Boj za oblast
Ena najbolj prepoznavnih stalnic v zgodovinskem procesu je poleg vojne tudi boj za prevlado. Omenjena fenomena največkrat sovpadata, čeprav iz izkušenj vemo, da oblastni boji zaznamujejo tudi čas miru.
Že v antičnem času je Aristotel trdil, da »oblast« ne sme biti vezana na človeka, ampak mora vladati zakon. Toda tudi »zakon« je izraz človekove volje, odraža interese posameznikov, kar vse vzbuja dvom o pravičnosti in enakosti. Kljub vsem pomislekom je bil Aristotel mnenja, da so razmerja med ljudmi hkrati »oblastna« razmerja, in se pri tem skliceval na princip, da mora »višje« vladati nad »nižjim« (EN I 13). V nobenem primeru pa ni sprejemljivo brezvladje ali »anarhija.« To ogroža življenje.
Opraviti imamo s svojevrstnim paradoksom. Kot je ugotovil Thomas Hobbes, noben človek ne želi, da bi mu kdo vladal, ampak vsak hoče vladati sam sebi. Zato ni jasno, odkod človeku želja, da bi vladal drugemu oz. si ga podredil. Ena od možnih razlag je v tem, da človek ne more zaupati so-človeku, ker nima zagotovila, da se bo drug držal dogovora oz. zakona. Zato iz strahu pred nevarnostjo sam išče varnost, ki se izraža tako, da si drugega podredi.
Tudi evangelij se ne izogne vprašanju oblasti oz. ni ravnodušen do pozicije moči. Marko opisuje pogovor med Jezusom in njegovimi učenci v Kafarnáumu. Ko so bili skupaj v hiši, »jih je vprašal: ›O čem ste se menili med potjo?‹ Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstére in jim rekel: ›Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik‹« (Mr 9,33-35).
Kaj pomeni biti »prvi?« Evangelist uporablja izraz protos in ga določi v primerjavi z »zadnjim« (gr. eschatos) in »služabnikom« (gr. diakonos).
Ko gre za razmerje med »prvim« in »zadnjim,« nam pri razumevanju lahko pomaga prilika o »prvih« sedežih. Jezus svari tiste, ki hočejo sedeti na »prvih« mestih, naj bodo previdni, ker se lahko zgodi, da jih posadijo na »zadnje« mesto (Lk 14,7-9).
Biti »prvi« je več kot le vladati nad drugim oz. mu ukazovati. »Prvi« kot koncept vzpostavlja hierarhično strukturo, vključuje socialni status, navezuje se na privilegije in družbeni vpliv, kar vse vodi k oblikovanju tako imenovanih elit, ki so same sebi namen.
Napačno bi bilo, če bi mislili, da Jezus kritizira tistega, ki hoče biti »prvi« oz. da bi bilo iz njegovih besede mogoče razbrati, da je takšno prizadevanje napačno.
Nasprotno, Jezus takšna prizadevanja vključuje v realnost človekovega bivanja, vendar postavi alternativno držo za tistega, ki hoče biti »prvi,« namreč naj bo »služabnik.« Etimologije grške besede diakonos ni povsem pojasnjena. Zato je potrebno upoštevati njeno dejansko rabo, ki se navezuje na glagol diakoneo in pomeni služiti oz. streči npr. tistim, ki sedijo za mizo.
Ali je s tem mišljen tudi »voditelj?« Tudi, vendar v najširšem pomenu besede. Hkrati se postavi vprašanje, kakšne lastnosti oz. sposobnosti mora imeti tisti, ki naj bi »vodil« bodisi določeno organizacijo, npr. podjetje ali institucijo – naj gre za versko, kulturno ali politično ustanovo.
Ko gre za vodenje sistemov – od gospodarskih, vojaških do političnih – so potrebne določene osebne kvalitete, ki posameznika naredijo za dobrega voditelja. Navadno s tem povezujemo predvsem sposobnost »videti naprej,« se pravi, da voditelj zna predvideti dogodke, ki so pred časom, in jih večina ljudi ne prepozna. Zato lahko pravočasno sprejme pravilno odločitev, ki bo v dobro skupnosti ali organizacije. V tem smislu je »prvi« in ravno zaradi tega ga lahko imenujemo tudi »voditelj.« To je njegova pozitivna lastnost, od katere imajo vsi koristi in bi mu morali biti za to hvaležni.
Prav tako mora »voditelj« biti svoboden – od nikogar odvisen. V nasprotnem primeru so njegove odločitve podrejene interesom močnejših in so za skupnost, ki jo vodi, škodljive ali celo uničujoče.
Na osnovi Jezusovih besed lahko sklepamo, da je njegov pogled na to, »kdo je največji,« najprej namenjen skupnosti njegovih učencev. V takšni skupnosti, ki naj bi izžarevala duha evangelija, »boj za oblast« nima mesta. Glavni razlog za takšno trditev je mogoče iskati v dejstvu, da ima v tem primeru »voditelj« povsem drugačno vlogo, kot to velja v človeški organizaciji. Naloga Jezusovih učencev je namreč pričevanje za božje kraljestvo, ki vsakega človeka vabi v svobodo in ga navdihuje za individualnost.
Kljub temu gre za skupnost, se pravi za medčloveška razmerja, kar s seboj prinaša tudi strukturo »moči.« Zato evangeljska logika »oblasti« temelji na drugačnih predpostavkah. Kdor hoče biti »prvi,« se pravi, kdor ima »moč« in izvaja »oblast,« ta mora biti zadnji in vsem služabnik.
Ko imamo opravka z nasprotjem »prvi – zadnji,« najprej pomislimo na interese. Kdor je »prvi,« se mu navadno ponudi veliko priložnosti, da uveljavi osebne interese in privatne ambicije – največkrat na škodo skupnosti. Zato je v sodobni družbeni teoriji razširjen izraz, ki mu pravimo zloraba uradnega položaja.
Ko »prvi« pozabi, da je »zadnji,« to spremeni pogled na vodenje: z drugimi lahko začne manipulirati in jih na subtilen način instrumentalizirati. Tako je npr. Kant v svoji antropologiji razvil misel, da je v človekovi naravi poleg »tehnične« in »moralne« tudi tako imenovana »pragmatična« dispozicija. S tem je poudaril, da ima človek že v svojo naravo položeno egoistično nagnjenje, s pomočjo katerega druge ljudi spretno izkorišča za lastne namene (AA VII, 322).
Skupnost temelji na »dobrem.« Ker so člani svobodni ljudje, so med seboj tudi enakopravni. V tem smislu je voditelj tisti, ki »prvi« skrbi za »dobro.« To je mogoče la tako, da zagotavlja in varuje individualnost vsakega člana. V tem smislu različne oblike podrejenosti posameznika duhu »kolektivnosti« največkrat pomenijo začetek razpada skupnosti.
Prav tako moramo upoštevati, da različnost interesov ne ogroža »dobrega« in s tem tudi skupnosti ne. Nasprotno, hierarhična miselnost, iz katere se rojeva podoba »večjega,« »pomembnejšega« in »vplivnejšega,« uničuje skupnost, ki naj bi pričevala za božje razsežnosti človekovega bivanja.
Duh evangelija vzpostavlja drugačna medčloveška razmerja, kot jih poznamo v organizacijah, ki zahtevajo podrejenost posameznika in sledenje voditelju. Kdor namreč hoče biti »prvi,« s tem izrazi svojo pripravljenost, da »služi.« Tako v skupnosti zagotavlja svobodo in individualnost vsakemu članu.