Agonija v Getsemaniju
Geografija ima v evangeliju sporočilno vrednost. Pomislimo le na vlogo Galileje in mesta Nazaret, ki ga evangelisti postavljajo nasproti Judeji in mestu Betlehem (Lk 2,4). Betlehem je imel privilegiran zgodovinski položaj – označevali so ga za mesto kralja Davida (Lk 2,4). Nasprotno je bil Nazaret v očeh javnega mnenja manjvredno mesto, ker je vladalo prepričanje, da iz tega kraja ne more biti nič dobrega (Jn 1,46). Zato je za razumevanje Jezusovega življenja potrebno upoštevati tudi lokacije, ki so povezane z njegovim delovanjem oz. bivanjem. Evangelisti omenjajo, da se je Jezus pogosto zadrževal na Oljski gori (Lk 21,37). Gre za vzpetino vzhodno od Jeruzalema in ob vznožju katere je bil v Jezusovem času vrt imenovan Getsemani. Ta izraz je aramejskega izvora in dobesedno pomeni stiskalnica za olje.
Za Jezusov pasijon, kakor ga opisuje današnji evangelij, so značilni posamezni odlomki, ob katerih se je mogoče poglobiti v njihove vsebinske poudarke. Npr. poročilo o Jezusovi večerji z učenci (Lk 22,14-23) ali opis javnega mnenja, ko so Jezusa obsodili na smrt (Lk 23,13-25). Na tem mestu posvetimo našo pozornost temu, kar se je zgodilo na vrtu Getsemani, ki ga Luka sicer ne omenja poimensko, ampak je to razvidno, ko njegovo poročilo primerjamo z besedili drugih dveh sinoptikov, pri čemer ne smemo prezreti tudi drugih razlik, kot je opis Jezusovega »duševnega« stanja. Tako npr. Marko zapiše Jezusove besede: »Moja duša je žalostna do smrti« (Mr 14,34). Toda poglejmo, kako dogajanje na vrtu pod oljkami opisuje Luka.
»Šel je ven in se kakor ponavadi napótil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!« sam pa se je oddáljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí.« Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. Ko je vstal od molitve, je šel k učencem in jih našel, da so od žalosti zaspali. Rekel jim je: »Kaj spite? Vstaníte in molíte, da ne pridete v skušnjavo« (Lk 22,39-46).
V kompoziciji pasijona je ta dogodek postavljen na »sredino:« pred tem se je končala pashalna večerja, neposredno za tem sledi aretacija, ki je uvod v smrtno obsodbo in križanje.
Opis Jezusovega doživljanja – »notranjega« boja – v Getsemaniju ima za življenje iz vere edinstveno sporočilno vrednost. Jezus se je na vrtu pod oljkami v »duhu« soočil s prihajajočimi dogodki, ki mu bodo povzročili neizmerno trpljenje – ne le »fizičnega« nasilja, ampak tudi »emocionalne« bolečine in »duhovno« krizo. Lahko si predstavljamo, da je podoživljal izdajstvo svojih prijateljev in javno zasramovanje svojega imena; moč laži in manipulacije, da bo končna postaja smrt na križu in kjer ga bo spremljal občutek, da ga je zapustil tudi Bog. Vse to je navzoče v njegove zavesti in tega ni mogoče odmisliti, ker se vse to nanaša nanj in se bliža izpolnitvi (Lk 22,37).
Pri tem je pomenljivo, da le v Lukovem besedilu naletimo na izraz agonija, kar navadno prevajamo kot smrtni boj. To nas pri razumevanju lahko zavede, ker nehote pomislimo, kako človek »umira,« hkrati pa hoče še »živeti.« Veliko bolj se za tem izrazom skriva misel, ki opisuje hud duševni in duhovni pretres, najglobljo obliko eksistencialne krize, in se odraža v duhovnem »boju.«
Jezusove izkušnje ni mogoče pojasniti le tako, da rečemo, da je stopila v ospredje njegova človeška »narava,« ki je svoj izraz imela v tesnobi in strahu. Evangelist namreč opisuje, kako je njegov pot postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo (Lk 22,44). Prav tako je navzoča njegova božja »narava,« ko se v dialogu obrača na »Očeta,« ker je molitev način, kako se soočiti s »skušnjavo,« za kar evangelist uporabi izraz peirasmos in ga lahko prevedemo kot »preskušnja« (Lk 22,40.46).
