Brez-dno
V antičnem času je bil ribolov na področju Sredozemlja ena od najpomembnejših dejavnosti pri oskrbi s hrano. Riba je bila simbol blagostanja, kar se je odražalo tudi v kulturi. Tako je bila riba pogosto upodobljena v mozaikih, ki so krasili bivanjske prostore in so odražali socialni status lastnikov.
Zato je razumljivo, da tudi v evangeliju najdemo poročila o ribolovu. Pomislimo na nekatere Jezusove učence, ki so bili po poklicu ribiči. Med prispodobami o nebeškem kraljestvu najdemo tudi ribiško mrežo, »ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst« (Mt 13,47).
Eden od zgodnjekrščanskih simbolov, posebej v umetnosti, je prav riba, za kar grški jezik uporablja izraz ichthys in je postal prepoznavni znak krščanstva. Posamezne črke te besede namreč pomenijo: Jezus Kristus-Božji Sin-Zveličar. V tem smislu simbol ribe predstavlja Kristusa.
V Lukovem evangeliju najdemo poročilo o nenavadnem ulovu rib, ob čemer je celo Peter kot ribič po poklicu povsem osupnil. Pred tem je s tovariši lovil vso noč, vendar so mreže ostale prazne. Na Jezusovo besedo pa so ujeli takšno količino rib, da sta se od njihove teže začela potapljati dva čolna (Lk 5,4-9).
Podoben ribolov opisuje tudi Janezov evangelij (Jn 21,3-11), vendar moramo poudariti razlike. Pri Janezu se je to zgodilo po Jezusovem vstajenju. Prav tako poudarja, da se kljub velikemu številu rib »mreža ni raztrgala« (Jn 21,11).
Nasprotno pa Lukovo poročilo stoji na začetku Jezusovega delovanje, še preden pokliče prve učence, ki so nato »popustili vse in šli za njim« (Lk 5,11). Luka omenja tudi, da so se mreže »začele trgati.« Zato je sporočilo Lukovega teksta skrito v detajlih, ki jih je mogoče odkriti v dialogu med Jezusom in Petrom (Lk 5,4-8).
Najprej je pomenljiv »naslov,« ki ga Peter dodeli Jezusu: nagovori ga z epistates, kar lahko prevedemo kot mojster oz. nadzornik ali vodja. Njuno razmerje ne odraža religiozne dimenzije – v tem primeru bi Peter naslovil Jezusa kot »Gospod« (gr. kyrios). Tudi ne moremo trditi, da gre za odnos učenca do »učitelja« (gr. didaskalos). Opraviti imamo z neke vrste poslovno-ekonomsko stvarnostjo. Beseda epistates poudarja funkcijo nadzornika in s tem vzpostavlja drugačno razmerje med Petrom in Jezusom. Kot da se je za Petra spremenilo delovno razmerje: iz »lastnika« čolna in s tem »delodajalca,« se je spremenil v »najemnika« in s tem »delojemalca.« Njegov novi »šef« postane Jezus, ki takoj spremeni poslovno strategijo.
Ko Jezus nagovori Petra, naj odrine na globoko in naj vržejo svoje mreže na lov, se izkušen ribič vprašuje glede smiselnosti takega početja. Povsem upravičeno argumentira, da ponoči, ko je pravi čas za lovljenje rib, niso nič ujeli, kako bodo uspešni pri dnevni svetlobi. Do izraza pride nasprotje med »nočjo« (temo) in »dnevom« (lučjo).
V prenesenem pomenu »temà« predstavlja nevednost in duhovno dezorientacijo. Nasprotno se je mogoče »podnevi« orientirati. Zato velja pravilo, da kdor »hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč« (Jn 11,9).
Poskusimo prispodobo »ribolova« prenesti na raven človekovega duha. Ob tem se postavi vprašanje, kaj naj človek »lovi« oz. »išče?« Po vsej verjetnosti nekaj, kar je dragoceno v njegovih očeh. Takšen zaklad se skriva v »globini,« za kar evangelist uporablja besedo bathos, pri čemer je najprej mišljena fizikalna količina.
