Družinska razmerja
V svojem najbolj poznanem delu »Prerok« je v libanonski maronitski družini rojeni Khalil Gibran (1883-1931) zapisal pomenljive misli: »Vaši otroci niso vaši otroci. (…) Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Vi jim lahko darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svojo misel« (1981,21). Kot da je pesnik s tem hotel opozoriti na nevarnost, da se v družinskih razmerjih, ki naj bi temeljili na svobodi »mišljenja,« lahko odraža logika lastninske pravice oz. lastniške posesti.
S podobnimi dilemami se je soočala tudi »nazareška družina,« s katero se srečamo v današnjem evangeliju. Na osnovi evangelistovega poročila gre za posebno obdobje iz Jezusovega življenja – če ga primerjamo z modernim načinom življenje, ga lahko označimo kot neke vrste čas »vzgoje in izobraževanja.« Poudarek je na Jezusovem »odraščanju,« na njegovem miselnem razvoju.
Luka opisuje »dvanajstletnega« Jezusa. Da je bil star ravno »dvanajst« let, verjetno ni slučaj. Kajti v temu številu se skriva ključ, ki nam lahko pomaga interpretirati dogodek v templju oz. dialog med Jezusom in njegovimi starši.
Najprej se vrnimo k starogrškemu filozofu Pitagori (570-495 pred Kristusom), ki je trdil, da je resničnost »matematična« – se pravi, da se v »številu« odraža realnost. Ta misel je vplivala tudi na Avguština, ki je interpretiral pomen osnovnih števil in nato razlagal vsebino vseh tistih števil, ki jih najdemo na različnih mestih v evangelijih in se navezujejo na Jezusov nauk.
Kakor beremo v njegovem delu »De civitate Dei« (O Božjem mestu), je Avguštin v številu »šest« prepoznal »popolno« število. V čem se kaže njena popolnost? Menil je, da je »šest« prvo število, ki je sestavljeno iz svojih delov, tj. iz šestine, tretjine in polovice, kar ustreza številu »ena,« »dve« in »tri,« in ko jih seštejemo, dobimo »šest« (Civ. XI, 30).
Ker Jezus v sebi združuje tako »človeško« kot tudi »božjo« resničnost, v evangeliju kot popolno število ne velja »šest,« ampak »dvanajst.« Kajti resnična »popolnost« se pokaže šele, ko med seboj povežemo »človeško« in »božjo« resničnost.
Človekove temeljne izkušnje bivanja, kot so ljubezen, dobro, resnica, imajo svoje mesto prav v družini. Hkrati pa ga dejstvo, da je človek »rojen« v konkretno družino, določa na ravni »krvnega« razmerja in posameznika determinira v njegovi sorodstveni pripadnosti. Prav tako človek v družini prejme vedenjske vzorce in miselne strukture. Pogojuje jih določena kultura, tradicija in tudi religiozni predpisi. S tem je postavljen zunanji okvir, ki človeka usmerja pri njegovem mišljenju in ravnanju in nanj deluje kot neke vrste »železna srajca.«
»Dvanajstletni« Jezus se razodene kot tisti, ki se je emancipiral od svoje »človeške« družine. S tem jo je »relativiziral,« ker je postavil meje njenega vpliva na posameznika. S svojim javnim nastopom pokaže, da mora človek »preseči« zgolj človeške horizonte, ki jih na najgloblji način pooseblja prav družina. Svoj pogled naj bi usmeril v božje obzorje, ki presega »krvno« oz. »tradicionalno« miselnost in človeka »osvobaja« sorodstvenega determinizma.
Družinska razmerja so polna paradoksov in odločilno zaznamujejo človekovo mišljenje in ravnanje. Ko posameznik upošteva tudi božjo realnost, s tem družinskih vezi ne zanika, ampak jih preseže, kar mu omogoči drugačen pogled na bivanje. Tako evangelist poroča, kako je Jezus reagiral na željo njegove matere in bratov, da bi govorili z njim, ko je dejal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« (…) Kdor namreč izpolnjuje božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati« (Mr 3,33.35).
