Nov začetek
Sedanjost je mogoče razumeti tako, da se vrnemo na začetek dogodkov oz. stvari. Bivanje namreč pušča veliko vprašanj neodgovorjenih in tudi sveta ni mogoče dokončno pojasniti, zato se človek v svoji refleksiji vedno znova vrača k počelu. Pri tem se sooča z vprašanjem, kako spoznati začetek bivanja oz. kaj označiti kot vir, iz katerega vse stvari izhajajo?
S tem vprašanjem so se v zahodni miselni tradiciji prvi soočili tako imenovani predsokratiki, ki so med leti 600 do 350 pr. Kr. živeli na področju današnje zahodne Azije in južne Italije ter so s svojimi idejnimi o svetu in človeku postavili osnove zahodni filozofiji.
Kot temeljni princip so določili arche, ki ga prevajamo kot začetek oz. biti prvi, vladati. Ne gre za časovno zaporedje, ampak je s tem mišljen vzrok ali počelo vsega, kar obstaja. Kar pomeni, da z besedo arche označimo princip, ki je bodisi materialen ali pa duhoven. S tem določimo, »odkod« izvira vsa realnost, ki pogojuje človekovo bivanje in zaznamuje svet, v katerem živi.
Med njimi posebno mesto pripada Talesu iz Mileta, ki je trdil, da je arche oz. počelo vseh stvari voda. V približno istem času je drug mislec jonske filozofske šole Anaksimander kot počelo vsega imenoval apeiron, kar pomeni neskončno oz. brezmejno. Čeprav so se njegovi spisi večinoma izgubili, je iz obstoječih fragmentov mogoče razbrati, da je s tem mišljena neke vrste prasnov, iz katere na osnovi gibanja nastajajo vedno nove stvari. Njegov učenec Anaksimen pa je menil, da je začetek vsega zrak. Omenimo še Heraklita, ki je znan predvsem po reku panta rhei ali vse teče, s čimer je hotel poudariti, da je naravni proces v neprestanem nastajanju, zato se vse stvari spreminjajo. Takšno transformacijo simbolizira ogenj, ki ga je označil za počelo vseh stvari.
Ob tem opazimo pomembno razliko: če voda in zrak veljata za fizikalno (materialno) realnost, v ognju prepoznamo energijo. Iz današnje miselne perspektive lahko rečemo, da je bilo temeljno izhodišče filozofske refleksije pojem narave in da je njihovo sporočilo mogoče strniti v misli, da vse stvari izhajajo iz materije – tudi logos, ki ga antična tradicija pojmuje kot razum, mišljenje, duh, jezik, govor.
Izraz arche najdemo tudi v bibličnih tekstih. Najbolj izstopata dve besedili: začetne vrstice v prvi Mojzesovi knjigi in Prolog v Janezov evangelij.
V Septuaginti, ki velja za prvi grški prevod Stare zaveze, beremo, da je Bog v začetku ustvaril nebo in zemljo (1 Mz 1,1). Kot izraz, ki označuje »začetek,« je v besedilu naveden arche, ko pa gre za božje stvariteljsko »delo,« najdemo glagol poieo. Če so predsokratiki v pojmu arche iskali odgovor na počelo obstoja sveta oz. prvi princip bivanja, pa v bibličnem kontekstu besede arche odkrijemo Boga »stvarnika.« Svetopisemski avtor ga predstavi kot neke vrste vladarja, ki ustvarja oz. je dejaven, zato mu pripada avtoriteta suverena. To je najbolj razvidno iz tega, da je imel moč obvladati štiri sile kaosa, ki so ogrožale življenje – zemlja je bila namreč pusta, prazna, obdana s temo in poplavljena (1 Mz 1,2-9).
Ob tem ne smemo spregledati, da z besedo poieo opisujemo takšno človekovo aktivnost, ki predpostavlja tehnično znanje, strokovno usposobljenost in umetniško spretnost. Ko takšne sposobnosti pripisujemo Bogu, mu nadenemo človeško »podobo« in pripišemo človeške lastnosti.
Njegova temeljna dejavnost se namreč kaže v tem, da je iz kaosa »naredil« urejen svet, kar v sebi skriva več mitičnih kot pa teoloških elementov. Takšen Bog je kot neke vrste arhitekt, ki ga je gotska miniatura oz. iluminacija upodobila v tako imenovani »moralizirani bibliji« ali Bible moralisée. To misel je v 17. stoletju prevzel tudi deizem, ki zaznamuje začetek post-krščanskega odboja v zahodni kulturi.
V Prologu tudi najdemo izraz arche, le da začetek ni v stvarjenju, ampak v Besedi, ko beremo: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo« (Jn 1,1-3).
