Efeta
Evangeliji so napisani v grškem jeziku. Vendar ne smemo prezreti dejstva, da je bil Jezusov materinski jezik aramejščina. V antičnem času je bila močno razširjena na območju vzhodnih provinc rimskega imperija in govorilo jo je tudi judovsko prebivalstvo. Aramejski jezik poleg hebrejskega in arabskega spada med semitske jezike. Svoj razcvet je doživel v 6. stoletju pred Kristusom, ko je bil to jezik literature in diplomacije. Gre za enega od najstarejših jezikov, ki je izpričan že okrog leta 1000 pred Kristusom in se govori še danes. Predvsem ga skušajo ohraniti kristjani maronitske Cerkve, ki se smatrajo za Aramejce – za potomce prvih Jezusovih učencev.
V evangelijih lahko odkrijemo nekaj mest, kjer so navedene aramejske besede in kratki stavki. Tako se npr. Jezus na vrtu Getsemani obrača na svojega Očeta in ga naslavlja z »Aba« (Mr 14,36). Spomnimo na njegove besede na križu, ko se sprašuje, zakaj ga je Bog zapustil: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« (Mr 15,34). Iz časa njegovega javnega delovanja nam morda v ušesih zazvenijo besede »Talíta kum,« s katerimi je obudil Jaírova hčer (Mr 5,41).
Tudi v današnjem evangeliju najdemo aramejski izraz: »efeta« oz. »efatá,« kar pomeni »odpri se« (Mr 7,34). Nanaša se na ozdravitev gluhonemega človeka, pri čemer smo priča neobičajni zdravilni metodi. Evangelist opisuje, kako mu je Jezus »vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: ›Efeta!‹ to je: ›Odpri se!‹ In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav (Mr 7,33-35).
Poglejmo natančno, kakšno diagnozo so postavili temu človeka in Jezusa prosili, naj nanj »položi roko.« Evangelist uporablja dva izraza: bil je »gluh« in je »težko govoril.« Besedo »kophos« lahko prevedemo kot gluh ali kot otopel, kar je seveda velika razlika. Izraz »mogilalos« poudarja, da ta človek ni bil nem, kot lahko dobimo vtis na osnovi opisa dogodka, ampak je imel težave z artikulacijo.
Iz medicinskega vidika je diagnoza opisana smiselno. Ko ima človek govorne težave, je to pogosto povezano z njegovim sluhom: ker ne sliši, tudi govoriti ne more pravilno. Se pravi, da v prvi vrsti ne gre za problem »govora,« ampak je izvor težav »sluh.«
Pomenljivo je, da gre za edini opis takega dogodka v evangeliju, saj ga najdemo le pri Marku.
Ustavimo se ob Jezusovi gesti, kako je položil svoje »prste« v bolnikovo uho. Ne smemo pozabiti, da je »prst« pomemben simbol Jezusovih sporočil. Spominja nas npr. na njegovo trditev, da z božjim prstom izganja hude duhove, kar je znamenje, da je nastopilo obdobje božjega kraljestva (Lk 11,20). Ali pa pomislimo, kako je Jezus povabil Tomaža, naj položi svoj prst v njegove od žebljev ranjene roke (Jn 20,27). Kakor se Bog po Jezusu s »prstom« dotakne človeka, tako se tudi človek s svojim »prstom« prek Jezusa dotakne Boga.
Nato Jezus izreče besedo »efeta – odpri se.« Toda kaj naj se »odpre?« Odgovor lahko najdemo v grškem prevod aramejske besede, ki je »dianoigo.« Izraža misel, da se nekaj v celoti odpre, ko se konča postopek, ki je za to potreben.
Ko gre za »sluh,« imamo opravka z enim od petih čutov. Vendar v tem Jezusovem znamenju lahko prepoznamo nadčasovni dogodek, zato ima ozdravitev tega bolnika metaforičen pomen. V tem primeru je potrebno »sluh« prenesti na duhovno raven, kjer pa je bolj smiselno govoriti o človekovi »otopelosti.« Ko se človek začne osvobajati takšnega stanja »neobčutljivosti« oz. »nezavzetosti,« tako postaja »odprt« in »dojemljiv« za navdihe duha.
Na ravni duha se »gluhota« nanaša na človekovo nesposobnost »razumevanja,« se pravi na njegov »um.« V tem smislu je »um« lahko »zaprt« – v kolikor ni dejaven v skladu s svojo »umno« naravo. Zato človekove racionalnosti ni mogoče »ozdraviti,« ker bi bilo to protislovno – kot da bi »um« postal »ne-umen« in bi potreboval »ozdravitve.«
Šele ko človek nekaj »razume,« lahko o tem tudi govori. V tem smislu je vloga »govora« drugotnega pomena. Najprej se mora namreč »odpreti« um, ki je sposoben razumeti božjo govorico in na tej osnovi posameznik lahko začne dialog z Bogom.
Če primerjamo ta dogodek z drugimi mesti, kjer evangelist uporablja le grški izraz dianoigo (odpreti), nam le-ti pomagajo razumeti, kakšen proces se je odvil v gluhonemem človeku. Tako beremo, kako so se učencema na poti v Emavs »odprle oči in sta ga spoznala;« pred tem pa jima je Jezus »odprl Pisma« (Lk 24,31-32). Nato sta onadva pripovedoval drugim učencem, kaj se je zgodilo na poti v Emavs, ko je mednje vstopil Jezus in »jim je odprl um, da so doumeli Pisma« (Lk 24,45).
Vprašajmo se, kako jim je odprl »um?« Tako da jim je »razlagal« (Lk 24,27), pri čemer v tekstu stoji glagol »diermeneuo,« kar lahko prevedemo tudi kot interpretirati. Ne gre zgolj za »razlago« določenega vprašanja, ampak je s tem izrazom poudarjen »prehod« iz ene na drugo stran. V našem primeru Jezus »interpretira« tekste prerokov, in sicer tako, da jih osvetljuje iz božje in človeške perspektive. V tem interpretativnem procesu se jima je odprl »nous.«
Ko skušamo pojasniti »nous« in ga prevajamo kot »um,« s tem poudarimo, da gre za sposobnost mišljenja in spoznavanja. Njegova dejavnost je v tem, da »misli« oz. »spoznava.« Vendar ne gre za kakršno koli dejavnost »mišljenja« oz. »spoznavanja.« Predmet takšne racionalne dejavnosti ni tista realnost, ki jo lahko zaznamo s čuti – kot je npr. sluh – ampak gre za inteligibilno resničnost, ki jo na ustrezen način spoznava le oblika razuma, ki ga tradicija naslavlja kot »nous«.
Tako moramo upoštevati »nous« ali »um,« ki pripada človeku in Bogu, vendar nista enaka. Človekov »nous« naj bi postal deležen božjega »uma.« Zato mora Jezus pristopiti k človeka in se z božjim »prstom« dotakniti njegova »uma,« in ga osvoboditi otopelosti.
Povzemimo celotno razmišljanje v kratki misli: ko Jezus ozdravi gluhega, ki ima težave z govorom, nam evangelist posreduje univerzalni način, kako Jezus »odpre« posameznikovo otopelost duha – da njegov um ali nous lahko postane dojemljiv za božjo resničnost.