Odraščajoč človek se mora osvoboditi »lastniškega« razmerja, ki ga podeduje v družini. Namesto tega naj bi vzpostavil »dialog« z Bogom, ki naj postane njegov prvi »sogovornik.«
Duh evangelija presega vse spone, ki jih človeku naloži »družina.« Odpira mu pogled v božje zakonitosti življenja. Božjih principov namreč ni mogoče postaviti v imanentne okvire, kjer se zahteva vsakodnevni trud za finančno preživetje in je povezan z delom in disciplino. Človek naj bi svoj pogled usmerjal v božjo resničnost, ki ga lahko osvobodi njegove »družinske« pogojenosti in s tem tudi od arhaičnih principov življenja.
Naše trditve lahko utemeljimo na osnovi celotnega dogajanje, ki se je odvijal v templju in vključuje Jezusov »dialog« z učitelji in njegovimi starši.
Če je bil tempelj neke vrste »izobraževalna« institucija, kjer je veljala avtoriteta »učiteljev,« je bila družina prostor »vzgoje,« kjer so imeli prvo besedo »starši.«
Za kakšno obliko »izobraževanja« gre v tem primeru? Najbolj je to razvidno iz dogodka v templju, ko evangelist zapiše: »Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori« (Lk 2,46-47).
Jezus je »poslušal« in »vpraševal« učitelje. Vendar tudi izvemo, da so bili tisti, ki so ga »slišali,« začudeni nad njegovo »razumnostjo.« V obeh primerih najdemo besedo akouo, ki jo prevajamo kot poslušati oz. slišati. Mišljeno je tako fizično »poslušanje« kot tudi »razumevanje« slišanega. Temelj izobraževalnega procesa je zato komunikacija, ki predpostavlja tako aktivno kot pasivno poslušanje in je nanj potrebno gledati tako na vir »vedenja« kot tudi »vpraševanja.«
Ko gre za »vzgojo,« ugotovimo, da je bila zaznamovana s temeljnim nesporazumom. Najbolj jasno to pride do izraza, ko ga njegova mati vpraša: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala« (Lk 2,48).
Iz vprašanja je mogoče razbrati očitek, da Jezus ni izpolnjeval tradicionalnih navad in religioznih predpisov, ki so natančno določali, kako se mora otrok »obnašati.« Spoštovati bi moral »družinska« pravila in se podrediti predstavam, ki so zaznamovale kulturo. S svojim ravnanjem je Jezus »prekršil« družinske navade, ki so bile neke vrste norma v takratnem socialnem okolju.
V dialogu se odraža konflikt med človeškimi predstavami in božjo presežnostjo. Zato Jezusov odgovor kaže na tisto dimenzijo bivanja, ki je Marija in Jožef nista imela pred očmi: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49). Gre za jezik, ki na prvi pogled zveni nerazumljivo. Vendar trditev lahko razumemo v tem smislu, da Jezus poudari, kako mora biti v hiši svojega očeta, se pravi v templju, ki je hiša molitve. S tem je mišljen dialog oz. izmenjava misli med Bogom in človekom.
Četudi do prve »miselne« izmenjava pride med starši in otroci, jo molitev presega. Tudi v tem primeru gre za »izmenjavo« pogledov, vendar jih človek transformira v dialogu z Bogom, kar ne ostane brez posledic. Ko posameznik svoj miselno-duhovni svet usmeri na raven bivanja, ki presega družinske vrednote – se pravi v območje božjega –, pride do napetosti. To je celo izvir konfliktov, ki lahko nastanejo v družini. Kajti vzpostavitev razmerja do Boga največkrat postavi na glavo vse »družinske« predstave, ki jih imajo starši glede svojih otrok – ker relativizira družinske oz. arhaične principe.
Bistvena razsežnost Jezusovega vzgojnega obdobja je bila, da »je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). V primerjavi z modernim izobraževalnim sistemom, kjer je poudarek na osvojenih informacijah oz. na »znanju« evangelist poudarja »razumevanje,« kar se odraža v besedi »modrost« (gr. sophia). S tem izrazom ni mišljeno le znanje oz. vednost. Kajti vsak družbeni sistem skuša vzgojiti in oblikovati človeka za svoje potrebe: v času miru, za potrošnjo ali za vojno miselnost, ko se približuje spopad velikih razsežnosti. V nekem smislu je tako izobraževanje vedno »usmerjeno.«
Ko gre za »modrost,« v ospredju ne more biti »praktično« znanje, ampak sposobnost, da človek intuitivno dojame idejna izhodišča, na osnovi katerih lahko pride do miselnih sklepov. Zato »moder« človek razume celoto, ki vključuje božjo realnost, kar mu omogoča, da se osvobodi determiniranih »družinskih« razmerij.