Arhitektura duha
Moderna družba je uvedla organizirano izobraževanje, ki je na osnovni stopnji tudi obvezno. Tako vsak človek vsaj za nekaj časa svojega življenja postane »učenec.« V nadaljnjem procesu izobraževanja se pogoji začenjajo spreminjati. Tako predvsem visokošolske ustanove postavljajo kriterije, ki jih morajo izpolnjevati tisti, ki se želijo vpisati na tako institucijo. Pri tem morda pozabljamo, kaj je cilj izobraževalnega procesa oz. kako ta proces učinkuje na mišljenje učencev: »oblikovati« človeka, ki bo izpolnjeval raznovrstne funkcije znotraj družbeno-ekonomskega sistema in se ob tem počutil »srečnega« oz. »izpolnjenega.«
Tudi evangeljska besedila govorijo o »učitelju« Jezusu in skušajo pojasniti, kdo lahko postane njegov »učenec.« V grškem tekstu najdemo besedo mathetes, s katero pojasnimo, da se od učenca zahteva miselni napor, ki je potreben za razmislek o določeni stvari.
Vendar pri tem ni jasno, za kakšen poklic oz. za katero dejavnost naj se Jezusov »učenec« usposablja oz. česa naj bi se naučil. Gledano iz moderne perspektive, znanje delimo na dve glavni področji, od katerih prvo obsega »naravo,« drugo pa »duha.« Tako imamo opravka s humanističnimi, naravoslovnimi in socialnimi vedami. Za vsako od teh je značilno, da ima svojo znanstveno metodo in kriterije, na osnovi katerih prihajamo do novih spoznanj.
Ko gre za Jezusovega »učenca,« ugotavljamo, da področja védenja, ki ga posreduje Jezus, ni mogoče najti v obstoječem sistemu znanosti. Vendar to ne pomeni, da je potrebno njegova spoznanja označiti kot »neznanstvena.« Bolj primerno je, če rečemo, da se tako védenje navezuje na človekovo eksistenco. V tem smislu presega vse objektivne kriterije, ki jih ima na voljo znanost.
Kljub temu mora tudi Jezusov učenec izpolnjevati določene pogoje. Lukov evangelij postavlja nenavadne zahteve: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27).
Zdi se, da gre za dve temeljni oviri, ki človeku preprečujeta, da bi vstopil v svet Jezusovega mišljenja in dopustil, da se njegov nauk dotakne posameznikovega mišljenja. Na eni strani ga pogojujejo družinska razmerja, zato mora svoje sorodnike sovražiti (gr. miseo), in sicer v tem smislu, da se jim odreče in izbere Jezusa. Na drugi strani hoja za Jezusom vključuje tudi preganjanje in zasramovanje, kar mora njegov učenec vzeti v zakup.
Družinska razmerja bistveno zaznamujejo človeka. S tem je postavljen v okvir sorodstva in kolektivne pripadnosti, kar mu omogoča varnost in osebni razvoj in ga hkrati spravlja v odvisnost, ker je prevzel tudi vedenjske modele tega okolja. To se v razmerju do Jezusa zanj izkaže kot glavna ovira, da bi sprejel njegovega duha in se osvobodil arhaičnih miselnih vzorcev. Zato Jezus skuša relativizirati družinska razmerja, ko pravi: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? (…) Kdor namreč izpolnjuje božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati« (Mr 3,33.35).
Še druga temeljna ovira preprečuje posamezniku, da bi razumel Jezusov miselni svet. Gre za vprašanje, kaj je »dobro,« se pravi, kako naj človek živi srečno in uspešno življenje, ki ga bo izpolnilo. Po človeški logiki bivanjskih ciljev ni mogoče doseči, ko mu je naloženo breme, ki ga evangelij poimenuje kot križ (gr. stauros). Najbolj nazorno to nasprotje pride do izraza v dialogu med Petrom in Jezusom v Cezareji Filipovi, kjer Jezus prvič napove, da ga bodo preganjali in umorili (Mt 16,21). Peter je bil nad tem zgrožen in ga je začel prepričevati, da se kaj takega ne sme zgoditi. Vendar ga je Jezus zavrnil z besedami: »V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). V tem smislu mora človek svoje mišljenje oblikovati tako, da v svoj logični proces integrira tudi božjo misel glede preganjanja in nasprotovanja. In prav to predstavlja drugo oviro, ki posameznika odvrača, da bi sledil Jezusu.
Jezusov učenec naj bi se po eni strani soočil z glavno učno vsebino, ki se imenuje »božje kraljestvo.« Kajti spoznanje le-te naj bi spremenilo njegovo »mišljenje« (gr. metanoia). Se pravi, ko se »učenec« druži s svojim učiteljem, posledično pride do spremembe njegove miselnosti. Po drugi strani v procesu spreminjanja mišljenja prihaja do najglobljih napetosti v človekovem duhovnem svetu, kar ga končno lahko odvrne od hoje za Jezusom.
Ker gre za dve temeljni oviri, se postavi vprašanje, kako ju preseči oz. kako iz svojega socialno-kulturnega okvira izstopiti in se soočiti z Jezusovim védenjem. Ker gre za načelno usmeritev, jo je mogoče razbrati iz Jezusove primerjave: človek naj se zgleduje po gradbeniku in vojaškem strategu (Lk 14,28-32).
Človek, ki se pripravlja na zidavo, je več kot le gradbenik. Najprej mora namreč postaviti finančno konstrukcijo: »Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal?« (Lk 14,28).
