Človekova izpolnitev
Za kakšno življenje si je vredno prizadevati? Na splošno je mogoče trditi, da vsak človek postavlja v ospredje svojo dobrobit. Kaj pa je dobro za posameznika, ni mogoče objektivno določiti. Socialno-ekonomske danosti ga pogosto silijo zgolj v boj za preživetje. Na splošno lahko rečemo, da gre pri iskanju najvišje oblike življenja za kombinacijo materialne varnosti, pravičnih socialnih razmerij in smiselnosti bivanja.
Zastavljeno vprašanje ima korenine pri antičnih filozofih. Med najbolj prepoznavnimi misleci je Aristotel, ki je razpravljal o »dobrem življenju,« katerega cilj je »sreča« (gr. eudaimonia) (Nikomahova etika I 1–5.7.13). Kaj je mišljeno s tem izrazom? Za Aristotela je bilo »dobro življenje« več kot živeti v skladu z etičnimi načeli. Ko človek hoče biti »srečen,« je menil, morajo biti za kaj takega izpolnjeni različni pogoji. Poleg tega, da z dobrimi navadami oblikuje svoj značaj in postane »kreposten,« se pravi pogumen, pravičen, radodaren, itd., pa »sreča« predpostavlja tudi primerno bogastvo, zunanji zgled, zdravje, dobro ime itd. Šele ko se »zunanje« in »notranje« dobrine uskladijo, lahko govorimo o »sreči,« ki pa ni čustvo ali prijeten občutek – kar je značilno za moderno razumevanje sreče – ampak je s tem mišljena končna uresničitev človekovih stremljenj. Pri tem je pomenljivo, da najvišje sreče ni mogoče doseči zgolj v praktičnem delovanju, ampak tako, da se človek ukvarja tudi s teorijo, se pravi s premišljevanjem (gr. theoria). Najvišja sreča je namreč v tem, da človek s svojim umom razmišlja o nespremenljivih in božjih resnicah. Kajti um (gr. nous) velja za božji del v človeku (X, 1177a10–20).
V modernem času najdemo vzporednice z antično predstavo o človekovi dobrobiti označujemo jo kot »polnost« (en. fullness). Vendar gre za pomembno razliko: poudarek je na človekovi subjektivnosti; kaže se v njegovem prizadevanju za »samouresničitev.« Izpostavlja, da človek lahko uresniči vse tisto, kar ga osrečuje in izpolni v njegovem bivanju. Na ta način doseže »polnost« in »najde« svoje življenja.
Zdi se, da Jezusova trditev iz današnjega evangelija, ko pravi: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39), zgoraj opisane predstave o dobrem življenju postavi na glavo.
Jezusova misel deluje dialektično: kdor misli, da je svoje življenje »našel,« ga bo »izgubil« – ker se bo izkazalo, da je vse tisto, na kar je stavil v svojem življenju, relativno in ni zadnja oz. končna resničnost. Nasprotno pa ga lahko najde tisti, ki svoje življenje postavi v razmerje do božje realnosti, ki je zadnja resničnost. Tako se človek sooči z vprašanjem, kaj je končna usmeritev njegove eksistence? Posledično naj bi se nakazoval tudi odgovor: da najvišjo obliko »sreče« oz. »polnosti« ni mogoče doseči brez Jezusa.
Glavni argument te trditve se skriva v besedni zvezi »zaradi mene« – kdor zaradi Jezusa »izgubi« življenje, ga bo »našel.« Tako izpostavi misel, da obstaja raven bivanja, ki jo človek ne more obvladati. Obstaja dimenzija duha, ki presega posameznikov duhovni okvir in česar ne more vključiti v svojo vsakodnevno preračunljivost. Nanaša se na Boga, ki se je razodel v Jezusu.
Poskušajmo pojasniti to misel, ki je modernemu človeku povsem tuja in nerazumljiva. Najprej se vprašajmo, za kakšno obliko življenja gre v tem primeru? Iz teksta je mogoče razbrati, da ne gre za fizično življenje v smislu bios, ki je povezano s časom in gibanjem. Evangelist uporabi besedo psyche, ob čemer pomislimo na človekovo duševnost, ki oživlja njegovo fizično naravo, se pravi telo. Mišljena je človekova individualnost, s čimer želi poudariti njegovo istovetnost. V tem smislu življenje ali psyche izraža človekovo »jaz« ali vse tisto, kar iz človeka naredi enkratno in neponovljivo osebnost.
Evangeljski stavek nas postavi pred dilemo: ali mora človek svoj »jaz« – svojo istovetnost – najprej izgubiti zaradi Jezusa, zato da nato lahko najde svojo individualnost, svoje bistvo? Pri tem je pomenljiva še ena jezikovna podrobnost: grški glagol apollymi, ki v tekstu izraža besedo izgubiti dobesedno pomeni uničiti oz. odstraniti. Iz česar bi lahko sklepali, da bi moral človek zaradi Jezusa tako rekoč »uničiti« svojo istovetnost, kar še dodatno oteži iskanje pravega pomena gornjih besed.
