Dobiček
V pesmi Elegija svojim rojakom je Prešeren zapisal: »Kranjc, ti le dobička išeš, bratov svojih ni ti mar, kar ti bereš, kar ti pišeš, more dati gotov dnar!« Ti verzi odražajo kritiko človekovega brezobzirnega ravnanja, predvsem iskanje dobička za vsako ceno. Pri tem je pomemben še drug poudarek. Ne gre le za to, da si človek zagotovi materialno varnost, ampak je vključen tudi človekov duhovni svet – kar ti bereš, kar ti pišeš. S tem je mišljeno celotno življenje, ker je želja po dobičku ena glavnih motivacij v človekovi duševni strukturi in jo lahko označimo tudi kot pohlep po denarju. Le-ta ima korenino v človekovi iluziji, da je mogoče bivanjsko izpolnitev kupiti z denarjem.
Problematiko »dobička« obravnava tudi evangelij. Današnji odlomek ima dva različna poudarka, pri čemer prvi obravnava vprašanje glede Jezusove identitete, drugi skuša pojasniti, kaj pomeni »hoditi« za Jezusom. Prvi vtis je, da takšna »hoja« od človeka zahteva, »naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ« (Lk 9,23). Vendar moramo upoštevati tudi drugi del Jezusove trditve, ki utemeljuje smisel takšne duhovne usmeritve, in sicer s pomočjo dialektične metode: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil« (Lk 9,24).
V tej besedni igri moramo biti pozorni na dva izraza. Najprej gre za življenje v smislu psyche, ki poudarja različne aspekte človekovega bivanja. S tem je v najširšem pomenu mišljenja njegova »duševnost,« se pravi kognitivne in čustvene sposobnosti. Z njihovo pomočjo osmišlja svoje bivanje, si postavlja življenjske cilje in išče primerna sredstva, s pomočjo katerih svoje cilje tudi uresničuje. Na tej osnovi se oblikuje posameznikova »osebnost,« se pravi njegov »jaz.«
Ko evangelist govori o tem, da je življenje ali psyche potrebno rešiti, uporablja besedo sozo. Vendar ne v tem smislu, kot se plavalec reši pred valovi na morju ali kot se pohodnik v hribih reši pred plazovi oz. se umakne na varno. Nasprotno, mišljen je človekov odnos do Boga, ki mu omogoča »varnost,« se pravi eksistencialno izpolnitev. To v religioznem jeziku označujemo kot »odrešenje.«
Glavno sporočilo lahko strnemo v en stavek: »hoja« za Jezusom je »koristna« – čeprav človek s takšnim korakom svoje življenje »izgubi,« ga »reši.« Pri tem ostaja odprto, za kakšno »izgubo« gre, kajti v grškem tekstu najdemo glagol apollymi, ki dobesedno pomeni uničiti oz. odstraniti. Kar nas pripelje v notranje protislovje: po tej logiki bi moral namreč človek najprej »uničiti« samega sebe, da bi lahko vstopil v območje božje »varnosti.«
Vendar je za razumevanje takšne dialektike potrebno upoštevati celotno misel evangeljskega besedila, ki ga današnji odlomek ne vključuje, vendar ga najdemo v naslednji vrstici, kjer beremo: »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,25). Ta stavek je mogoče interpretirati kot argument, zakaj je smiselno svoje življenje izgubiti zaradi Jezusa in ga na ta način rešiti.
Na osnovi pojmov, ki jih uporablja evangelist, lahko njegovo misel povzamemo približno takole: kakšen dobiček (gr. opheleo) ima človek, ko v trgovanju s svetom pridobi (gr. kerdaino) raznovrstne dobrine sveta, pri tem pa njegov značaj oz. njegova osebnost propade (gr. apollymi) in s svojimi odločitvami povzroči sebi veliko izgubo (gr. zemioo)?
Gre za ekonomske kategorije, kjer je v središču »menjava« – vendar je ta menjava svojevrstna. Da človek pridobi »dobrino« sveta, mora v zamenjavo dati samega sebe. Zanimivo je, da antični izraz za menjavo – kerdaino – poudarja misel, naj bi človek v taki menjavi pridobil zase večjo »vrednost.« Vendar evangelistova misel odpira nov pogled na človekovo situacijo: v taki menjavi »pridobi« blago, ki je lahko materialne ali duhovne narave, v zameno pa da samega sebe.
Evangelist Marko nam v tem kontekstu pomaga oblikovati bolj popolno sliko, ko beremo njegovo misel: »Kaj bi človek lahko dal v zameno za svoje življenje?« (Mr 8,37). V takšni menjavi se namreč človek znajde pred dilemo: ali obstaja »blago,« ki ga ponuja svet, in ima vsaj enako »vrednost« kot življenje oz. psyche? Če to obstaja, je za človeka koristno, da vstopi v menjavo ter sam postane »blago,« ker mu bo to prineslo dobiček.
