Božič
Božični dogodek ni vezan na datum. Zgodnji kristjani (prvo in drugo stoletje) tega dogodka niso obeleževali, ker so izhajali iz velikonočne skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Klemen Aleksandrijski (150-ok.215) je bil prvi, ki je navedel možne datume Jezusovega rojstva. Tako bi bil to lahko 19. oz. 20 april ali 20. maj ali 18. november ali pa 6. januar (Stromata I, 21).
Šele leta 354 je papež Liberij določil, da se praznik Jezusovega rojstva obhaja 25. decembra. Časovno se navezuje na zimski solsticij, na sončni obrat, ki ga je rimska kultura slavila 25. decembra in praznik imenovala »Sol invictus« ali praznik nepremagljivega Sonca. To lahko na simbolni ravni povežemo s »prihodom« luči. Vendar je tako izenačevanje dvorezno, saj Jezusovega rojstva, ki med ljudi prihaja kot »luč,« vsebinsko ne moremo enačiti z idejo svetlobe nepremagljivega Sonca.
Pomembnejša je vsebina božičnega dogodka, o katerem poroča Lukov evangelij: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11).
Čeprav je angelovo oznanilo kratko, pa je sporočilo človeštvu edinstveno: med ljudi je prišel »Odrešenik.« Grški tekst zanj uporablja besedo »soter,« ki je izpeljanka iz glagola »sozo,« kar pomen: rešiti iz nevarnosti in spraviti na varno. Če ga uporabimo za Boga, pomeni, da človeka pripelje v »božjo varnost« in ga »zaščiti« pred zlom.
V tem smislu je angelovo sporočilo namenjeno vsemu človeštvu: prihaja »Odrešenik,« ki bo vsakemu človeku ponudil »odrešenje,« kar mu bo omogočilo »varnost,« ki se kaže na različne načine, npr. kot osvoboditev iz bivanjske stiske ali kot zmaga na zlom.
»Odrešenik« omogoča človeku osvoboditev iz ujetosti v zakonitosti materije in prehod v duhovno dimenzijo bivanja, ki mu prinaša »polnost življenja.«
Gre za napoved »zbližanja« med Bogom in človekom, ki temelji na človekovi svobodi in predpostavlja, da človek tudi sam hoče vstopiti v tako razmerje.
Vendar današnja Zahodna kultura zamisel »odrešenja« razume povsem drugače, kot ga predstavijo evangeljska besedila, ki opisujejo življenje in delovanje »Odrešenika« in ga angel imenuje »Kristus, Gospod.«
Čeprav sodoben človek išče oz. celo pričakuje »odrešenika,« so predstave o njem povezane predvsem z reševanjem njegovih družbenih, ekonomskih in socialnih problemov. V središču njegovih pričakovanj je sicer mogoče prepoznati hrepenenje po »varnosti in zaščiti,« toda religiozni vidik je pri tem izključen, ker razsežnost »duha« ni več zgolj v domeni Boga.
Znanstveni, družbeni in kulturni razvoj v zadnjih petih stoletjih je omogočil, da se je oblikovala »alternativa« božji ponudbi odrešenja. Za uresničenje »polnosti« svojega življenja oz. »sreče« človek tako ni več vezan na Boga. Alternativna oblika odrešenja »duhovno« osnovo človekovega bivanja išče v zakladnici »humanizma« in zavrača »milost,« ki izhaja iz Boga. Zato lahko končen cilj in smisel človekovega bivanja najde v »tostranstvu.«
Kljub temu nas božični dogodek sooča z vprašanjem, kakšen »Odrešenik« prihaja v osebi Jezusa Kristusa? Evangelij govori o njem kot o luči: »luč« je posvetila v »temò.«
Ko rečemo temà ali ko govorimo o luči, s tem še ni jasno, kaj natančno z obema izrazoma mislimo. Strinjali se bomo, da ne gre za fizikalna pojava, za nekaj, kar najdemo v naravi in je podvrženo naravnim zakonitostim. Gre za dve metafori, ki spadata v območje duha.
Temà simbolizira relativnost, dvojnost in prevaro, končno smrt. Ko govorimo o temi, mislimo predvsem na temne plati v človeku, na temačne sence njegovega duha, ki zaznamujejo tako človekove besede kot tudi njegova dejanja.
Po drugi strani pa luč predstavlja vse tisto, kar izhaja iz Boga. Zato luč lahko imenujemo tudi ljubezen. Še bolj pa se ji približamo, če rečemo, da imamo s tem v mislih spoznanje.
Zato v luči lahko prepoznamo simbol realnosti, jasnosti, resnice, končno življenja.
Luč pomaga človeku spoznavati Boga, njegovo delovanje, a hkrati mu omogoča vpogled v prevare človekovega duha.
V prvem Janezovem pismo tako beremo: »Bog je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5).
Ko se sodobni človek srečuje z različnimi »odrešeniki,« ko mu ponujajo vedno nove oblike »odrešenja,« je za njegov duhovni svet, ki mora temeljiti na svobodi, bistveno, da si odgovori na nekatera vprašanja: katera »luč« osvetljuje »pot« njegovega življenja, katera »luč« odstira tančico teme, ki obdaja čas, v katerem živi, katera »luč« ga razsvetljuje in osvobaja iluzij ter ga vodi v polnost človeškosti?