Uvod v Janezov evangelij kot »začetek« postavi povsem novo dimenzijo resničnosti. Evangelist poudari, da Besede ni mogoče določiti niti kot črke (v primeru, da je zapisana ali prebrana) niti kot glasu (v primeru, da je izgovorjena ali slišana). Poistoveti jo z Bogom, kar človeka usmeri v novo resničnost, ki jo je mogoče spoznati. V tem smislu Beseda oz. Bog presega vsako predstavo, ki jo ima človek o logosu kot mišljenju ali razumu ali govoru ali komunikaciji. Iz Prologa je mogoče razbrati le, da je v Besedi navzoče življenje in da po njej prihaja na svet milost in resnica (Jn 1,4.17). Zato lahko Boga označimo kot začetnika življenja, v njem odkrijemo milost in spoznamo resnico.
Prvo »stvarjenje« se navezuje na kozmični »začetek« in skuša pojasniti izvor vesolja. Pri tem opisu ima Bog veliko človeških potez, je neke vrste »stavbenik.« Hkrati je tudi človek postavljen v okvir fizičnih zakonitosti, ki zaznamujejo prostor in čas in se lahko prenesejo tudi na njegovo socialno in religiozno dimenzijo življenja. Oblikuje se družbeni sistem, ki temelji na avtoriteti, zakonu in verskih predpisih. Skratka, vzpostavljena je oblast, ki človeka obvladuje v vseh razsežnostih njegovega bivanja.
Drugo »stvarjenje« oz. nov »začetek« najdemo v Logosu ali Besedi. Čeprav je antična miselna tradicija razvijala teorijo o logosu – pomislimo na stoike, ki so v logosu videli princip, ki preveva vse, kar je bivajoče – obstaja bistvena razlika: z učlovečenjem je Beseda v Jezusu iz Nazareta postala individualna in konkretna zgodovinska oseba.
Na prvi pogled se zdi, da je tudi Beseda »stvariteljska« oz. »ustvarjalna.« Toda ta misel nas lahko zavede – beremo namreč, da je vse po njej »nastalo.« Ko pojasnjuje »nastanek« vsega, uporablja glagol ginomai, kar lahko prevedemo kot nastati oz. postati. S tem je poudarjena misel, da neka stvar preide v bivanje. Ne gre za novo »stvarjenje« kozmosa, ampak je mišljeno to, kar po tej Besedi nastane. In to je »življenje« ali »zoe« – s čimer poistovetimo »božje« bivanje.
V ospredju ne stoji več »narava« – se pravi materija. Nasprotno, po Besedi človek postaja deležen »večnega« življenja. V tem smislu »nastaja« vse, kar obstaja. Ko posameznik usmeri svoj pogled v nov »začetek« življenja, se začne osvobajati fizičnih zakonitosti in družbenih vezi, ki ga držijo priklenjenega v socialni votlini in jo zaznamuje temà laži in prevar. Iskanje izvora vesolja in oblikovanje življenja kot »bios« ali »psyche« ima zanj drugotni pomen. Kajti svoje bivanje začne osmišljati v »večnem« življenju (»zoe«), ki je zanj »začetek« novega bivanja in hkrati proces osvobajanja od »prvega« začetka.
Če je prvi »začetek« vsebinsko napolnila Mojzesova postava – pravni in religiozni red, ki človeka v svoji skrajni obliki zasužnji -, pa nov »začetek« omogoča Beseda, po kateri je prišla na svet milost in resnica. Gledano iz te perspektive, nov »začetek« temelji na milosti, ki je le v Bogu in resnici, ki edina osvobaja človeka in je to zanj »izvor« stvariteljskega življenja.
Nov »začetek« ne izhaja več iz kozmološkega principa, ampak se vzpostavlja z individualnim »začetkom.« Ne gre več za abstraktni princip, ampak človeka usmerja v njegov »osebni« začetek.
V čem se kaže takšen »začetek?« S tem je mišljen začetek »večnega« življenja v vsakem človeku. Za posameznika je merodajen le »začetek,« ko sam postane deležen bivanja, ki ga nosi v sebi Beseda in je človeku kot neke vrste oporna točka, s pomočjo katere se lahko distancira od načrtno ustvarjenih »pripovedi,« ki ga določajo v njegovih miselnih horizontih in jih kritično presoja.
Prva trditev v Prologu, da je bila v začetku Beseda pomeni transformacijo kozmičnega v individualni princip: svoj »začetek« naj človek išče v »milosti,« ki je na svet prišla po Jezusu, in ga osvobaja fizikalnih zakonitosti, družbenih prisil ter religioznih zahtev in pomeni »začetek« večnega življenja v človeku.