Dekadenca vladajočega razreda
Star latinski pregovor pravi: corruptio optimi pessima. To besedno zvezo lahko prevedemo kot pokvarjenost najboljših je najslabša. Izraža misel, da imajo tisti, ki stojijo na čelu skupnosti, najboljše človeške kvalitete. Lahko jih označimo za vladajoči razred. Gre za ljudi, ki odločajo v politiki in ekonomiji, znanosti in kulturi ter religiji. Skupno vsem naj bi bilo vodilo, naj pri svojih odločitvah ne sledijo osebnim interesom, ampak imajo pred očmi skupno dobro. Tako zaščitijo tiste, ki so nemočni in se zaradi različnih vzrokov znajdejo na robu družbe. Odpoved temu principu jih vodi v dekadenco.
Zdi se, da kritika preroka Amosa, naslovljena na tiste, ki so odgovorni za vodenje skupnosti, kot tudi Lukova prilika o bogatem človeku in ubogem Lazarju izpostavljata brezbrižnost in samozadostnost vladajočih družbenih skupin. S svojim načinom življenja so se popolnoma »odtujili« realnosti, v kateri živi velika večina ljudi. Ko si ustvarijo privilegije, ko podležejo uživanju in veseljačenju, jim ni več mar za dobro skupnosti in za interese ljudi, ki so ostali brez vsakršne življenjske perspektive.
Najprej spomnimo, da je slikovit opis bogatega človeka (gr. plousios anthropos), ki nima imena in Lazarja, čigar ime pomeni »Bog pomaga,« pogosto vzet kot prispodoba, kako bo vsakemu človeku po smrti povrnjeno po njegovih delih. Kajti revež je umrl »in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju« (Lk 16,22-23).
Vendar ne smemo pozabiti, da je motiv, kako se človekova usoda v »onostranstvu« lahko obrne ravno v nasprotno stanje, ko je to zaznamovalo človekovo življenje na »zemlji,« prisoten že v staroegipčanski mitologiji. Spomnimo, da »Egipčanska knjiga mrtvih« poudarja, kako se šele ob smrti pokaže, kaj se bo zares zgodilo s človekom. Če se izkaže, da so bila njegova dobra dela številčnejša od slabih, se bo njegovo življenje nadaljevalo, če pa so številčnejša njegova slaba dejanja, ga odpeljejo v podzemlje in tam kaznujejo.
Krščanstvo je takšen mitološki pogled preseglo. V središču je Jezusovo vstajenje od mrtvih. V tej perspektivi se presojajo človekova ravnanja in njihovi učinki na »večnost.« Zato tudi prilike o »ubogem« Lazarju in »bogatem« človeku ne moremo »poduhoviti« in jo interpretirati v tem smislu, kako bo človek, ki »trpi« na zemlji, »nagrajen« v večnosti. To misel je v prejšnjem stoletju izpostavil protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, ki so ga nacisti zaradi njegovega nasprotovanja režimu ob koncu druge svetovne vojne umorili.
Bonhoeffer je v eni od svojih pridig zapisal, da se je potrebno zavedati realnosti evangelija in kaj sporoča. »Ali ni to morda posmeh, da tiste, ki živijo v bedi in trpljenju, tolažimo z obljubo na boljšo prihodnost v drugem svetu? Ali ne zveni to tako, kot da bi hoteli nesrečne ljudi odvrniti od tega, da bi se svoji usodi uprli? Kot da jih blagrujemo zato, da ostanejo mirni, takšni, kakršni so, da ne nadlegujejo drugih? Ali ni to cinizem, da govorimo o nebeški tolažbi, ker nočemo nuditi zemeljske tolažbe?« (DBW 11, 430sl.).
V prispodobi te prilike ne smemo »iskati kakršnekoli teološke trditve (npr. posameznih predstav o onostranstvu)« [Balthasar LbB, 303], ampak jo je potrebno obravnavati kot nadaljevanje oz. poglabljanje prilike o krivičnem oskrbniku (Lk 16,1-13). Pri čemer je v slednji poudarek na posledicah, s katerimi se mora soočiti tisti, kdor se ni pripravljen distancirati od mamona. Namreč, da se začne zavedati, v kakšno eksistencialno stanje ga »bogastvo« lahko pahne – v sebičnost, brezbrižnost in zaslepljenost. Tako človek ni več sposoben videti stiske so-človeka. Zato je smiselno potegniti vzporednice med tekstom iz Amosove knjige in priliko iz Lukovega evangelija.