V tem smislu na dogodek v Getsemaniju lahko gledamo kot na »preskušnjo« trpljenja, ki v človeku prebudi najglobljo tesnobo in obup, nazadnje tudi dvom o božji ljubezni. Navadno govorimo o Jezusovih »skušnjavah v puščavi,« ki so vezane na tri različne vidike človekovega bivanja: naj kamen spremeni v kruh, naj poklekne pred hudiča in ga moli in naj se z vrha templja vrže na tla (Lk 4,3.7.9). V tem kontekstu pa se srečamo z zadnjo »skušnjavo,« ki se dotika vsega tistega, kar imenujemo »trpljenje,« pri čemer ni navzoč skušnjavec v obliki »hudiča.« V našem primeru lahko govorimo o »skušnjavi« trpljenja, ki človeka lahko pripelje v »zanikanje« Boga. Gre za skušnjavo »ateizma.«
Jezus se s tem problemom sooči v molitvi, za kar v evangeliju najdemo izraz proseuchomai in dobesedno pomeni izmenjava želja oz. idej. Njegova molitev je povzeta v eni povedi: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí« (Lk 22,42). To formulacijo lahko razumemo tako, kot da se Jezus odpoveduje svoji »volji« in se povsem »podredi« Očetovi ter izpolni njegov »ukaz.« Toda to bi bilo v nasprotju z Jezusovo svobodo. Ravno v takšnem stanju mora Jezus imeti svojo »voljo.« Zato ne gre za izpolnjevanje »Očetove« volje, kjer bi bil Jezus le »podaljšana« roka. Predvsem se v njegovih besedah odraža »izmenjava« mnenj: Jezus izrazi svoje stališče – ne želi si trpljenja; kar ga čaka – mučenje, zasramovanje, obsodba, križanje – ni njegova izbira, zato tega ne more označiti za »dobro.« Nasprotno gre za moč »zla,« ki se mu približuje; ljudem bo »izročen« v roke in le-ti ga bodo razglasili za »kriminalca« (gr. anomos) in ubili. Skratka, povsem nemočen se bo znašel pod oblastjo teme (Lk 22,53).
Po drugi strani ne izvemo, kakšno »misel« je izrekel »Oče« – tega evangelist ni zapisal. Kar lahko interpretiramo tako, da je »izmenjava« mnenj v molitvi vedno nekaj individualnega in neponovljivega. Takšno stanje »duha« je pogojeno z posameznikovim mišljenjem in doživljanjem ter okoliščinami, ki so vsakič drugačne, zato tudi božjih misli ni mogoče »objektivizirati« in razglasiti za splošno veljavne. Zato tudi ni mogoče trditi, da bo v takšni miselni izmenjavi človek našel »smisel« svojega trpljenja – ker takega »smisla« ni.
Paradoks »skušnjave« ateizma se kaže v tem, da človek v dialogu z Bogom »pridobi« tudi »mnenje« Boga, s čimer lahko razoroži moč »skušnjave« v sebi.
Zaradi agonije oz. duševne stiske so mu popokale kapilare in kakor pri fizičnem naporu kaplje znoja padajo na tla, tako so v tem primeru na tla padale kaplje krvi. Če »znojenje krvi« vzamemo kot fizični fenomen, ki ga skuša medicina pojasniti z izrazom hematidroza, potem je bil to enkraten dogodek, na katerega človeka lahko gleda le kot nevtralni opazovalec, ki se ga to ne tiče.
Če pa »krvavi pot« razumemo v prenesenem pomenu kot izraz najgloblje duševne stiske – žalosti in strahu – pomeni pomemben duhovni vidik za človekovo eksistenco. V tem smislu je Jezusova eksistenca nekakšen »model,« kako naj se človek orientira v stanju lastne »agonije.« V tem kontekstu lahko povzamemo misel, ki jo je formuliral Dionizij Aleksandrijski: kaplje znoja so postale kaplje krvi. Tako je Jezus »izsušil« in »pregnal« strah, ki zaznamuje človekovo naravo in vanjo zasejal »pogum« in »srčnost« (Fragment, Lk 22,42-48).
Na simbolni ravni lahko v »Getsemani« vstopi vsak človek, ko se v določenem trenutku svojega življenja sooča s trpljenjem, ki ima veliko »obrazov:« naj bo to bolezen ali nesreča, izguba ljubljene osebe ali naravna katastrofa. Soočenje z osebnim ali kolektivnim trpljenjem je največkrat vzrok za dvom o božjem obstoju, končno o božji ljubezni.
Kako verovati v Boga, ki dopušča trpljenje?
Nemški pisatelj in dramatik Georg Büchner je trpljenje označil za »skalo ateizma« (Dantonova smrt III,1). Če Bog »biva« in je »vsemogočen,« potem ne bi smel dopustiti trpljenja, kot je npr. neozdravljiva bolezen otroka. Takega argumenta ni mogoče neposredno izpodbijati. Nasprotno, lahko ga še poglobimo in trdimo, da je trpljenje, kot je npr. neozdravljiva bolezen otroka dokaz, da Bog ne obstaja. Če temu argumentu pritrdimo in tako postanemo »ateisti,« s tako miselno usmeritvijo problema nismo rešili, ker trpljenje obstaja tudi po tem, ko smo Boga odmislili. Se pravi, da tako »vera« v Boga kot njegovo »zanikanje« problemov, ki se porajajo ob soočenju s trpljenjem, ne moreta rešiti. Zato nam lahko pomaga Hans Küng, ki je zapisal: »Nesmiselnega trpljenja ni mogoče teoretično razumeti, ampak le v zaupanju prestati« (Credo 1992, 124).
Küngov odgovor na dilemo, s katero se srečuje človek ob soočenju z nerešljivim vprašanjem trpljenja, je »srednja pot« med dvema skrajnostma. Po njegovem mnenju so na eni strani tisti, ki zaradi trpljenja in zla zanikajo obstoj Boga, na drugi strani so tisti, ki verujejo v Boga in ta problem skušajo rešiti zgolj spekulativno, s pomočjo dialektike trpljenja znotraj trinitaričnih razmerij. Vendar pri tem ne morejo pojasniti vzrokov trpljenja. Srednja pot pa je »pot neomajnega, vendar ne iracionalnega, temveč povsem razumnega in brezmejnega zaupanja v Boga – kljub vsemu: vere v Boga, ki ostaja luč tudi v brezdanji temi« (Credo 1992, 128).