Ko Jezus pravi »zaradi mene« (gr. heneken emou) moramo biti pozorni na izraz heneka. Prvi je sistematično uporabljal in opredelil izraz Aristotel, in sicer v besedni zvezi: to hu heneka, kar prevajamo kot tisto, zaradi česar se nekaj zgodi – ne izraža zgolj vzroka, ampak poudarja tudi namen. Npr. ko rečemo: namen hoje je zdravje (194b32–35). Ali vzemimo drug primer. Človek si za svoj cilj izbere, da bo postal zdravnik, pri čemer je njegov namen pomagati ljudem.
Namen je človekova usmerjenost k cilju, ki ga želi doseči. Ta usmerjenost izraža smisel in pomen, ki ga določen cilj ima zanj, in tako pojasni, zakaj hoče doseči ravno ta cilj. Če to misel apliciramo na človekovo življenje, bi lahko rekli: vsak človek stremi k temu, da bi bilo njegovo bivanje izpolnjeno – bodisi da to imenujemo najvišja sreča ali polnost. Vendar ta cilj zgreši, če v svoja prizadevanje ne vključi božje dimenzije. Ko namreč Jezus govori o sebi, s tem poudarja milost. Vendar pa milost ni nek predmet, ki ga lahko vzamemo v roke ali z njim poljubno razpolagamo. Milost je Bog sam in prišla je po Jezusu (Jn 1,17). Zato je bolj smiselno reči: kdor svoje življenje izgubi zaradi milosti, ga bo našel.
Tako se na novo vzpostavi razmerje med življenjem kot psyche in milostjo kot charis. Vendar je na izraz psyche potrebno gledati v širšem pomenu kot zgolj »življenje« – mišljen je namreč človekov »jaz« ali »sebstvo« – se pravi njegova osebnost, individualnost z vsemi duševnimi sposobnostmi: od razuma, volje, čustev in strasti. Takšna struktura duha se mora soočiti z milostjo, ki je Bog sam. Pri tem ni v ospredju vprašanje, ali je takšen človek »veren« ali »neveren« oz. »krivičen« ali »pravičen.«
Poudarek je drugje: milost postane človekov namen. Posameznikovo mišljenje, hotenje, delovanje in čutenje ni več določeno znotraj vnaprej danih in predvidljivih okvirov, ampak je dovzetno tudi za nepredvidljivo, neznano, nepričakovano – skratka za vse tisto, kar človek ne more sam obvladati, ampak ga presega. Kajti milost pretrese strukturo človekovega »jaza,« in sicer tako, da svoje »življenje« na novo odkrije.
Pomen milosti za človeka lahko prepoznamo v tem, da mu omogoči najti lastno istovetnost: ko svobodno sprejme milost, tako na novo oblikuje svoj »jaz.« Na ta način se njegova življenjska perspektiva povsem spremeni. Ko namreč človek skuša svoj »jaz« zasidrati v dobrinah, kot so zdravje, imetje, značajske poteze, s tem svojo svobodo omeji na nekaj, kar je končno. »Izgubiti« sebe tako pomeni, da se ne oklepa svojih vnaprej določenih ciljev kot edino možnih in uresničljivih. Tako se človek na eksistencialni ravni odpre nečemu, kar ga presega in posledično njegovo življenje ali psyche tudi notranje preuredi.
Ko v človekovo bivanje vstopi milosti, posameznik izgubi svoj »jaz« – in sicer v tem smislu, da pogled usmeri v božjo realnost, s čimer relativizira svojo samozadostnost. Vendar mu milost po drugi strani omogoči, da oblikuje svoj resnični »jaz« – in si odgovori na vprašanje, »kdo sem.« V takem soočenju s samim seboj lahko spozna, da je njegova samozadostnost ranljiva: da stoji na trhlih temeljih, in če se le-ti porušijo, ga takšno stanje lahko vodi v eksistencialno krizo. V tem smislu milost predstavlja alternativo človekovi samozadostnosti, iz katere lahko izstopi.
Vsak človek naj bi razvijal svojo vizijo dobrega in sreče oz. izpolnitve. Toda najvišjo obliko dosega, ko v vsakdanjih odločitvah in dejanjih na osnovi svoje svobode sprejema Jezusa kot milost – da namen oz. cilj njegovih dejanj ni omejen zgolj na tostranskost, ampak zaradi milosti upošteva tudi božjo realnost, kar mu omogoča, da »presega« samega sebe.
Človek s svojo sposobnostjo, znanjem, delom in moralno držo lahko oblikuje dovršeno življenje, ki ga osrečuje in izpolnjuje. Kar pa ni v njegovem dometu, je milost. Ker je krhko bitje, dela napake ali pa ga zadenejo različne tegobe. Toda milost ga lahko naredi »popolnega« – vendar ne v tem smislu, da doseže idealno bivanjsko raven, ki ga izpolni tako materialno kot osebno. Ampak v tem smislu, da ne glede na zunanjo situacijo, ki ga lahko osebno obremenjuje ali materialno omejuje, kljub vsemu trdi, da je njegovo bivanje »izpolnjeno« in »uresničeno.«
Ko človek postane dojemljiv za milost, preseže samega sebe in dopusti, da njegova eksistenca v polnosti zaživi.