Pričevalec resnice
Ena od moralnih dilem, s katerimi se človek sooča, je tudi vprašanje, ali je potrebno vedno govoriti »resnico.« V tem kontekstu je znana debata na daljavo med francoskim ustavnim teoretikom Benjaminom Constantom in nemškim filozofom Immanuelom Kantom ob koncu 18. stoletja. Kant je menil, da je govoriti resnico človekova dolžnost, zato nobena laž ni opravičljiva. Na tej osnovi mu je Constant odgovoril, da bi bilo potem življenje v takšni družbi nemogoče.
Predstavljajmo si sledečo situacijo. V naše stanovanje se zateče »prijatelj« in prosi, da mu nudimo skrivališče, ker ga preganja »morilec.« Kmalu zatem na naša vrata potrka tudi »morilec« in nas vpraša, ali se tu skriva »prijatelj,« ki ga on zasleduje (Kant, AA VIII, 425).
Kakšen odnos naj zavzamemo do »resnice« v tem primeru? Če govorimo resnico, izdamo svojega prijatelje, če zanikamo, da ga skrivamo, se zlažemo, kar je za resnicoljubnega človeka nesprejemljivo.
Na osnovi takšne dileme bi lahko sklepali, da ima človek v določenih mejnih situacijah »pravico« lagati – in sicer zato, da »reši« življenje. Se pravi kadar »lažemo« v imenu »dobrega,« takrat je takšno ravnanje dopustno. Ali kot lahko razberemo iz debate med Constantom in Kantom, se je mogoče negativnim posledicam izogniti tako, da med seboj povežemo »pravico« in »dolžnost« – dolžnost govoriti resnico je odvisna od pravice drugega človeka. Toda Kantov argument, da je le »resnica« veljavna in da je »laž« vedno nedopustna, sloni na drugačnem temelju: ko lažemo, človeka naredimo zgolj za svoje »sredstvo« in mu tako odrečemo njegovo bistvo, namreč, da je »cilj sam v sebi.«
Toda kaj je resnica? To vprašanje je postavil že Pilat, ko je zasliševal Jezusa v svojem pretoriju oz. sodni hiši. Celotno dogajanje natančno opisuje Janezov evangelij. Današnji odlomek predstavi jedro dialoga med zasliševalcem in obtožencem. Pilata je predvsem zanimalo, ali je Jezus »kralj Judov« (gr. Basileus ton Ioudaion). Jezusov odgovor, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, je bil očitno za Pilata dodaten razlog, da ga je še enkrat vprašal: »Torej si ti vendarle kralj?« – in ostal brez odgovora (Jn 18,36-37). Pri tem se Pilat ni zavedal, da »resničen« kralj nima nikogar nad sabo, komur bi moral dajati odgovor. Končno je bil namen Jezusovega javnega delovanja v tem, da pričuje za resnico (Jn 18,37).
Če hočemo razumeti njun pogovor v celoti, spomnimo na predhodno dogajanja in sklepno dejanje. Kot beremo pri Janezu, so Jezusa od velikega duhovnika Kajfa peljali k Pilatu, ker verski voditelji niso imeli pravice, da bi koga pravnomočno obsodili. To je lahko storil le rimski uradnik, ki je izvajal oblast na določenem ozemlju. Zato jih je Pilat najprej vprašal, česa obtožujejo Jezusa, in so mu odgovorili, da je hudodelec (Jn 18,29-30). Na koncu zaslišanja pa Pilat postavi vprašanje »Kaj je resnica?,« ki ostane neodgovorjeno (Jn 18,38). In kljub temu, da na njem ni našel nobene krivde, »jim ga je izročil, da bi bil križan« (Jn 19,15).
Po eni strani v Pilatovem retoričnem vprašanju glede »resnice« prepoznamo skeptično miselnost. Se pravi, da razlogi za dvom prevladajo nad možnostjo spoznanja resnice. Po drugi strani pa upravitelj Judeje nastopa in govori s pozicije politično-vojaške moči in sodne oblasti, kjer vse lahko postane relativno: to, kar danes velja za »resnično,« bo že jutri razglašeno za »lažno.«
Dialog med Pilatom in Jezusom lahko označimo kot soočenje dveh modelov »vladanja,« ki predstavljata vsak svojo »religijo:« posvetno in božjo. Na eni strani stoji zastopnik imperija oz. upravnik ene od rimskih provinc, ki odloča v skladu z navodili cesarja. Predstavlja »oblast,« ki jo je vzpostavil človek, in temelji na »moči.« Na drugi strani je njegov sogovornik Jezus. »Oblast,« ki se navezuje na njegovo osebo, pa temelji na resnici in življenju. Vendar imamo opravka s paradoksom: Pilatova »moč« bo obsodila »resnico,« ki je poosebljena v Jezusu. Pri tem nastane vtis, kot da je oblast »absolutna,« resnica pa »relativna.«
Ko se v evangeliju soočimo z vprašanjem »resnice,« nimamo opravka z določeno teorijo. Ne gre za teoretično razpravo, kako definirati resnico, ali jo je mogoče spoznati, kdaj so določene trditve resnične itd. V tem primeru bi se npr. lahko posvetili tako imenovani korespondenčni teoriji, ki poudarja, da je resnica skladnost med človekovim umom in stvarnostjo. Ob tem bi se odprl še drug vidik, namreč da je neka izjava lahko formalno-logično pravilna, vsebinsko pa napačna.