S prispodobo »stolpa« smo se srečali že v odlomku, kjer Luka poroča, kako je stolp v Siloi pod seboj pokopal osemnajst ljudi (Lk 13,4) ali pa pomislimo na pripoved o babilonskem stolpu (1 Mz 11,3-4).
Značilno je, da v vseh tekstih za »stolp« najdemo izraz pyrgos. Če ga povezujemo z fizično zgradbo, stopijo v ospredje obrambne lastnosti, kjer se človek počuti varnega in zaščitenega. Čeprav na simbolni ravni stolp predstavlja »ječo« za človeka, ima v navedenem kontekstu tudi pozitivno konotacijo. Ni več le »ječa,« ki človeku odvzame svobodo, ampak mu svobodo šele omogoči. V tem smislu posameznik ni več »opeka,« ki jo vgradijo v kolektivni sistem, ampak zgradi svoj »stolp« duha, ki ga varuje v njegovi individualnosti.
Poudariti je potrebno, da gre za simbolični jezik, kar predpostavlja interpretativni pristop. Čeprav v priliki najdemo trditev, naj človek »izračuna« stroške gradnje, je tako izražena misel, da je višino stroškov mogoče ugotoviti le s pomočjo »številke« (gr. arithmos). Ker se v našem primeru prispodoba »stolpa« nanaša na območje človekovega duha, se stroški gradnje ne spreminjajo in v tem smislu je posamezniku dodeljeno »število.« Knjiga Razodetja to povezuje s »številom zveri,« ki je »šeststo šestinšestdeset« (Raz 13,18). Toda za nas ni prednostno vprašanje, na kakšni osnovi je to število nastalo, ampak je odločilna trditev, da je število zveri tudi število človeka.
Opravka imamo z apokaliptičnim jezikom, toda opis delovanja takšne »zveri« v knjigi Razodetja (Raz 13,12-18) v prispodobah kaže realni eksistencialni boj, neke vrste spopad dveh različnih duhovnih usmeritev, kjer si »zver« oz. »človek« prizadeva povsem podrediti »so-človeka« – tako v religioznem kot v ekonomsko-socialnem pogledu – in mu preprečiti, da izstopi iz svoje arhaične determiniranosti.
Iz tega lahko sklepamo, naj bo Jezusov učenec gradbenik »stolpa« svojega duha, ki ga bo varoval pred »zverjo,« ki nasprotuje sporočilu, ki ga prinaša božje kraljestvo: individualnost in svoboda.
Tudi druga prispodoba je pomenljiva, ko Jezus pravi: »kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči?« (Lk 14,31).
V tem primeru gre za razmerje »števil:« ko primerjamo količino, je razmerje »ena« proti »dva.« Še druga podrobnost je pomembna, namreč da se kralj posvetuje, za kar v tekstu najdemo izraz bouleuo. S tem je mišljena človekova racionalna sposobnost dati komu nasvet oz. se posvetovati s samim seboj. Tako posameznik tehta različne možnosti in premišljuje, kaj naj naredi oz. izdela določen načrt.
Ob tej evangeljski prispodobi »vojnega« stanja ne smemo spregledati vzporednice, ki jo najdemo pri Platonu. Razpravlja o tem, kako v človekovi duši (gr. psyche) lahko nastane neke vrste vojna, ko se tisti del duše, ki ga predstavlja »pogum,« znajde pod pritiskom elementarnih »nagonov,« ki jih »razumski« del ne more sam obvladati. Kljub sposobnosti racionalnega premisleka lahko podleže »strastem.« Zato se mora »pogum,« kot da bi se znašel v »državljanski vojni,« postaviti na stran »razuma.« Po svoji naravi namreč lahko vpliva na »strasti,« hkrati pa je sposoben prisluhniti »razsodnosti« (439e-441a). Tako se vzpostavi razmerje »dva« proti »ena,« s čimer se človekove nebrzdane animalične lastnosti podredijo njegovi razumski presoji.
Tudi prispodobo vojskovanja in s tem povezane vojaške strategije lahko prenesemo na človekovega duha. Če je značilnost »kralja« v tem, da vlada in se posvetuje, tako tudi posameznik stremi k temu, da v njegovem »jazu« vlada razum in si svojim hotenjem podredi strasti, ki ga odvračajo od hoje za Jezusom. Tako prepreči, da bi se vzpostavilo razmerje »ena« proti »dva,« kar bi mu najverjetneje zadalo strateški poraz in zaprlo vstop v božje kraljestvo.
Kajti posameznik ne more imeti v sebi različnih interesov, ampak gre v razmerju do Boga vedno za »celega« človeka, ki sprejeme ali zavrne Jezusove poglede na realnost, s katero se sooča v svojem življenju. Zato ni mogoče, da bi po eni strani užival privilegije in ugodnosti, po drugi strani pa bi se družil z Jezusom in tako sedel na dveh stolih.
V tem smislu je človekova razsodnost tista, ki mu omogoča svobodo in neodvisnost. Le svoboden posameznik s svojo »voljo« obvlada »strasti« in »nagone,« ki ga ovirajo v njegovih duhovnih prizadevanjih, in preseže globoko zakoreninjene vedenjske in miselne vzorce, ki jih je podedoval v svoji družini. V nasprotnem primeru bo vse življenje nanje priklenjen, četudi bo o sebi menil, da je Jezusov učenec.