Antagonistični duh
Iz zgodovine krščanstva poznamo religiozno gibanje »katarov,« ki je bilo močno razširjeno po Evropi med 12. in 14. stoletjem. Ime izhaja iz grške besede »katharos« in pomeni »čist.« Čeprav ne moremo govoriti o enotnem teološkem nauku, ki so ga pripadniki tega gibanja zagovarjali, jim je bilo skupno »dualistično« gledanje na svet. S tem je mišljeno prepričanje, da obstajata dva ontološka principa: »dobri« je ustvarjalec duhovnega, »zlobni« pa fizičnega oz. zemeljskega sveta – in med seboj si nasprotujeta.
Ne glede na pomisleke, ki jih imamo ob takšnem nazoru, moramo priznati, da »dualizem« v najširšem pomenu besede na poenostavljen način skuša razložiti izvor negativnih silnic, kot so zlo, trpljenje, sovraštvo, maščevanje ipd., ki močno zaznamujejo človekovo bivanje, hkrati pa želi pokazati pot, kako se jih osvoboditi.
Z neke vrste »dvojnostjo« imamo opravka tudi v današnjem evangeliju. Evangelist Marko opisuje dogodek v shodnici v Kafarnáumu, kjer je Jezus učil. Tam je »bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: ’Kaj imamo s teboj, Jezus Nazaréčan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, od Boga.’ Jezus pa mu je zapovedal: ’Umolkni in pojdi iz njega!’ Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: ’Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni’« (Mr 1,23-27).
Pozornost najprej pritegne človek z »nečistim duhom.« Takšna diagnoza nas preseneti. Zveni nenavadno, da je »duh« (gr. pneuma) lahko tudi »nečist« oz. »neočiščen« (gr. akathartos). Čeprav iz teksta ni razvidno, kaj »duha« dela »nečistega,« nastane vtis, kot da gre pri takšni »obliki« za neke vrste »mešanico,« ki originalno »dobremu« duhu zmanjšuje oz. jemlje kvaliteto.
Spomnimo, da v tem kontekstu ni omenjen tako imenovani »hudobni duh,« za katerega evangelist uporabljajo izraz »demon« (Mt 10,8). Opisali smo ga kot eno od dimenzij človekovega duha in se izraža v značajskih potezah, navadah in čustvenih reakcijah ter se izmika človekovi »suverenosti.«
Evangelist v našem primeru uporabi izraz »duh« (pneuma): le-ta je lahko »božji« ali »človeški.« V Markovem odlomku gre za »človeškega« duha. Kako naj ga razumemo?
Zdi se, da človekovega »duha« določajo tri bistvene lastnosti. Kdor zase trdi, da ima »duha,« pomeni, da ima »jaz,« se pravi, da se zaveda samega sebe. Gre za sposobnost, da lastno mišljenje in izvršeno dejanje postaneta predmet refleksije – kar človeku omogoča oblikovati individualnost, vse tisto torej, kar ga razlikuje od so-človeka. Poleg tega je takšen »duh« svoboden: pripada samemu sebi, ker na osnovi svojih namenov določa cilje bivanja. Zato je odgovoren za svoja dejanja in ne more iskati opravičila za napačne odločitve zunaj sebe. In končno je človekov duh »dialoški,« ker s pomočjo jezika vzpostavlja komunikacijo, ki ga osvobodi izoliranosti in naredi odprtega za izmenjavo misli – bodisi s so-človekom ali z Bogom.
Z razliko od zgoraj omenjenega »dualizma,« ki človekovo realnost deli na »materijo« in »duha,« moramo ugotoviti, da je »delitev« mogoča tudi v območju »duha.« Tako obstajajo različni »duhovi« – npr. »duh« sovraštva in »duh« ljubezni ali »duh« maščevanja in »duh« odpuščanja itd.
Toda vrnimo se k evangeljskemu tekstu, kjer se razvije dialog med človekom z nečistim duhom in Jezusom. Kaj je mogoče iz njega razbrati?
Najprej nastane vtis, da ne govori »človek,« ampak »nečisti duh.« Ne glede na to, da takšen »duh« nastopa »samostojno« in se v svojem bistvu kaže kot »nasprotovalec« Jezusu, v katerem prepozna Svetega od Boga, gre za človekovega »duha.« Zato ne moremo govoriti o nekem »tujku,« ki bi se od zunaj naselil v človeka in ga »okupiral.« Četudi se »nečisti« duh v človekovem imenu zoperstavlja Jezusu, je za takšno ravnanje odgovoren človekov »duh« z vsemi tremi razsežnostmi.
