Evangelist Marko piše o »glasu vpijočega v puščavi,« naj človek pripravi pot za prihod Boga. Ko pa beremo Izaijeve besede, je razvidno, da gre za »glas vpijočega,« ki človeku sporoča, naj v »puščavi« poravna stezo Bogu.
V prvem primeru lahko evangelistu ugovarjamo, kakšen smisel ima »glas vpijočega v puščavi« – njegovega »glasu« se na takem kraju sploh ne more slišati. Na drugi strani »glas« preroka sporoča, da je potrebno v »puščavi« pripraviti pot Gospodu.
Obe obliki imata svoj pomen in lahko vodita do drugačnih sklepov. V drugem primeru je »glas vpijočega« namenjen tistim, ki živijo v »puščavi,« zato naj na tem kraju poravnajo stezo Bogu. V prvem primeru pa se tudi »glas« nahaja v »puščavi« in kliče, da je potrebno pripraviti Gospodovo pot.
Ne glede na to, kako gledamo na opisano podrobnost, je obema oblikama skupno, da »glas« ne more pripraviti »pot Gospodu.« Nasprotno, vsak človek mora najprej takšen »glas« slišati, se s tem izzivom soočiti in ugotoviti, v kakšnem stanju se nahaja njegov duhovni svet.
Zato se postavi vprašanje, kakšna je vloga Janeza Krstnika kot »glasnika« pri pripravi božje ponudbe odrešenja? Na splošno lahko rečemo, da se je z njim končalo obdobje »postave in prerokov;« njegov nastop napoveduje čas »milosti.« Tako beremo na drugem mestu: »Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo« (Lk 16,16). S tem ni rečeno, da v božjem kraljestvu ni »prerokov.« Nasprotno, kdor se poglobi v duha evangelija in sprejme svetega Duha, postane »prerok.« Vendar ne v tem smislu, da bi napovedoval prihodnost, ampak zato, ker pričuje za Boga, kar s seboj prinaša preganjanje.
Janez – njegovo ime pomeni »Bog je milostljiv« – se je zavedal svoje omejenosti, kar se najbolj nazorno izraža v njegovi izjavi: »Za menoj pride močnejši od mene« (Mr 1,7). Čeprav je oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, je bil le »glas« (gr. phone), ki se ne more primerjati z »besedo« (gr. logos), ki je pridržana le Jezusu.
Zakaj je ta razlika bistvena za razumevanje današnjega evangeljskega sporočila? Čeprav Marko »začetek« evangelija navezuje na »glas« vpijočega, o katerem govori že Izaija, ga s svojo napovedjo nadgradi, ker Janez Krstnik usmerja človekov pogled na pravi začetek evangelija, na »besedo«, ki je bila »v začetku« (Jn 1,1).
Že Aristotel je v svojem delu »Politika« razločeval med »glasom« (gr. phone) in »besedo« (gr. logos), kar navadno prevajamo kot »jezik.« Njegov argument je bil, da imajo »glasove« tudi živali, »jezik« pa razumejo le ljudje. V tem smislu »logos« predstavlja »besedo« oz. »jezik.« Zakaj je taka delitev smiselna, če ne celo nujna?
Ko človek uporablja »glas« (phone), ostaja na ravni »znamenja« (gr. semeion). Sporazumevanje je sicer mogoče, vendar ne pride do izmenjave človekovih misli. Različni glasovi lahko opozarjajo na določen dogodek, vendar ga ne morejo opisati, pojasniti in osmisliti.
Resnično komunikacijo omogoča šele jezik oz. »beseda,« se pravi »logos,« ker na ta način človek lahko izrazi svojo misel, se pravi svoj duhovni svet, in vstopi v dialog z drugim, tudi z Bogom.
Toda največjo oviro za komunikacijo predstavlja »puščava.« Strinjali se bomo, da je »puščava« v tem primeru mišljena simbolično in označuje različne razsežnosti bivanja, npr. ko človek ugotovi, da je njegov »duhovni« svet podoben puščavi: namesto rodovitne zemlje najde le suh pesek. Kar na simbolni ravni pomeni, da je takšen človek nedovzeten za vzgibe lastnega duha in deluje celo proti svojim interesom; do bližnjega postane brezbrižen, ker ni sposoben slišati »klica« na pomoč in tudi komunikacija z Bogom je prekinjena, ker Boga zanj sploh ne »obstaja.«
»Glas vpijočega« skupaj z znamenji, ki ga spremljajo, človekovo pozornost usmerja na »besedo,« na božjega Sina, ki edini puščavo lahko spremeni v rodovitno deželo.
Jezusov prihod in s tem oznanjevanje božjega kraljestva vzpostavlja komunikacijo, ki sloni na »besedi.« Le-ta omogoča razumevanje in tako odstranjuje »ovire,« ki človeku preprečujejo, da bi se srečal z Bogom.