V metaforičnem smislu »globina« poudarja tiste dimenzije duha, ki so največkrat nerazumljive, ki jih ni mogoče zajeti, ker se nahajajo v »breznu« oz. »prepadu,« kamor nimamo dostopa, zato jih ne moremo osvetliti. Lahko rečemo, da je s tem mišljeno človekovo »brezdno,« in sicer v tem smislu, kot da človek ne bi imel »dna,« da ga določa neke vrste »nedokončnost« oz. »spremenljivost.«
Jezusovo vabilo Petru, naj odrine na globoko, lahko v prenesenem pomenu razumemo kot poziv vsakemu posamezniku, naj se odpravi v globine svojega notranjega sveta, k samemu sebi in naj spozna samega sebe. Na splošno namreč velja prepričanje, da bo človek v »globini« svoje eksistence tako našel tudi Boga.
Toda v človekovi »globini« se skriva dvojna resničnost. Realnost, katero človek »ulovi,« ko vrže »mrežo« v svojo eksistencialno globino, je tako »dobro« kot tudi »zlo.« To je zanj veliko presenečenje. Kajti soočiti se mora z njemu neznanimi, največkrat temnimi platmi svoje osebnosti. Carl Gustav Jung (1875-1961) jih imenuje »sence,« ki zaznamujejo nezavedni del človeka in ga lahko usmerjajo v destruktivna dejanja. Ne glede na to pa je izbira in odločitev za »dobro« ali »zlo« odvisna od njega samega.
Ko gre za »ribiško mrežo,« se ponovno srečamo z evangeljskim simbolom. Čeprav ima »mreža« negativen prizvok, ker človeka »ovira« v njegovem delovanju, ima v kontekstu božjega kraljestva pozitiven pomen. V njej prepoznamo Jezusovo besedo, njegovega duha, oznanilo o »polnosti« bivanja. V tem smislu se v to »mrežo« najprej »ujame« človekova destruktivna narava. Jezusova »mreža« jo potegne iz temnih in globokih sfer ter jo »osvetli« z dnevno lučjo in tako pokaže alternativo človekovemu bivanju – »večno« življenje (gr. zoe), ki je v Bogu.
V tem smislu se Peter sooči z »dvojno« resničnostjo. Zgrožen nad samim seboj mora priznati, da je »grešnik« (gr. hamartolos). Doživel je globok čustveni pretres, svet se mu je začel podirati, razkrile so se skrite resnice. Takšna duhovna dinamika v človeku povzroči notranje »razpoke,« kar na simbolni ravni izraža trditev, »da so se jim mreže začele trgati« (Lk 5,6). Hkrati ga to obremenjuje, kar vpliva tudi na njegovo socialno okolico in se na simbolni ravni kaže v ugotovitvi, da sta se oba čolna začela potapljati (Lk 5,7).
Zato se Peter obrne na »drugo« realnost – na Jezusa – in ga prosi, naj se »umakne« od njega. Posvaril ga je, naj »odide« drugam. S tem je hotel povedati, da je »kraj,« na katerem se nahaja, zanj »nevaren.« Kot da bi človek hotel Boga opozoriti, da »biva« na nevarnem kraju, da je njegovo bivanje ogroženo.
Toda Bog kljub tej nevarnosti ostaja s človekom, četudi se zaveda, da ga bo le-ta ubil. Čeprav se posameznik ne more znebiti »nagnjenosti k zlu,« ker ga zaznamuje v njegovi globini, je Bog po svoji ljubezni navzoč v posameznikovem »brezdnu,« se pravi, da ga »presega.«
Paradoks metanja mreže v globino lastne eksistence se kaže v tem, da mora človek najprej na svetlo potegniti svoje »temne sence,« šele nato lahko »sledi« Jezusu. Tako lahko postaja »ribič ljudi.« In sicer v tem smislu, da so-človeku pričuje, kako »mreža« Jezusovega duha pomaga »spoznati« človekovo destruktivno naravo in kako je mogoče v moči tega duha preprečiti njegovo negativno delovanje.