Duh resnice
V sodnem procesu proti Jezusu je rimski upravitelj Poncij Pilat med zaslišanjem vprašal obtoženca: »Kaj je resnica?« (Jn 18,38). Iz njegovih besed, ki zvenijo zelo moderno, je mogoče zaznati dvom, ali resnica sploh obstaja. Danes na splošno velja prepričanje, da ima lahko vsak človek »svojo resnico,« kar posledično pomeni, da obstaja »več« resnic. Vendar nas taka trditev pripelje do notranjega protislovja in na koncu moramo priznati, da obstaja le »vsa resnica.«
Tudi v evangeliju binkoštne nedelje – kar pomeni »petdeseti dan« – ko se spominjamo »prihoda« Svetega Duha, je v središču evangeljskega sporočila »resnica:«
»Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni… Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal« (Jn 15,26;16,13-14).
Jezusove besede predpostavljajo »resničnost« Duha in »realnost« resnice. Hkrati ta kratek odlomek iz Janezovega evangelija usmeri naš pogled v bistvo človekove duševne dejavnosti, namreč v spoznanje Boga. Ko beremo, da Duh resnice izhaja iz Očeta, da bo pričeval o Jezusu in človeka uvedel v vso resnico, prepoznamo strukturo spoznavnega procesa, ki se nanaša na to, kako je mogoče spoznati Boga. Vendar človek pri tem postavlja tudi načelno vprašanje »kaj je Bog« oz. kako naj se na osnovi svoje miselne sposobnosti približa »resničnosti,« ki je »Bog?« Se pravi, kako je mogoče o tej »realnosti« smiselno govoriti oz. ali se je mogoče s to »resničnostjo« pogovarjati?
Priznati moramo, da vprašanje »spoznanja« Boga v zahodni kulturi ni več prioriteta človekovega mišljenja. Soočeni smo z ugovorom, da Boga sploh ni mogoče »spoznati.« Kajti o nečem, kar »biva,« moramo imeti tudi »védenje« o tem, sicer v okviru spoznavnega procesa ostanemo na ravni fantazije.
Posledično je ena od značilnosti našega časa ta, da govorimo o »krizi« vere v Boga: »vera« ni več sestavni del bivanjske stvarnosti, ampak je za zahodnega človeka samo po sebi razumljivo, da »ne veruje,« ker Boga ni mogoče »spoznati.« Zato prevladuje misel, da Bog sploh ne »obstaja.« Nekaj, kar je bilo npr. za ljudi v srednjem veku povsem nesprejemljivo. V tem smislu se ne motimo, če trdimo, da je v novem veku prevladal ateistični pogled na svet. Vendar na tem mestu ne moremo navajati razlogov za takšen tektonski premik v človekovem mišljenju.
Človeka lahko definiramo tudi kot bitje, ki »spoznava« in išče »resnico.« Zdi se, da je v človeku vsajena »pripravljenost,« da pritrdi resnici. S tem hočemo poudariti njegovo »odprtost« za vse, kar mu prihaja naproti, in da je »dojemljiv« za vse, kar obstaja. Takšno naravnanost vključuje tudi odprtost oz. pripravljenost sprejeti »resničnost,« ki je »presežna« in je »Bog.«
Že Aristotel je trdil, da ima človek različne spoznavne osnove – lahko je to »um« ali pa »hotenje« oz. »stremljenje« (EN VI 2). Ko gre za mišljenje, bo človek na osnovi svojega »uma« nečemu, kar je resnično, »pritrdil« kar pa je neresnično, bo »zanikal.« Nasprotno pa se v območju »hotenja« takšna dvojnost kaže tako, da človek po nečem »teži« oz. da nekaj »odklanja.« Kar pomeni, da človek že po svoji naravi »presoja:« ni vse »enako,« zato v svojem spoznavanju išče tisto, kar je realno, kar ima obstoj, se pravi nekaj, kar je »resnično.«
Po klasični definiciji je »resnica« ujemanje med človekovim umom in stvarnostjo (veritas est adaequatio rei et intellectus). Ko posameznik »prepozna« npr. drevo ali avto, to nista le dva predmeta, ki jo je zaznal, ampak pride do »uskladitve« med »obliko« drevesa oz. avtomobila, ki se nahaja v zunanjem predmetu z »obliko« avtomobila oz. drevesa, ki jo ima človek v svojem umu. Se pravi, da je ista »oblika« (gr. eidos), ki je v človekovem umu navzoča tudi v predmetu, kot je zapisal Aristotel v svojem delu »O duši« (430a20).
Težava nastopi, ko gre za spoznanje Boga. Zanj ne moremo trditi, da je neke vrste »predmet,« ki ga človek »spoznava.« V tem primeru kriterija za resnico, kot ga oblikujemo na ravni »predmetnega« spoznavanja, ni mogoče prenesti na spoznavni proces, ki se navezuje na Boga.
Zato evangeljska trditev, da Duh resnice uvaja v vso resnico, zahteva od nas, da se vprašamo, kako sta »Duh« in »resnica« med seboj povezana. Zdi se, da je s tem poudarjena misel, da Duh »razkriva« resnico o Bogu, s čimer so človeku omogočeni spoznavni pogoji, da se lahko približa božji resničnosti. Vendar mora biti pri tem dejaven tudi človek, ki se resnici »odpre« in jo »išče.« S tem so vzpostavljeni tudi osnovni obrisi, na katerih se oblikuje »vera« kot človekov odgovor na božjo ponudbo.
Še druga misel iz evangelija je pomenljiva in pravi, da le kdor je »iz resnice,« lahko spozna Boga (Jn 18,37). Dobesedno to pomeni, da »Boga« lahko spozna le »Bog.« Zaradi tega mora biti človek »deležen« Duha, ki izhaja iz Boga, če se hoče približati tisti realnosti, ki je »Bog.« Pri takšnem »spoznanju« je potrebno, da človek vzpostavi »dialog« s skrivnostnim Bogom. V tem dialogu ne gre le za »pogovor« z njim, ampak mora priti do izmenjave pogledov, ki človeku omogočijo spremembo mišljenja in delovanja. Če do tega ne pride, ne moremo govoriti o »spoznanju« Boga.
Kakor »Duh resnice« omogoča, da človek spoznava Boga, tako isti »Duh« odkriva posamezniku »resnico« o njem samem. Ko človek išče »resnico,« ga takšno prizadevanje vodi v njegovo lastno bivanjsko stvarnost, v globine njegovega duha, kjer odkriva svoj pravi »jaz« in mu omogoča, da se osvobodi svojih iluzij in se sooči s samim seboj.
Gre namreč za »vso« resnico, ki jo Duh »razkriva:« ne nanaša se le na Boga, ampak vključuje tudi človeka v njegovi vsakodnevni življenjski danosti. Človek je namreč zaznamovan z iskanjem, kako v polnosti izpolniti svoje življenje, in pri tem se srečuje tudi z božjo ponudbo odrešenja. Zato resnice ni mogoče deliti na »človeško« in »božjo.« Nasprotno, bolj ko človek »spoznava« Boga, globlji vpogled ima tudi v svojo lastno resničnost.
Zaključimo z mislijo Edith Stein, ki je zapisala: »Bog je resnica. In kdor išče resnico, išče Boga, ne glede na to, ali se tega zaveda ali ne.«