Duh svobode
Ko slišimo besedo »skušnjavec,« navadno ta izraz povezujemo s težnjo v človeku, ki ga usmerja v zlo. V kolikor takšnemu nagnjenju podleže, se vzpostavi stanje notranje nesvobode, kar religiozna govorica označi kot »greh.« Kot da je bistvo skušnjave v tem, da človeku preti nevarnost za življenje iz vere oz. ogroža njegovo razmerje do Boga.
Povsem drugačen pogled na »skušnjavca« je v svojem delu »Onstran dobrega in zlega« zasnoval Friedrich Nietzsche. Govori namreč o filozofu prihodnosti kot o skušnjavcu (Nr. 42). Njegova glavna značilnost je namreč svobodni duh, pri čemer je bistveno vprašanje, »česa se duh lahko osvobodi in kam ga mogoče potem požene?« (Nr. 44). Paradoksno se Nietzsche s takšnim razumevanjem svobodnega duha približa evangeljski miselnosti, ki jo najdemo v današnjem evangeljskem odlomku.
Matej na začetku četrtega poglavja podrobno predstavi, kako je hudič v puščavi skušal Jezusa. Pri tem zbudita pozornost dva vidika. Najprej je pomemben kontekst. Na koncu tretjega poglavja beremo, da je bil Jezus krščen v Jordanu, in ko je stopil iz vode, so se odprla nebesa in je videl »božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj« (Mt 3,16). In prva aktivnost božjega Duha je bila v tem, da je »odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal« (Mt 4,1). Zato je potrebno upoštevati tudi terminologijo, s katero evangelist opiše celoten dogodek. Če najprej omeni »hudiča,« ki naj bi skušal Jezusa, nato poudari, da je k njemu pristopil »skušnjavec,« in na koncu se v tekstu pojavi še beseda »satan« (Mt 4,3.10).
Iz celotnega opisa je razvidno, da je bil »Duh« ali Pneuma tisti, ki je usmerjal Jezusa. Ko beremo, da je bil »skušan,« najdemo glagol peirazo, pri čemer naj bi aktivno vlogo prevzel »hudič« ali diabolos. Ko pride do dialoga, evangelist uporabi besedo »skušnjavec« ali peirazon. Nazadnje pa Jezus svojega sogovornika imenuje »satan« ali Satanas. Ena od možnih razlag za takšen pluralizem izrazov bi lahko bila, da je »skušnjavec« oznaka tako za diabolos kot za Satanas.
V tem smislu ima »skušnjavec« dve različni funkciji: po eni strani kot diabolos deli oz. razdvaja duha, po drugi strani pa se kot satanas izkaže kot tisti, ki nasprotuje. Če je »skušnjavec« povzročil določeno dinamiko duha, je pri tem bistveno, da Jezus ni bil podvržen nevidni »sili,« ki bi imela moč in vpliv nad njim, ampak je pripadal samemu sebi. Takšna duhovna struktura se lahko vzpostavlja na osnovi svobode. Če namreč človek trdi, da je svoboden, potem mora imeti na razpolago različne možnosti, med katerimi lahko izbira. Prav ta dimenzija stopi v ospredje pri Jezusovih »skušnjavah.«
Na splošno lahko rečemo: »skušnjava« pretresa človekovo duhovno naravnanost in njegovo identiteto, pri čemer se na situ znajde njegovo razumevanje »dobrega.« To je več kot zgolj moralna drža. Gre za neke vrste »testiranje« duha. Ali, kot je zapisal Avguštin, da se človek toliko časa ne pozna, dokler se ne spozna v skušnjavi [»Quia nescit se homo, nisi in temptatione discat se« Sermo II, 3].
Jezusov dialog s skušnjavcem odpre pogled v svojevrsten duhovni proces. Kot da gre za neke vrste boj, kjer skušnjavec »premetava« duha sem ter tja. Ob tem človek v sebi zaznava različne tendence, ki ga lahko tudi pahnejo v odvisnost – pod pogojem, da pristane na njihove ponudbe. Tako nastane vtis, da je duh razdvojen: ko različne težnje duha poskušajo pridobiti človeka na svojo stran.
Poskušajmo se poglobiti v posamezne »skušnjave« in na osnovi tipologije razbrati njihove vsebinske značilnosti.
Prva je izražena v imperativu: »naj ti kamni postanejo kruh« [gr. hoi lithoi houtoi artoi genontai] (Mt 4,3). Brez fizičnega preživetja, ki ga simbolizira kruh, tudi božje življenje človeka ne more osrečevati. Zato ima posameznik pravico in dolžnost, da upošteva svoje temeljne želje in potrebe. Vendar se v tem skriva velika nevarnost: »kruh« je v svetu glavni instrument, kako človeka postaviti v odvisnost. In sicer na dva načina: bodisi da ga izguba ekonomske svobode zasužnji v medčloveška razmerja bodisi da ga obilje »kruha« povsem oddalji od Boga, ker mu pridobljeno bogastvo zaslepi um in Boga zamenja z »mamonom.« Zato naj bi človek določil mejo, ki jo v želji po »materialnem« preživetju in nabiranju »zemeljskih« dobrin ne sme prestopiti, če v sebi želi ohraniti naravnanosti na božjega duha, ki edini ohranja resnično življenje.
