Dinamično mišljenje
Kadar se želimo udeležiti predstave – gledališke, filmske, koncertne, športne – moramo pri vstopu v dvorano ali stadion pokazati vstopnico. Ne le zaradi tega, ker je število sedežev omejeno. Še bolj pomemben je ekonomsko-finančni vidik: predstava ni nikoli »zastonj.« Tudi v primeru, da vstopnine ni, mora nekdo pokriti stroške prireditve.
Ali je mogoče prispodobo »vstopnice« prenesti tudi na »religiozno« področje? V Matejevem evangeliju najdemo priliko o »desetih devicah,« od katerih je bilo pet »preudarnih,« pet pa »nespametnih« (Mt 25,1-13). Vse so so imele v rokah »svetilke« in so pričakovale »ženina,« ki je zamujal. Njihove »svetilke« so začele počasi ugašati in potrebno je bilo doliti »olja.« Vendar so zgolj »preudarne« v posebnih posodicah s seboj nosile dodatno »olje,« zato so bile ves čas pripravljene na »ženina« in so ob njegovem nenadnem prihodu z njim lahko odšle na »svatbo.« Medtem so »nespametne« kupovale »olje,« in ko so se vrnile, so bila vrata svatbene dvorane že »zaprta.« Tako so ostale brez »ženina« in brez »svatbe.«
V krščanski tradiciji so to priliko največkrat povezovali z »eshatologijo.« To je teološki izraz, ki izvira iz grške besede »eshatos« in jo lahko prevedemo kot »zadnji« oz. »poslednji.« S tem je mišljeno to, kar se bo zgodilo ob koncu časov oz. ob koncu sveta in se po krščanskem razumevanju navezuje na »drugi« Kristusov prihod, na katerega naj bi bil človek vedno »pripravljen.«
Prilika je pustila neizbrisen pečat v umetnosti. Tako je nemški romantični slikar Wilhelm von Schadow ustvaril dve deli na to temo, od katerih ena nosi naslov: Pietas und Vanitas: Parabel der klugen und törichten Jungfrauen. Na tej sliki izstopata dve ženski figuri, ki stojita za romanskim obokom, pri čemer desna predstavlja »vanitas« (nečimrnost) in nas spominja na znameniti stavek pri »Pridigarju,« leva pa »pietas« (pobožnost), ki jo Cicero definira kot »dolžnost« in je veljala za eno glavnih vrlin v rimski kulturi.
Na videz podobni figuri se razlikujeta na osnovi dejanj, ki jih je presodil Kristus, sodnik sveta, in kot figura zavzema celoten prostor nad obokom. Za »pietas« ali »pobožnost« je značilno, da v desni roki drži oljno svetilko, leva roka pa jo varuje. Na drugi strani »vanitas« ali »nečimrnost« svojo svetilko odloži na rob vodnjaka in sebe postavi na ogled.
V glasbi tematiko prilike v najdemo v znameniti Bachovi kantati »Zdramite se, kliče nas glas,« ki se liturgično največkrat izvaja v adventnem času in jo glasbeni kritiki označujejo za popolno glasbeno delo.
Zdi se, da pripovedi o »desetih devicah« ni mogoče razumeti enoznačno. V središču dogajanja je ponovno »ženin,« ki bo svojo »nevesto« odpeljal na »svatbo« – kar v teološkem jeziku pomeni znamenje povezanosti med Bogom in človekom. S tako prispodobo božjega kraljestva smo se že srečali na drugem mestu, ko smo se poglabljali v pomen »svatovskega oblačila.«
Vendar elementi te zgodbe – »svetilka,« »olje,« število »pet« in »deset,« ženinovo »zamujanje« ter »preudarne« in »nespametne« osebe – kažejo na povsem nove razsežnosti božjega kraljestva, s katerimi se do sedaj še nismo srečali.
Ko se poglobimo v besedilo, nastane vtis, da je »ženina« potrebno čakati s »svetilko« v roki – kar naj bi predstavljalo »dela ljubezni« – skratka vse tisto, kar človeka značajsko in moralno zaznamuje. Tako beremo na drugem mestu: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta« (Mt 5,16). Vendar pa »luči« in »dobrih del« ne smemo poistovetiti. Kajti človek lahko opravlja »dobra dela« pred ljudmi z namenom, da bi ga oni videli (Mt 6,1). Priznati moramo, da gre v obeh primerih za »dobra dela,« vendar pa »svetilki« nista enaki.
