Plačilo
Kako ravnati v ekstremnih situacijah, v katerih se človek lahko znajde? V mislih imamo okoliščine, ko je napadeno človekovo dostojanstvo. Pomislimo na javno sramotenje posameznikovega imena, ki odraža globoko sovraštvo, ali na različne oblike nasilja, katerim je človek izpostavljen v družbenem okolju, ali na razlastitev, ki je najbolj grob poseg v lastninsko pravico posameznika. V takšnih primerih se lahko sklicujemo na človekove pravice oz. na pravno zaščito, ki vsaj načelno zagotavlja osebno nedotakljivost in varnost. Vendar deklarirane človekove pravice in obstoječi pravni red ne moreta preprečiti destruktivnih ravnanj zoper posameznika, niti ne moreta zagotoviti, da mu bo storjena škoda tudi dejansko povrnjena.
Enega od možnih odgovor, kako ravnati v takšnih osebnih in družbenih okoliščinah, najdemo v Lukovem evangeliju. Spomnimo, da gre za nadaljevanje Jezusovega govora o »blagrih« in »gorjeh,« ki je splošno znan kot »govor na ravnini« (Lk 6,17–49) – z razliko od »govora na gori,« ki je pri Mateju razdeljen na tri poglavja (Mt 5-7). Luka posreduje različna Jezusova navodila, ki jih lahko strnemo v eno samo misel: »ljubite svoje sovražnike.«
V tem kontekstu evangelij ne navaja vzrokov, ki pripeljejo do sovraštva in nasilnih dejanj, niti ne omenja reakcij, ki nastanejo v človeku, ki mora nositi posledice sovražnih dejanj. Namesto tega daje navodila, kako reagirati v takšnih situacijah.
Najprej opozorimo na kompozicijo teksta, v katerem se Jezusovo navodilo »ljubezni do sovražnikov« pojavi dvakrat (Lk 6,27.35). Kot da je evangelist hotel poudariti, da je mogoče to navodilo interpretirati na dva različna načina.
Prvi odgovor, kako ohraniti moralno držo v okoliščinah, ko človeku ni prizaneseno, je »ljubezen.« Tako beremo: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj« (Lk 6,27-30).
Za razumevanje prvega odgovora se ponovno vrnimo h kompoziciji teksta. Če pustimo ob strani vprašanje, kdo je »sovražnik« in za kakšno obliko »ljubezni« gre, nas preseneti naslednji stavek, ki pravi: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31).
V tej misli prepoznamo univerzalni etični princip, ki ga je tradicija poimenovala kot »zlato pravilo« in temelji na vzajemnosti oz. obojestranski koristi. Poleg pozitivne ima tudi negativno različico: kar ne želiš, da drugi stori tebi, tudi ti ne stori drugemu.
V tem kontekstu lahko držo »ljubezni do sovražnika« interpretiramo skozi moralni princip zlatega pravila. Se pravi, ker človek ne želi, da ga kdo sovraži, tudi sam ne bo nikogar sovražil. To pomeni, da posameznik zagovarja »altruizem,« hkrati pa se ne odpoveduje »egoizmu.« Takšna »ljubezen« temelji na vzajemnosti, kjer so upoštevani interesi posameznikov. Kakor želim, da drugi upoštevajo moje »interese,« tako bom sam spoštoval »interese« drugih in hkrati zasledoval svoje cilje.
Vendar se zdi, kot da Jezus s svojim navodilom glede ljubezni do sovražnikov ravno to načelo, ki ga na splošno sprejemamo kot osnovni moralni princip, na katerem temeljijo etična razmerja med ljudmi, na novo opredeli. To pomeni, da ga po eni strani nadgradi, na drugi strani pokaže na alternativno človekovo držo, ki presega območje »moralnega.«
Tako beremo: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,35-36).
