Blaženo življenje
Matejev evangelij prinaša pet tematsko okvirjenih Jezusovih govorov, med katerimi je verjetno najbolj poznan prvi, imenovan »Govor na gori« (Mt 5-7). V tem sklopu najdemo različne teme, npr. o maščevanju, ljubezni do sovražnikov, molitvi itd. Osrednje mesto pa zavzemajo »Blagri,« ki jih prinaša današnji odlomek.
Ljudje imamo različne predstave o »dobrem« in »uspešnem« življenju, pri čemer se zdi, da blagri ne omogočajo izpolnjenega bivanja. Kdor je namreč izpostavljen trpljenju in zasramovanju ali se mu je zgodila krivica, so mu v tem primeru prikrajšane osnovne dobrine, ki so potrebno za srečno življenje.
Zato ostaja bistveno vprašanje, kako blagre interpretirati. Ali gre v tem besedilu za Jezusov moralni nauk? Ali se v njih odraža družbena kritika? Ali pa so blagri nastavek, kako naj človek oblikuje svoje razmerje do Boga?
Najprej je potrebno pojasniti pomen tega izraza in se hkrati vprašati, čemu lahko primerjamo stanje človekovega duha, ko rečemo, da je »blagrovan?«
Evangelij za blagor uporablja besedo makarios, ki v svojem korenu pomeni povečati ali razširiti, in prevajamo kot blažen oz. srečen. V antičnih tekstih najdemo vzporednice pri Platonu in Aristotelu, kjer je makarios sinonim za eudaimon ali srečen (WaPh, 263). Antični človek se je spraševal, kako »dobro živeti« (gr. eu zen). Odgovor je bil: človek naj doseže najvišje dobro, kar so označili kot eudaimonia ali sreča.
Podobno vprašanje se postavi tudi v evangeliju: kako uresničiti polnost bivanja? Jezus ponuja odgovor: »živeti blaženo« (gr. makarios zen). To pa je mogoče le, ko človek vstopi v območje nebeškega kraljestva. V tem območju postane blažen ali makarios, se pravi, da se božje življenje razširi oz. podaljša tudi na človeka. Govorjeno v človeških predstavah: kot da bi Bog razširil svoje ugodnosti tudi na človeka. V tem smislu je deležen božjega življenja, zato je imenovan blažen oz. srečen. Takšna oblika bivanja človeka notranje povezuje z Bogom.
Vrnimo se k izhodišču Jezusovega delovanja. V središče svojega oznanjevanja postavi nebeško kraljestvo (Mt 4,17.23). Temeljna misel je vabilo človeku, naj zapusti socialno votlino z njenimi zakonitostmi vred in vstopi v območje božjega. Toda če vabilo človeku, naj se spreobrne (gr. metanoeo), velja kot pogoj za vstop v takšno duhovno realnost že v naslednjem koraku pojasni, komu nebeško kraljestvo pripada, namreč »ubogim v duhu« (Mt 5,3). Zato se ključ za razumevanje celotnega besedila – in s tem vseh preostalih blagrov – skriva prav v tej besedni zvezi: makarioi hoi ptochoi to pneumati.
Razumevanje tega blagra je lahko vezano bodisi na intelektualni bodisi na socialno-ekonomski vidik. V tem smislu kot »ubogi v duhu« po eni strani veljajo tisti, ki nimajo védenja oz. znanja. Po drugi strani lahko imenujemo »uboge« tiste, ki ne razpolagajo z materialnim bogastvom, zaradi česar so pogosto potisnjeni na rob družbe.
Toda bolj smiselno je blagre interpretirati iz perspektive nebeškega kraljestva, v katerem so tisti, ki jih Jezus označi kot »uboge v duhu.«
Beseda ptochos ali ubog označuje revnega človeka, tistega, ki je sklonjen in prosi, se pravi berača. Vendar se ne navezuje na ekonomsko danost, ampak je postavljen v kontekst duha ali pneuma, zato gre za duhovno kategorijo. Mišljeno je neke vrste »duhovno beraštvo.« Takšno stanje duha postavi človeka v povsem drugačno razmerje do Boga kot si to navadno predstavljamo: posameznik postaja deležen božjega življenja, zaradi česar sam postaja makarios ali blažen.
Človek se v svojem duhu ne sme vezati na ničesar – ne na bogastvo, ne na uboštvo, ne na moč, ne na uspeh. Ne more se vezati na interese, ki so pogojeni z materialnimi dobrinami in zagotavljajo fizično preživetje. Duha tudi ne omejujejo moralne in pravne norme, ki so značilne za vsako družbo, kajti »dobro,« ki napolnjuje duha, ni dovzetno za negativne in destruktivne tendence, ki zaznamujejo socialna razmerja.
Komur je storjena krivica in se zaveda, da pravice ne more doseči na nobenem sodišču ali kdor je brez krivdnih razlogov preganjan ali komur je odvzeto dobro ime in o njem razširjajo laži, je v vladajočem moralno-pravnem sistemu postavljen v položaj odvisnosti. Toda zaradi takšnega položaja nihče ne more biti »blagrovan.« To bi bilo v posmeh Jezusovemu evangeliju. Ne moremo označiti za »dobro« oz. kot nekaj »božjega,« ko je teptano človekovo dostojanstvo ali njegova integriteta ali so mu kršene temeljne pravice. To je zlo, ki ga ni mogoče z ničemer opravičiti ali celo poduhoviti. Če se torej človeku zgodi krivica, zakaj ga Jezus »blagruje?«
Tudi tisti, ki zavestno povzroči različne oblike zla in nasilja, je lahko »srečen« ali »uspešen,« največkrat »mogočen.« Takšno ravnanje ga eksistencialno »izpolni,« ker mu prinaša veliko koristi.
Prava razlika se pokaže šele v razmerju do božje realnosti. Bog se na eksistencialni ravni približuje tistim, ki so izpostavljeni zlu, ki so nemočni pred nasiljem in aroganco vladajočih. Zlobni človek pa je zakrknjen, zato zavrača božje življenje.
Božje kraljestvo človeku ponuja izstop iz determiniranosti v prostor in čas, in sicer tako, da na eksistencialni ravni preseže zakonitosti »zemeljskega« kraljestva – vključno z moralnimi in pravnimi principi – kar mu omogoči, da začne »živeti blaženo« (makarios zen).
Postati blažen, pomeni vstopiti v območje božjega življenja (gr. zoe), ki človeku omogoči svobodo – kar se kaže v tem, da presega vsako obliko moči, nasilja, podrejanja drugim ipd., ker zanj sistem obvladovanja ni več relevanten.
Blagri zato presegajo vsako moralno vrednotenje, ker odražajo stanje človekovega duha v razmerju do Boga. Prinašajo »izpolnjenost« oz. »polnost bivanja« – ko ta dimenzija postane njegova realnost, človek zaživi blaženo.