Tudi število ima poseben pomen. Tako je bilo npr. za pitagorejce število deset »popolno,« zato nas ne sme čuditi, da nastopa »deset devic.« Nato evangelist »deset« deli na dva dela, iz česar dobimo pet »preudarnih« in pet »nespametnih« devic. Vendar pri tem ne gre za pet različnih »oseb,« ampak v tem lahko prepoznamo pet človekovih »čutov« – vid, tip, sluh, vonj in okus – kakor jih je v svojem delu »O duši« določil in analiziral Aristotel.
V tem kontekstu število »pet« predstavlja človeka, ki ga po naravi zaznamujejo čuti. Kakšno vlogo imajo le-ti v njegovem praktičnem življenju, bo razvidno iz tega, kako ga označimo: za »preudarnega« ali za »nespametnega.«
Kaj je torej mišljeno z izrazom »nespameten?« V grškem tekstu najdemo izraz »moros,« kar dobesedno pomeni mlačen, brez roba, v prenesenem pomenu pa miselno negiben. Gre za človeka, ki »jaz« podredi svojim »čutom,« zato ni sposoben v celoti razumeti realnosti.
Nasprotje predstavlja »preudaren,« za kar v tekstu najdemo besedo »phronimos.« Takšen človek ne dopusti, da njegovo mišljenje in delovanje usmerjajo varljivi čuti. Že Aristotel takšnega človeka označi za »modrega;« to je hkrati njegova intelektualna vrlina, zato je sposoben presoditi praktične vidike življenja. Na osnovi te intelektualne sposobnosti lahko oblikuje vse druge vrline, ker se v različnih okoliščinah – na osnovi presoje – zna odločati za dobro.
V tej zvezi je zanimiv dogodek iz življenja Terezije Avilske, ki so ji priporočili mlado dekle, naj jo sprejme v samostan. Pohvalili so jo, da je zelo pobožna. In Terezija je odvrnila: Ali je tudi pametna, ali ima modrost? Pobožnosti jo lahko naučimo, modrosti pa ne.
Tako obstajata dva »tipa« človeka: »preudaren« podredi »pet« čutov razumu, »nespameten« pa dopusti, da čuti prevladajo in ga usmerjajo v njegovem življenju.
Oba »tipa« človeka nosita v roki »svetilko« in obe »svetita,« za kar potrebujeta olje. Zato ključ za razumevanje prilike najdemo v prispodobi »olja,« ker svetilka brez olja ne sveti. Iz tega je razvidna tudi razlika med »preudarnim« in »nespametnim« človekom. V čem se le-ta kaže?
Nespameten človek je »miselno statičen,« gledano razvojno tudi »dokončen« in v tem smislu »razsvetljen.« Ker spoznanje utemeljuje zgolj na »čutih,« pri dojemanju realnosti ni več gibljiv oz. obstane, njegov duh »ugasne,« povedano v prispodobi: svetilki zmanjka olja.
Nasprotno je za preudarnega človeka značilno »dinamično mišljenje,« ki se neprestano razvija, ker ni dokončno. Zato lahko oblikuje nove poglede – tudi na podlagi čutov – rečeno v prispodobi: olje doliva v svetilko.
»Dinamične« oblike mišljenja ni mogoče deliti oz. posojati. Takšno zamisel so namreč imele »nespametne device,« ko so od »preudarnih« zahtevale, naj jim one dajo svojega olja – kar pa ni bilo izvedljivo. Pri tem je zanimiv argument »preudarnih« devic: »Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas.« Olje in svetilka sta namreč »kompatibilni.« Kar pomeni, da je »kolektivno« zgolj splošno znanje, ki si ga človek pridobi, resnično mišljenje je lahko le »individualno,« ker je vezano na svobodo posameznika, zato ga ni mogoče »deliti« – v nasprotnem primeru to vodi v enoumje.
Človekovo »dinamično« razmišljanje je vstopnica, ki sama po sebi napoveduje dogodek, ki časovno ni določen. Biti dojemljiv za »milost« označuje preudarnega človeka, ki je na osnovi svobodnega mišljenja dovzeten za Boga. Na drugi strani se »statično mišljenje« ne razvija – v svojih konceptih je togo – zato prihoda »milosti« ni sposobno prepoznati. Takšen človek si sam »zapre« vrata svatbene dvorane in ostane »zunaj.«
Kakor je bilo »svatovsko oblačilo« pogoj za udeležbo na »gostiji,« tako v prispodobi »olja« prepoznamo »dinamično mišljenje« in v njem odkrijemo »vstopnico,« ki človeku omogoča, da zapusti območje »zgolj človeškega,« ki ga simbolizira pet »čutov« in prestopi v območje »božjega,« ki ga pooseblja »Duh,« in tako vstopi v območje »milosti.«