Druga interpretacija »ljubezni« skuša vpeljati novo dimenzijo, ki presega vse človekove interese in vsako obliko vzajemnosti. Če zlato pravilo vključuje neke vrste etično menjavo v smislu »kakor se jaz obnašam do tebe, tako se ti obnašaj do mene,« gre pri drugi obliki »ljubezni do sovražnikov« za povsem novo dimenzijo, ki jo odkrijemo, ko odgovorimo na vprašanje, kaj pomeni »sovražiti« oz. »ljubiti.«
»Sovraštvo« najbolj nazorno opredelimo kot nasprotje »ljubezni,« ki se kaže v tem, da priznava drugo osebo kot svobodno in neodvisno in temelji na resnici. Na drugi strani »sovraštvo« pomeni zanikanje drugega človeka, njegove svobodne volje, in temelji na laži.
V tem smislu »sovražnika« definiramo kot tistega, ki negira individualnost in svobodo drugega človeka. Njegovo »sovraštvo« se kaže v tem, da poskuša z različnimi sredstvi in načini »zasužnjiti« osebo. In nihče nima v sebi večjega »sovraštva« kot tisti, ki mu ne uspe »podrediti« druge osebe.
Takšni človekovi usmerjenosti stoji nasproti »ljubezen.« Evangelist uporablja besedo agapao, ki izraža brezpogojno ljubezen. V odnosu do »sovražnika« ima svojo konkretno obliko: kljub »zlobnim« dejanjem sovražnika mu ne odrekamo niti njegovega dostojanstva niti pravice do obstoja. Ko z njim vzpostavimo razmerje »ljubezni,« mu želimo »dobro,« se pravi, da nanj ne kličemo »zla.«
Zasramovanje človeka, zavrženost, izobčenje, umazano ime, izvajanje nasilja nad njim, prilaščanje njegove lastnine je način, kako ga »zlomiti« kot osebo.
Človek na takšna ravnanja odgovarja z »ljubeznijo« in »dobroto« in ne pričakuje nobenega »povračila« oz. nobene »nagrade.« V tem smislu imamo opravka s spremembo paradigme.
Ob tem se pojavljajo različni pomisleki. Navadno ugovarjamo, da je takšno ravnanje v nasprotju s človekovo naravo. Pomeni, da človek s takšno držo prostovoljno sprejme »omejitve« lastne narave in se odpoveduje dostojanstvu, varnosti, osebni nedotakljivosti in integriteti.
Vendar pri »ljubezni do sovražnika« v ospredju ne stoji več moralni princip, ki zaznamuje družbena razmerja, ampak človek s tem preseže etične in pravne okvire in vstopi v območje »božjega,« kjer se medčloveška razmerja definirajo na osnovi drugačnih kriterijev.
Ko človek »blagoslavlja« preganjalca in »moli« za sovražnika, v razmerje med dvema osebama vstopi »tretja« – Bog. Med njima se vzpostavi recipročen odnos: človek postaja deležen božjega bivanja, in sicer v tem smislu, da prejema veliko plačilo in postaja sin Najvišjega (Lk 6,35).
Človek ne sme pričakovati »nagrade,« ki jo bo nekoč prejel od Boga kot neke vrste »medaljo za zasluge.« Nasprotno, v besedni zvezi »veliko plačilo« se skriva milost (gr. charis). Bog »obdari« posameznika, ko le-ta sprejme »milost,« zato je njegovo »plačilo« Bog sam.
Druga sprememba, ki zaznamuje človeka na eksistencialni ravni, se kaže v tem, da postane »sin Najvišjega.« Z izrazom hypsistos so v helenistični kulturi izgovarjali starozavezno ime za Boga.
Postati »sin Najvišjega,« poudarja misel, da je mogoča transformirati človekovega duha. In sicer na dva načina. Prvič, ker je Jezus kot »žrtev« sovraštva in nasilja z držo »ljubezni« preoblikoval medčloveška razmerja. In drugič, da posameznik s posnemanjem Jezusove drže postaja deležen božjega »imena.«
Zato je potrebno »ljubezen do sovražnika« razumeti kot obliko božje »popolnosti.« Gledano v tej perspektivi gre za kvalitativni preskok, ko se človek iz etičnega subjekta transformira v posnemovalca božje »lepote.«