Krstnikova etika
Dva izraza zaznamujeta družbeni diskurz v kriznih oz. prelomnih časih: »etika« in »morala.« Če etika izvira iz grške besede ethos, kar lahko prevedemo kot navada oz. nrav, pa se morala nanaša na latinski izraz mos oz. mores, kar tudi pomeni navada oz. spodobnost. Oba izraza tako opisujeta isti fenomen – kako vrednotiti človekovo ravnanje – npr. kot pravično ali kot nepravično – in kako utemeljiti »dobro.« Do terminološke delitve je prišlo, ko je rimski politik in filozof Cicero grški izraz etike prevedel v latinščino kot philosophia moralis. Od takrat se v zahodni humanistični tradiciji uporabljata oba izraza.
Kljub načelnemu strinjanju, da moralni oz. etični principi usmerjajo človeka pri njegovih odločitvah, ni mogoče govoriti le o eni sami »etiki.« Skozi zgodovino so se namreč razvile številne moralne teorije, ki so izoblikovale različne kriterije, npr. kaj je »pravično,« in s povsem nasprotujočimi trditvami pojasnjujejo, kako utemeljiti »dobro.« Zato v družbenih razpravah glede nekaterih etičnih vprašanj ni mogoče najti soglasja.
Tudi današnji evangelij nam predstavi svojevrstna moralna načela, ki jih lahko označimo kot »Krstnikova etika.« S tem se navezujemo na Janeza Krstnika, ki je ljudem, ki so se zbirali okrog njega, svetoval, kako naj ravnajo: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Ob tem je izoblikoval tudi pravila, kakšna naj bo moralna drža v dveh družbenih skupinah – pri cestninarjih in vojakih. Za cestninarje velja, naj ne terjajo nič več, kakor jim je ukazano. Vojaki pa naj nikomur ne grozijo in nikogar ne izsiljujejo ampak, naj bodo zadovoljni s svojo plačo (Lk 3, 11.13-14).
Na prvi pogled se zdi, da so Krstnikova etična načela po eni strani zelo splošna – ko nagovarja »množico,« naj deli obleko in hrano s tistimi, ki živijo v pomanjkanju. Po drugi strani je do pobiralcev davkov in do vojakov zelo kritičen, saj glasno razmišlja, kako ti dve privilegirani skupini zlorabljata uradni položaj.
Ustavimo se najprej ob »dveh suknjah,« kar lahko interpretiramo v etičnem ali v eksistencialnem smislu. Obdržati zase »eno« obleko, drugo pa »podariti« nekomu je zelo velikodušno dejanje in odraža človekovo nesebičnost in visok etični čut. Takšno ravnanje lahko navežemo tudi na Jezusove besede: »kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
Hkrati moramo biti pozorni na grško besedo za »suknjo« – evangelist uporablja izraz chiton. Najdemo ga tudi na drugem mestu, ko Jezus naroča svojim učencem, naj ne jemljejo na pot dveh oblek (Mr 6,9). Nanaša se na »tuniko,« ki predstavlja »popolno« obleko, ker ni sešita iz različnih kosov blaga, ampak je scela stkana. Zato govorimo o njeni »enosti.« V tem smislu lahko razumemo Krstnikovo navodilo, naj vsak posameznik na eksistencialni ravni odraža »celotnost.« Nasprotje takšni drži je namreč »dvojnost,« ki se največkrat kaže kot »eno govorimo, drugo delamo.« Zato je potrebna harmonija posameznikovega mišljenja in ravnanja, kar šele omogoča njegovo integriteto.
Pobiralci davkov, bolj znani kot »cestninarji,« so bili majhna skupina bogatih ljudi. Toda bogastvo so si pridobili na nezakonit način. Samo pobiranje davkov je bilo zakonito dejanje, ki ga je opravičevala imperialna oblast. Rimljani so hoteli dobiti predviden znesek, pri tem pa jih ni zanimalo, koliko denarja so pri opravljanju službe cestninarji spravili v svoj žep. Zato jih Krstnik opozarja, naj od ljudi ne terjajo več, kot je določil rimski »zakonodajalec,« saj gre v tem primeru za krajo tujega premoženja.
Ko evangelist govori o »vojakih,« uporablja glagol strateuo, s čimer so mišljeni vsi tisti, ki opravljajo vojaško službo ali vodijo vojno, torej ne le »vojaki« v ožjem pomenu besede. To vplivno skupino ljudi Krstnik opozarja, naj nikomur ne grozijo in naj nikogar ne izsiljujejo.
