Božji pragmatizem
Ob nastopu mandata novega voditelja države poslušamo tudi uvodni nagovor, iz katerega lahko razberemo glavne poudarke, ki služijo kot neke vrste »program,« kot vodilo njegovega delovanja.
Mnogi v nagovoru predstavijo »vizijo« prihodnosti, zato pogosto nosijo oznako »vizionarji.« Obljubljajo npr., da se bodo zavzemali za mir, blaginjo in pravično družbo itd. Pred očmi imajo visoke ideale, ki so največkrat nedosegljivi. Nagibajo se k utopičnim idejam, ki jih pogosto ni mogoče uresničiti.
Nasproti jim stojijo »pragmatiki.« Pragmatičini voditelj trdi, da pozna stiske ljudi in da je sposoben reševati krizne situacije. Zato obljublja, da se bo posvečal socialno-ekonomskim problemom, s katerimi se soočajo ljudje. V tem smislu predstavi rešitve glede stanovanjske stiske, dostopa do zdravstvenih storitev, znižanja davkov, povišanja plač itd. Biti »pragmatik« na splošno pomeni, da se človek zna prilagoditi izzivom, s katerimi se sooča družba. Pri tem ga ne vodijo »ideje,« ampak ima pred očmi to, kar je mogoče uresničiti v »praksi.« Rezultati naj bi bili za vse koristni, pri čemer so idejna stališča drugotnega pomena.
Izraz »pragmatizem« je kot način razmišljanja je prvi uporabil ameriški psiholog in filozof William James (1842-1910). Korenine ima v grški besedi pragma in jo prevajamo kot ravnanje oz. dejanje. Iz tega izhaja zelo vplivna filozofska smer, ki trdi, da je na osnovi praktičnega ravnanja mogoče razviti teorijo. Pragmatizem tako poudarja, da je potrebno vse ideje presojati na osnovi njihove praktične učinkovitosti oz. uporabnosti, kakor je to načelo formuliral Charles Peirce (1839-1914), ki velja za utemeljitelja pragmatizma.
Programski govor najdemo tudi pri Jezusu, kakor ga navaja današnji odlomek iz Lukovega evangelija. Označimo ga lahko kot »božji pragmatizem.«
Besedilo ima dva dela. V prvem delu najdemo avtorjevo posvetilo Teófilu, kjer beremo, da so »mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami« (Lk 1,1). V tekstu stojita dva izraza, ki lahko odpreta nov pogled na evangelij. Ko evangelist omenja »poročilo o dogodkih,« uporablja izraz pragma, ki ga prevajamo kot ravnanje. S tem je mišljeno celotno Jezusovo delovanje, ki so ga nekateri že popisali v obliki »poročila.« Prav tako je pomemben glagol plerophoreo, ki ga Luka uporabi le enkrat in dobesedno pomeni nositi v celoti in ga v prenesenem pomenu lahko razumemo kot izpolniti oz. uresničiti.
Iz uvoda v Lukov evangelij tako razberemo, da avtorjev namen ni le v tem, da popiše dogodke, ki so se »zgodili« – neke vrste poročilo, s katerim se bralec seznani oz. si lahko razširi svoje obzorje. Nasprotno, želi predstaviti poročilo o božji »realnosti,« ki se je uresničila v Jezusovem »ravnanju« oz. »delovanju« in ga evangelist označi kot »pragma.«
Kakšno »ravnanje« je imel v mislih evangelist, izvemo v drugem delu. Tu navaja besedilo preroka Izaija, ki ga Jezus glasno prebere v nazareški shodnici: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti« (Lk 4,18-19).
V Jezusovem »govoru« najprej prepoznamo »vizijo,« ki jo je razgrnil svojim poslušalcem. Strnemo jo lahko v enem stavku: prinašam vam odrešenje. Če ta temeljni teološki izraz prevedemo v moderni jezik, pomeni, da Jezus s svojim prihodom človeku ponuja »polnost« bivanja.
Prav tako odkrijemo praktično naravo njegovega govora, v katerem napoveduje konkretno »ravnanje« oz. »delovanje« in se kaže na različne načine: ubogim oznanja blagovest, slepim vrača vid, zatirane vodi v svobodo.
Božji pragmatizem po eni strani vključuje »vizijo« Duha – modrosti, razumnosti, spoznanja (Iz 11,2), ki človeku omogoča, da postane dojemljiv za Jezusovo ponudbo »odrešenja.« Po drugi strani gre za »ravnanje« (pragma), ki v Jezusovem delovanju dobiva »konkretne« obrise in jih evangelist označuje kot »dela« (ergon): slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo (Lk 7,22). Pomen Jezusovega načina »ravnanja« kot »pragma« je v tem, da se udejanji v konkretni »akciji« kot »ergon.« Le tako se napovedi lahko izpolnijo in ne ostanejo zapisane le kot lepe besede. Zato tudi »voditelja« ne presojamo po izgovorjenih besedah, ne na osnovi vizij oz. idej, ampak po konkretnih »dejanjih.« In v tem smislu je pragmatičen.