Zato lahko razlikujemo med dvema pristopoma k »resnici:« prvi temelji na »spoznanju,« se pravi, kakšno je razmerje človekovega razuma do resnice, drugi temelji na »pričevanju,« o katerem govori Jezus v evangeliju, ko sam o sebi trdi, da pričuje za resnico (gr. martyreso te aletheia) (Jn 18,37).
Na splošno velja, da je vloga vsake priče v tem, da govori in pričuje za to, kar je »slišala« in »videla.« Iz evangelija je tako razvidno, da je tudi Jezus »priča,« ki ga knjiga Razodetja razglasi za »zaupanja vredno pričo,« za kar stoji grški izraz martys (Raz 1,5).
V tem smislu Jezus v razgovoru z Judi govori to, kar je »slišal« od tistega, ki ga je poslal (Jn 8,26) in pričuje, kar je »videl pri Očetu« (Jn 8,38). Čeprav se zdi, kot da gre za dva različna »čuta« – slišati (gr. akouo) in videti (gr. horao) – ki sta osnova vsakega spoznanja, sta za Jezusa duhovni sposobnosti, ki utemeljujeta njegovo trditev, »da je Bog resničen« (Jn 3,33).
Za kakšno »resnico« pričuje Jezus? V celoti jo razumemo šele takrat, ko v polnosti dojamemo njeno nasprotje, to je »laž.« Najbolj splošno velja, da z »lažjo« trdimo nekaj, za kar vemo, da ni resnično, pri čemer takšne trditve razširjamo z namenom, da bi drugi (posamezniki, javno mnenje) verjeli, da so »resnične.«
Jezus pričuje, da Bog ne more »lagati,« zato je izvor »laži« potrebno iskati drugje. Ko z Judi debatira o tem, da resnica »osvobaja,« naletimo na trditev, da je »hudič« (gr. diabolos), »lažnivec in oče laži,« kar z drugimi besedami pomeni »izvor« laži (Jn 8,44). Ta izraz izhaja iz glagola »diaballo,« kar dobesedno pomeni zmešati oz. pomešati, v prenesenem pa obrekovati. Zato je to lažni obtoževalec, ki si prizadeva prekiniti dialog med Bogom in človekom. In sicer s pomočjo lažnih trditev, ki se nanašajo na Boga. V prvi vrsti s tem ni mišljeno, da gre za zanikanje božje »realnosti.« Paradoksno moramo ugotoviti, da »diabolos« nujno »potrebuje« Boga. Kajti če bi ga »odmislil,« potem tudi človek ne bi mogel postati »bog.«
»Lažne« trditve delujejo veliko bolj subtilno kot npr. ta, da je Bog človekov »konkurent,« ki z njim tekmuje za »prevlado.« Ali da Bog človeka s pomočjo »moralne zakonodaje« drži priklenjenega in mu s tem preprečuje njegovo avtonomnost. Končno, da Bog omejuje svobodo, zato se ga mora človek »osvoboditi.«
Takšne trditve so iz Jezusove perspektive »lažne.« Kajti on pričuje za »resnico:« nanaša se na Boga, ki je »ljubezen« in človeka nagovarja v »dialogu.« Zato je zanj nesprejemljiva vsaka oblika »prisile« oz. »grožnje« s kaznijo.
Dinamika »resnice« oz. »laži« se odvija na eksistencialni ravni, in sicer v tem smislu, da človeka sooča z vprašanjem »(ne)realnosti« Boga. Ko Jezus »pričuje« za resnico – to stori s svojim življenjem, ki vključuje tudi križanje in vstajenje – pozornost usmeri v božjo »resničnost,« ki ji človek lahko »pritrdi« ali pa jo zavrne in razglasi za »lažno« oz. za »iluzijo.«
V tem smislu je Jezus »pričevalec resnice.« Nasprotno pa je »laž« povezana s smrtjo: kdor »laže,« tudi »ubija« – in sicer tistega, ki »pričuje« za resnico.