Njihovo ravnanje lahko osvetlimo, če ga primerjamo z delovanjem represivnih organov v modernem času. V različnih kontekstih se vedno znova pojavljajo obtožbe o protizakonitem pridobivanju osebnih podatkov, z namenom diskreditirati posameznika ali mu groziti ali ga izsiljevati.
Krstnikove etične norme moramo postaviti v kontekst celotnega delovanja. Njegovo glavno sporočilo lahko strnimo v en stavek: človek naj se pripravi na »prihod« Odrešenika. Pri tem je pomenljivo, da so mu tri skupine ljudi, o katerih govori evangeljski odlomek – množica, cestninarji in vojaki – postavili isto vprašanje: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10.12.14).
V tem vprašanju najdemo tudi ključ za razumevanje »Krstnikove etike.« Ko ga različni ljudje sprašujejo, kaj naj »storijo,« najprej pomislimo na to, kakšno naj bo njihovo »praktično« ravnanje. Se pravi, kako naj se moralno obnašajo.
Toda v našem primeru ta vidik ni v ospredju. Evangelist namreč uporablja glagol poieo, ki ga prevajamo kot storiti oz. narediti, ki pa ne označuje človekovih etičnih ravnanj. S tem je mišljeno človekovo delo, ki se nanaša na njegovo ustvarjalnost. Npr. kipar ustvari umetniško delo ali kuhar pripravi kosilo – takšno ravnanje opišemo z besedo poieo ali storiti. S tem poudarimo, da omenjeni človekovi dejavnosti nimata cilja v samem sebi, ampak zunaj sebe.
Ko presojamo človekovo etično ravnanje, izhajamo iz prepričanja, da mora biti cilj v samem dejanju. Npr. »dobro« se uresniči tako, da pobiralec davkov ne goljufa ali da s človekom v stiski delimo hrano in obleko. Vendar na osnovi vprašanja, »kaj storiti,« lahko sklepamo, da imajo tisti, ki ravnajo po Krstnikovih etičnih navodilih, pred očmi »višji« cilj. Svojo motivacijo, zakaj »dati suknjo sočloveku,« iščejo zunaj dejanja samega. Takšno »etično« ravnanje naj bi človeka naredilo dojemljivega za božjo ponudbo »odrešenja,« ki prihaja v Jezusu.
Poskušajmo to misel pojasniti na primeru Zaheja, »ki je bil višji cestninar in bogat« (Lk 19,2). Ko se je Jezus ustavil na njegovem domu, »je v to hišo prišlo odrešenje« (Lk 19,9). Zahejeva reakcija ob srečanju z Jezusom, v katerem je prepoznal Odrešenika, presega Krstnikova etična merila. Če bi se ravnal po njih, bi Jezusu lahko npr. dejal, da od ljudi od sedaj naprej ne bo terjal več, kot to predvideva zakon. Toda njegov odgovor presega vsa načela nadomestitvene pravičnosti (lat. iustitia restitutiva), ki jo določimo v sorazmerju s škodo, ki jo je kdo povzročil. V tem kontekstu Zahej izjavi: »polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno« (Lk 19,8).
Ker je bil deležen »odrešenja« (gr. soteria), je to povsem spremenilo njegovo miselnost. Avtonomno je oblikoval svoje etične kriterije. Kajti dati polovico svojega imetja ubogim in štirikratno povrniti vsoto, ki jo je pridobil s prevaro, presega vsako obliko pravičnosti, ki jo je razvila katera koli moralna teorija.
V tem smislu se Krstnikova etika navezuje na »odrešenje.« Ko se namreč postavi vprašanje, zakaj ravnati v skladu z etičnimi normami – npr. deliti hrano in obleko s tistimi, ki je nimajo, ali brzdati svoj pohlep in se odpovedati kraji tujega premoženja ali ne pristati na kakršno koli obliko zlorabe uradnega položaja – je odgovor: zato, da se človek pripravi na božjo »ponudbo« odrešenja, ki je zanj najvišje »dobro.«
Zato »odrešenje« presega tudi najvišjo obliko etične drže, ker človeku odpira novo perspektivo bivanja – tako tistemu, ki ravna »etično,« kot tistemu, ki ostaja ujetnik svojih »nemoralnih« dejanj.