Jezusova »dejanja« imajo izvor v Očetu in jih uresničuje v moči Duha (Lk 4,18). Gledano iz te perspektive, je njegovo »teorijo« mogoče določiti na osnovi »praktičnega« delovanju. Po eni strani se »Duh« razodeva v »dejanjih,« po drugi strani pa »dejanj« ni mogoče razumeti brez upoštevanja »Duha.« V tem smislu gre za neke vrste »božji« pragmatizem – za božjo »realnost,« ki ima svojo osnovo v »Duhu« in se uresničuje v »praksi.«
Poskušajmo njegovo »ravnanje« na kratko osvetliti. Jezus najprej izpostavi, da prinaša blagovest ubogim (euangelisasthai ptochois). Čeprav ta izraz ostaja nedoločen, nastane vtis, da se poudarja ekonomski vidik človekovega bivanja – kot da so materialno šibkejši bolj dovzetni za duha evangelija kot pa finančno premožnejši. Vendar »uboge« ne moremo identificirati glede na socialni status (bogati ali revni), niti jih ne moremo presojati z moralnega vidika (pravični ali hudobni), še manj kar zadeva njihovo telesno stanje (zdravi ali bolni). »Ubogim« je skupna zavest, da so sprejemljivi za Jezusov evangelij, za večno življenje (gr. zoe), ki ga najdejo v Bogu. Zato so s tem mišljeni »ponižni« – kajti tisti, ki so ubogi v duhu, bodo deležni božjega kraljestva (Mt 5,3).
»Uboge« lahko določimo tudi tako, da ugotovimo, kdo je njihovo nasprotje. Če imamo na eni strani »uboge oz. ponižne v duhu,« njim nasproti stojijo »arogantni v duhu.« Le-ti že vnaprej zavrnejo ponudbo odrešenja, ker so našli »polnost« življenja v samem sebi. Zato ne morejo vstopiti v božje kraljestvo.
V drugem konkretnem »ravnanju« jetnikom oznanja prostost (keryxai aichmalotois aphesin). Za kakšno ujetništvo gre? Beseda aichmalotos označuje človeka, ki so ga na silo odpeljali največkrat kot vojnega ujetnika, in vključuje vse tiste, ki so bili v vojni poraženi in so izgubili svojo svobodo ter so postali sužnji. Spomnimo lahko tudi na Platonovo votlino, kjer živijo v okove vklenjeni jetniki, ki ne morejo zapustiti z ognjem osvetljenega in sencami napolnjenega prostora. Zdi se, da je to najbolj univerzalna podoba človekove zasužnjenosti oz. odvisnosti – kjer nima niti pogojev, da bi oblikoval svoje misli in pogled na svet. Po drugi strani je človek ujetnik samega sebe – predvsem svojih »demonov,« ki prevzamejo kontrolo nad njim in ga držijo kot v neke vrste ječi in jih ni sposoben sam »obvladati.« Zato je »osvoboditev,« o kateri govori Jezus, tako socialna kot duševna in duhovna.
Prav tako se njegovo delovanje kaže v tem, da slepim vrača vid (typhlois anablepsin), kar je mogoče dojeti kot obnovitev spoznanja. Ko je človek »slep,« ne pomeni zgolj to, da ne vidi, ampak to lahko razumemo kot obliko »ne-vedenja.« Za razumevanje celote, se pravi vse resničnosti, ki določa spoznavni okvir, so potrebni tako človekovi čuti kot tudi um, ki ni pogojen z empirično stvarnostjo in vključuje tudi »vero.«
Nato govori o tem, da zatirane pošilja na svobodo (aposteilai tethrausmenous en aphesei). Pri tem so mišljeni tisti, ko so »zlomljeni« oz. »razbiti,« za kar najdemo izraz thrauo in ga prevajamo kot razbiti na koščke, zlomiti. Včasih slišimo trditev: ta človek je uničen. Ko porcelan pade na tla, se razbije in razleti na koščke, da ga ni mogoče več sestaviti, tako je lahko tudi človek uničen oz. razbit, da ni več sam sposoben sestaviti svojih črepinj – značajskih, moralnih ali duševnih – se pravi razbitin svojega »jaza.«
Kot rdečo nit v božjem pragmatizmu odkrivamo »usklajenost« med Očetom in Sinom, ki ju povezuje Duh. Zaradi tega se Jezusova »ravnanja« lahko uresničujejo oz. izpolnjujejo. Ni več razlike med tem, kar »govori,« in tem, kar »dela.« Kar naredi, je v skladu z njegovim »naukom,« zato se obljube »izpolnjujejo« v dejanjih.
Takšna »simfonija« ni značilna le za Boga, ampak jo je mogoče uresničiti tudi med Jezusovimi učenci. Tako beremo v Matejevem evangeliju: »Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 18,19). Največkrat je mišljeno, da gre za katero koli »prošnjo,« za kar v tekstu stoji izraz pragma. Se pravi, da to lahko razumemo tudi kot »ravnanje.«
Ko se dva uskladita v svojem »ravnanju,« bo njuno prizadevanje postalo (gr. ginomai) resnično, se pravi, da se bo udejanjilo oz. bo ustvarjalno. Tako tudi človek postane deležen božjega pragmatizma.