Človekova izpolnitev
Za kakšno življenje si je vredno prizadevati? To vprašanje so si zastavili že antični filozofi. Enega od najbolj znanih odgovorov najdemo pri Aristotelu. Govori o »dobrem življenje,« katerega cilj je »sreča.« Kaj mislimo s tem izrazom? Za Aristotela je bilo »dobro življenje« več kot le ravnati v skladu z »etičnimi načeli.« Ko človek hoče biti »srečen,« je menil, morajo biti za kaj takega izpolnjeni različni pogoji. Poleg tega, da z dobrimi navadami oblikuje svoj značaj in postane »kreposten,« se pravi pogumen, pravičen, radodaren, itd. pa »sreča« predpostavlja tudi primerno bogastvo, zunanji zgled, zdravje, dobro ime itd. Šele ko se »zunanje« in »notranje« dobrine uskladijo, lahko govorimo o »sreči,« ki pa ni »čustvo« ali prijeten »občutek« – kar je značilno za moderno razumevanje sreče – ampak je s tem mišljena končna »vrednost« človekovega bivanja. Zato ni mogoče ugotoviti, ali je bilo življenje »srečno,« dokler se le-to ne izteče.
Danes bi rekli, da gre pri taki obliki prizadevanja za »samouresničitev,« kjer človek lahko uresniči vse tisto, kar ga osrečuje in izpolni v njegovem bivanju. Na ta način doseže »polnost« in »najde« svoje življenja.
Zato nas preseneti Jezusova trditev iz današnjega evangelija, kjer pravi: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39).
Za kakšno »izgubo« gre pri tem? In kako je nato mogoče »najti« življenje?
Najprej se vprašamo, za kakšno »življenje« gre v tem primeru? Ugotovimo lahko, da tu ne gre za fizično življenje v smislu »bios,« ki je povezano s časom in gibanjem. Prav tako ni mišljeno življenje v smislu »zoe,« ki izhaja iz Boga in ga Bog tudi vzdržuje.
Grški tekst za »življenje« uporablja izraz »psyche.« Prevedli bi ga lahko tudi kot »duša« ali »individualna osebnost,« se pravi, da želi poudariti »identiteto« človeka. Rečeno drugače »duša« v smislu življenja izraža človekovo istovetnost, njegov »jaz,« ali to, kar iz človeka naredi »človeka,« se pravi njegovo »bistvo.«
Zato nas evangeljski stavek postavi pred dilemo: ali mora človek res svoj »jaz,« svojo istovetnost najprej izgubiti zaradi Kristusa zato, da nato lahko najde svojo »individualno osebnost,« svoje »bistvo?« Pri vsej stvari pa je pomenljiva še ena jezikovna podrobnost: grški glagol »apollymi,« ki v tekstu izraža besedo »izgubiti,« dobesedno pomeni »uničiti« oz. »odstraniti.« Iz česar bi lahko sklepali, da bi moral človek zaradi Kristusa tako rekoč »uničiti« svojo istovetnost, kar še dodatno oteži iskanje pravega pomena gornjih besed.
V čem je paradoks take trditve? Zakaj naj bi bila človekova »uresničitev« lastnega življenja dejansko njegova »izguba« oz. zakaj »izgubiti življenje« zaradi Kristusa pomeni »najti življenje?«
Razlog za to je »milost.« Vendar pa »milost« ni nek predmet, ki ga lahko vzamemo v roke ali z njim poljubno razpolagamo. »Milost« je Bog sam in prišla je po Kristusu (Jn 1,17).
Človek s svojo sposobnostjo, znanjem, delom, moralno držo in solidno finančno podlago lahko oblikuje dovršeno življenje, ki ga osrečuje in izpolnjuje. Kar pa ni v njegovem dometu in česar ne more sam proizvesti, je »milost.« Ker je krhko bitje, dela napake ali pa ga zadenejo različne tegobe. Zato svoje »sreče« in »polnosti« brez »milosti« ne more doseči. Le »milost« ga lahko naredi »popolnega,« se pravi, da ga »osreči« in »izpolni,« ne glede na zunanje pogoje in notranje danosti.
Človek se zato sooča s dilemo: ali v svojem bistvu oz. svoji »duši« najde zgolj »samega sebe« ali pa takrat, ko najde svoj »jaz,« odkrije tudi »Boga.«
Pomen »milosti« za človeka lahko prepoznamo v tem, da mu šele milost omogoči najti lastno istovetnost: ko svobodno sprejme »milost,« na nek način na novo oblikuje svoj »jaz.« Na ta način se njegova življenjska perspektive povsem spremeni. Z drugimi besedami: z vstopom »milosti« človek na nek način svoje »življenje,« svoj »jaz« izgubi, vendar pa mu »milost« omogoči, da oblikuje resnično življenje – svoj pravi »jaz« – in si odgovori na vprašanje, »kdo sem.«
Duh evangelija vedno postavlja na glavo naše predstave o življenju. Tokrat se moramo soočiti s trditvijo, da o človekovem »jazu,« njegovi »istovetnosti« v polni meri lahko govorimo šele takrat, ko sprejme »milost,« se pravi Boga. To je pogoj, da človek »najde« svojo »dušo« in s tem tudi svojo »polnost.«