Druga je bolj subtilna: gre za nasprotje med videzom (iluzijo) in resničnostjo: vrzi se dol z vrha templja (Mt 4,5-6). Ko človek gradi na zunanjem videzu, ko hoče na druge napraviti vtis, največkrat s pomočjo spektakularnosti. Ko v ospredje stopi precenjevanje samega sebe in človek ni pripravljen priznati svojih meja, ga prevzame »ponos« in postane »ošaben.« Vendar je potrebno upoštevati duhovni princip: kdor se napihuje in postaja domišljav – bodisi v religioznem ali družbenem okolju – mu grozi »padec« v globino.
Tretja je skušnjava »ateizma,« ki človeka v končni fazi pripelje v »satanizem:« padi predme in me moli (Mt 4,9). V tekstu najdemo besedo proskyneo, kar dobesedno pomeni poljubiti tla, ko se kdo pokloni nadrejenemu. V tem smislu govorica telesa pokaže, da se je človek priklonil svojemu pravemu »gospodarju« in se tako odpovedal Bogu. Vzpon na goro simbolizira pot k velikemu bogastvu in moči, na čemer temelji vsaka oblast in tako omogoča vstop v vladajoči razred. Človekov vzpon na takšno goro v zahodni kulturi imenujemo karierizem. Tudi v tem primeru je potrebno poznati mejo, ki naj je človek v želji po karierizmu ne bi prestopil. Zato naj bi ohranil sposobnost presoje, kdaj so zahteve za kariero takšne, da pomenijo začetek ateizma, se pravi zanikovanje temeljnih principov duha in s tem tudi Boga.
Trem temeljnim vzgibom oz. nagnjenjem – po lagodnem življenju, hrepenenju po slavi in želji, nadvladovati druge – se Jezus zoperstavi z božjo besedo. Najprej odgovori: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust« (Mt 4,4). Nato odvrne s kratko mislijo: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« (Mt 4,7). Tretji argument pa zadene bistvo: »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10). S tem izpostavi misel, da človek iz takšnega duhovnega »boja« lahko izide kot »zmagovalec,« če se povsem zanese na Boga.
Njegove odgovore – če jih želimo prav razumeti -, je potrebno postaviti v strukturo »skušnjave.« Le-ta temelji na dinamiki, ki je podobna blagovni menjavi: če narediš to in to, dobiš to in to. Ko izpolniš zahtevano nalogo, prejmeš za to odgovarjajoče plačilo. Pri tem človek stoji pred izbiro: v menjavo ni prisiljen, ampak ima možnost izbire. Se pravi, da se na osnovi odločitev pokaže ali je izbral svobodo ali pa je stopil v razmerje odvisnosti, ker se spustil na raven menjave in je za svoje dejanje »nagrajen.«
Na osnovi »skušnjave« človek dobi uvid v svojo eksistenco in s tem tudi odgovor na vprašanje, kaj se skriva na njegovem bivanjskem dnu. Hkrati pa je na tem dnu mogoče zaslutiti tudi božjo navzočnost, božjo misel in modrost. V tem smislu se človek sooča s celoto svoje eksistence, ki jo zaznamujejo različni vzgibi. Pri tem ima ima možnost »izbire,« kar konstituira njegovo svobodo. Kajti brez izbire ni svobode.
Zato je »skušnjavo« potrebno postaviti v kontekst človekove svobode. Katero tendenco, ki je navzoča njegovem duhu, izbere za svoje vodilo oz. se z njo poistoveti? Ko se človek v svojem duhovnem horizontu sooči s temeljnimi silnicami, ki naj bi mu zagotavljale življenjsko prosperiteto in se v duhu osvobodi raznih navideznih obljub, se božje življenje v njem lahko začne razvijati do neslutenih možnosti. Šele ko vzpostavi dialog z Bogom in v svoje mišljenje vključi božje argumente, začne vzpostavljati duha svobode, ki ga iz odvisnosti votlinskih razmerij prestavi v resnično prostost.
Tri »skušnjave,« katerim je bil podvržen Jezus, kažejo na temeljne dileme, s katerimi se sooča tudi moderni človek, če hoče živeti iz vere. Gre za neke vrste tipologijo duhovnega horizonta, ki obsega tri temeljna nasprotja: med duhom in materijo, med zunanjostjo in notranjostjo ter med priznanjem in zanikanjem Boga. V tem kontekstu človekova izbira (odločitev) oz. duhovna preferenca bodisi omogoča svobodo bodisi ga postavlja v odvisnost.
Zato Jezusov dialog s skušnjavcem odpira nov horizont mišljenja, ki človeku omogoča svobodo bivanja in jo je mogoče uresničiti z upoštevanjem božje realnosti.
Jezusovo soočenje s »skušnjavcem« človeku nazorno pokaže, kako se je mogoče v duhu osvoboditi arhaičnih principov, ki ga držijo vklenjenega v socialni votlini in – govorjeno z Nietzschejem –, kakšne neizmerne možnosti delovanje se ponujajo svobodnemu duhu, ko jih preseže.