Paradoks »uničenja« osebnosti se kaže v tem, da posameznik v svoji prizadevanjih, kako doseči »polnost« bivanja, ostane zaprt v svojem omejenem svetu. Ker je nedostopen za ponudbo božjega Duha, ga takšna drža vodi v lasten »propad.« Ko pa nasprotno svoj duševni svet »izgubi,« za kar ponovno stoji glagol apollymi, pomeni, da svoje mišljenje in ravnanje sooči z božjo realnostjo: s tem relativizira svojo absolutnost in »preseže« samega sebe. V tem smislu svoj »jaz« dvigne na raven, kjer se vzpostavlja dialog z Bogom, kar posledično vodi k temu, da njegov, v imanentnost usmerjeni duševni svet »propade« oz. začne »izginjati« iz njegove zavesti.
Podobno misel najdemo že pri Platonu. V svojem delu »Država« se v deseti knjigi sprašuje, kakšno je plačilo za »pravičnega.« Zakaj naj bi človek ravnal v skladu z moralnimi načeli, se pravi, kakšno korist ima od tega, da ravna v sozvočju s »pravičnostjo?« Njegov argument, ki ga položi v usta Sokratu, je metafizičen: tisto, kar vodi v propad (gr. apollymi) in uničenje (gr. diaphtheiro), imenujemo »slabo« (gr. kakos), tisto, kar rešuje (gr. sozo) in prinaša dobiček (gr. opheleo), je »dobro« (gr. agathos) [Politeia, 608e].
Zdi se, da človek v želji, da »reši« osebnost, se pravi vse tisto, kar osmišlja njegovo bivanje, podleže ekonomski miselnosti. In sicer v tem smislu, da svoj »jaz« zamenja za nekaj, kar se izkaže, da nima prave »vrednosti.« Kakor namreč ekonomija temelji na menjavi, kjer je mogoče menjati naravna bogastva oz. raznovrstne proizvode, tako tudi posameznik lahko postane del menjalnega procesa. Za kakšno menjavo gre v tem primeru?
Vrnimo se k izrazu »svet« (gr. kosmos) in se vprašajmo, kaj predstavlja. Karl Rahner je podal posrečen odgovor, ko je zapisal: svet je vse to, kar ni Bog. V tem smislu je človek del sveta, prepleten z zakonitostmi sveta, pogojen z načinom bivanja, ki ga zaradi smrti omejuje, in vezan na dobrine, ki mu omogočajo življenje in razvoj. V tem smislu je svet zanj »dobrina,« ki se ji ne sme odpovedati, ker bi tako ogrozil svoje življenje. Zato je od »sveta« odvisen in v tem smislu tudi »posveten.« Po drugi strani pa velja načelo evangelija, da Jezusov učenec, čeprav živi v svetu, ni od sveta (Jn 15,19).
Gre za temeljno vprašanje: kako najti ravnotežje med »biti v svetu« in »ne biti od sveta.« V tem kontekstu se pojavi tudi dilema: kakšna je vrednost, ki jo ponuja »svet,« da si jo človek skuša pridobiti? Kaj je tisto, kar dobi v zameno in je pri tem pripravljen »izgubiti« celo samega sebe? Največkrat so to materialne ugodnosti, karierno napredovanje, skratka vse tisto, kar označujemo kot »moč in vpliv.«
Če torej vemo, kaj ponuja »svet,« se je potrebno vprašati, kakšno »vrednost« nosi v sebi človek oz. kaj mora dati v zameno za zgoraj omenjene »dobrine.«
Najbolj splošno rečeno, dati mora svojo »dušo,« se pravi najboljše lastnosti človekovega duha – ali kot je zapisal Prešeren v pesmi Slovo od mladosti – odpovedati se mora čisti vesti in pravičnosti. Takšen človek ostane brez lastnega mišljenja in brez svoje volje. V tem smislu gre pri menjavi med človekovo »dušo« in dobrinami »sveta« za svojevrstno ekonomsko logiko, ki posameznika razčloveči.
Ko človek hoče nekaj »pridobiti,« kar pripada »svetu,« mora dati v zameno nekaj, kar pripada le njemu – dati mora samega sebe. Najprej relativizira moralna načela – tako postane odvisen – in nazadnje žrtvuje svojo svobodo.
Ko posameznik v menjavo ponudi svoj »jaz,« samega sebe zreducira na raven sredstva za dosego svojih ciljev – pridobiti blago oz. položaj, skratka nekaj, kar mu bo prineslo »dobiček.« Tako sam postane vrednostno »blago,« ki ga nato zamenja za drugo »vrednost.«
Načelno bi lahko rekli: ko neka »vrednost,« ki je sama na sebi le »sredstvo,« postane človekov »cilj,« takrat posameznik »pridobiva« nekaj, kar mu je v škodo. Zato naj bi se izogibal takšni obliki bivanja v svetu, kjer je menjalna vrednost njegov »jaz« in vodi k izgubi samega sebe. Prizadeval pa naj bi se za »dobiček,« ki ga prinaša hoja za Jezusom.