Amosovo kritiko je potrebno postaviti v okvir njegove družbeno-ekonomske analize, kjer govori o tistih, ki teptajo ubožca in pokončujejo reveže in bodo »za denar kupili siromake, za par čevljev ubožca« (Am 8,4.6). Gre za opis značajskih potez ljudi, ki jih prerok označuje kot »veljake,« za kar Septuaginta uporablja izraz arche, ki v tem kontekstu pomeni oblast (Am 6,1). Takšni ljudje gledajo na druge s prezirom, nastopajo samozavestno in so zaverovani sami vase. Na so-človeka gledajo kot na »predmet,« ki ga je mogoče kupiti, kot vsako drugo stvar.
Njihov življenjski slog je bil podoben modernemu. Najbolj nazorno se to pokaže na simbolni ravni, ko prerok zapiše, da »poležavajo na slonokoščenih posteljah.« V pesniški jezik zavita kritika razkrinkava njihovo dekadenco. V antičnem času je slonovina simbolizirala blaginjo, bogastvo in oblast. Tudi hrana je morala biti najboljša. V bibličnih besedilih sta to jagnjetina in teletina, ki so ju postregli gostom, ki so sedeli za kraljevo mizo ali se zbrali ob družinskih praznikih (Lk 15,23). K temu spadajo še izborna vina. Nenadomestljivo vlogo ima tudi glasba, ki oblikuje človekovo notranje razpoloženje. Za zunanji videz pa so merodajne dišave oz. parfumi.
Vse to kaže na razkošno življenje, ki so si ga privoščile že antične vladajoče družine. Pri tej analizi najbolj zbode v oči prerokova ugotovitev, da jih ne boli »Jožefov polom. Zato bodo zdaj korakali na čelu izgnancev in rezgetanje veseljakov bo utišano« (Am 6,6-7).
Lukov opis se navezuje na Amosovo besedilo, le da še bolj izrazito izpostavi pomen »obleke,« ki jo je nosil bogat človek. Škrlatno oblačilo (gr. porphyra) je bilo v antiki simbol kraljevskega statusa in s tem znamenje vladarske oblasti. Prav tako je prepoznaven vidik zabave (gr. euphraino), ki vključuje tudi dekadentne zabave. Takšno veselo razpoloženje izraža občutek notranjega triumfa. V tem (edinem) življenju se je postavil na stran zmagovalcev.
Druga Lukova značilnost je realističen opis Lazarjevega položaja, ki se izkaže kot poraženec življenja. Njegovo telo je bilo polno ran, kar lahko razumemo tudi v prenesenem pomenu. Namreč, da mu je življenje zadalo veliko težkih udarcev, ki so povzročili bolečino in trpljenje, in da ni imel nikogar, ki bi mu stal ob strani ali mu pomagal.
Na prvi pogled se zdi, da sta bila oba »izolirana« oz. da sta živela vsak v svojem svetu. Zato med njima ni bilo več komunikacije in nastal je »prepad.« Vendar je iz teksta mogoče razbrati, da se je bogat človek, ki simbolizira vladajoči razred, povsem odtujil družbeni realnosti, ki jo predstavlja ranjeni in obubožani Lazar. Kajti želel se je nasititi z drobtinicami, pa mu niti to ni bilo omogočeno. Ker je bil popolnoma odrezan od bogastva, je to pripeljalo do njune eksistencialne ločitve. Kakor Lazar ni mogel »vstopiti« v hišo, ampak je ostal pred vrati bogatega človeka in le opazoval obloženo mizo, ni bil pa deležen njenih dobrin, tako tudi bogat človek nima izhoda iz položaja, v katerem se je znašel, zato mu Lazar ne more olajšati njegovih duševnih bolečin.
Ob tem se pojavi vprašanje, kakšen pomen ima pojem »Abrahamovo naročje.« V tekstu stoji izraz kolpos, ki ga najdemo tudi v uvodu Janezovega evangelija, kjer beremo: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razložil« (Jn 1,18). V tem smislu človekov cilj ne more biti življenje v »Abrahamovem naročju,« ki simbolizira najvišjo obliko sreče in varnosti. Evangeljsko sporočilo je drugačno: izpolnitev bivanja je mogoča le v »božjem naročju.« S tem je mišljena najvišja oblika povezanosti z Bogom.
Ko človek dopusti, da ga mamon »prevzame,« se v njem sproži dekadentni proces. Njegove značajske kvalitete in moralne vrline začenjajo izginjati iz njegove zavesti. V določenem trenutku ugotovi, da je pristal v »peklu« lastnega življenja. Njegov eksistencialni položaj je še toliko bolj grenak, ker postane »odvisen« od človeka, ki ga je zaničeval in preziral in do njega ni pokazal nobenega sočutja. Ko se znajde v svoji bivanjski »votlini,« išče izhoda in prosi pomoči, ki mu je nihče ne more nuditi.
Paradoks prilike je v tem, da človeka ne uniči »bogastvo,« ampak se njegova osebnost lahko zaradi bogastva »pokvari« – postane dekadenten, kar ga pripelje v brezizhoden položaj.