Pomenljivo je tudi vprašanje, ki ga naslovi na Jezusa. Dobesedno se glasi: Kaj (je med) nami in teboj, se pravi, kaj imamo skupnega s teboj? »Nečisti« duh se izkaže kot tisti, ki zavrača Jezusa. Pri tem pa ni »osamljen,« ampak je takih »duhov« veliko, zato govori v prvi osebi množine (»mi«).
Glavni razlog za takšno držo »duha nasprotovanja« je v tem, da ga nobena stvar ne povezuje z Jezusom – nič nimata skupnega. Kajti Sveti od Boga je neodvisen od interesov človekovega »duha:« Boga si ne more »podrediti,« zato mu »nasprotuje.« In ravno zaradi takšne notranje teženje človekov »duh« postane »nečist.«
Toda »moč« takšnega duha je omejena. Kljub »nasprotovanju« ni enakovreden Jezusovemu prihodu. Ob njegovih besedah: »Umolkni in pojdi iz njega!« se izkaže, da se mora »umakniti« božjemu »duhu.«
Ti dve besedi, »umolkni« in »pojdi iz njega,« sta konkretni izraz božjega »delovanja« v človekovem duhu. Hkrati takšna trditev vzbudi pomisleke in vprašanja. Kako »božji« duh lahko deluje v »človekovem« duhu? Ali ne gre pri tem za neke vrste »paternalizem,« kjer se človeku omejuje avtonomno odločanje?
Ugotoviti moramo, da je povod za božje delovanje človekova »aktivnost:« ker »nečisti« duh izzove Jezusa, pride do dialoga in njegovega odgovora. V našem primeru Jezusova (oz. božja) »aktivnost« pride do izraza prek »besede.« Se pravi, da Bog postane aktiven šele po tistem, ko ga v to »izzove« človek. Dejaven je na svoj enkraten način, in sicer tako, da človeku odgovori s svojo navzočnostjo, s svojim »bivanjem.«
Jezus kot Sveti od Boga »izgovori« besedo (logos), v kateri je mogoče prepoznati njegovo »voljo,« ki sloni na »avtoriteti,« zato lahko »ukazuje.« Tako postavi stvari na svoje mesto, tja, kamor spadajo. Na drugi strani imajo »nečisti duhovi« sposobnost »spoznanja« in »poslušanja« – kar je bistvena človekova lastnost. Zato je »nečisti« duh le krinka za človekovo »nasprotovanje« božjemu.
Zdi se, da je človekov »duh« v svojem bistvu »antagonističen.« Izraz je izpeljanka iz grškega glagola »antagonizesthai« in ga lahko prevedemo kot boriti se drug proti drugemu oz. tekmovati drug z drugim. Če rečemo, da je s tem mišljeno »nasprotje« oz. »nasprotovanje« nas to lahko zavede. Ne gre namreč za dve različni stranki, ki si med seboj »nasprotujeta,« ampak je mišljeno »nasprotje« v človeku samem.
Vzemimo »duha« človekove svobode. Po eni strani hoče »pripadati« samemu sebi, hkrati pa je pripravljen podrediti se »gospodarju« in s tem vzpostaviti razmerje odvisnosti. Ali pomislimo na človekovo komunikacijo: posameznik hoče dialog, izmenjavo mnenj, kar je mogoče le v skupnosti, hkrati pa teži k temu, da se zapre v atomiziran svet, kjer ni dovzeten za noben drugo idejo, razen za svoj »omejeni« miselni horizont. To je njegov »antagonizem:« tendence, ki so zakoreninjene v človekovem duhu in se jih sam ne more osvoboditi.
Rešitev iz takega navidezno brezizhodnega stanja nam prinaša današnji evangeljski odlomek: le v Bogu je mogoče preseči vsako obliko antagonizma. Ko človekov »duh« preseže lastno »delitev,« bodo tudi njegove reakcije svobodne: ko se pojavi »dobro,« na to ne bo reagiral z »zlom,« ko je podarjena »ljubezen,« ob tem ne bo vzniknila »zavist.«
Božje delovanje »nečistega« duha nikamor ne prežene, ampak omogoči človeku, da preseže svojo, z notranjim nasprotovanjem zaznamovano eksistenco in se tako z »očiščenim« duhom sreča s Svetim od Boga.