Odkupnina
Zakaj je Bog postal človek ali Cur Deus homo je naslov teološkega dela, ki ga je najverjetneje med leti 1094 in 1098 napisal Anzelm iz Canterburyja. V tem spisu je razvil tako imenovano idejo satisfakcije ali zadoščenja. Že sam izraz nakazuje, da gre za obliko odškodnine, ki je potrebna, da se obnovi določen red, in sicer tako, da se »zadosti« za napako oz. storjeno škodo. Ko takšen model prenesemo na Boga, je s tem mišljeno, da tudi Bog potrebuje »zadoščenje,« ki nadomesti posledice človekovega »izvirnega greh.« Vendar pa ustrezno »zadoščenje« lahko opravi le bitje, ki je brez greha in takega človeka Anzelm prepozna v Jezusu.
S tem je poudaril, da je Jezus »nujno« moral postati človek, da bi s smrtjo na križu »zadostil« božji pravičnosti in tako omogočil »spravo« med Bogom in človekom. Kajti Jezusova smrt na križu odtehta vse grehe človeštva in velja kot »zadostilno« trpljenje. Čeprav so nekateri krščanski misleci – npr. Peter Abelard – takšnemu razumevanjem Jezusovega učlovečenja ugovarjali, je Anzelm s konceptom satisfakcije močno zaznamoval soteriologijo ali nauk o odrešenju in s tem tudi zahodno tradicijo razumevanja krščanstva.
Z vprašanjem odrešenja se srečamo tudi v odlomku iz Markovega evangelija. Na prvi pogled se zdi, da obravnava predvsem tematiko oblasti oz. pozicijo moči in s tem povezanimi privilegiji. Vendar nas Jezusova trditev ob koncu odlomka pripelje k tistemu mestu v evangeliju, ki ga lahko označimo kot soteriološki locus classicus, ko pravi, da »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).
Sporočilo evangelija in s tem krščanstva je povzeto v besedi »odrešenje.« Bog je namreč v Jezusovem življenju, smrti in vstajenju človeku ponudil odrešenje, ki ga evangelist na tem mestu definira kot »odkupnino.«
Grški izraz za odkupnino je lytron in dobesedno pomeni cena za osvoboditev. S tem je bil mišljen denar, s katerim je bilo mogoče odkupiti sužnja ali vojnega ujetnika. Vendar je v tem kontekstu bistveno, da gre za izraz, ki se navezuje na temeljno kategorijo evangelija in s tem krščanstva, namreč na odrešenje. Pazljiv bralec bo tudi ugotovil, da evangelist uporablja besedno zvezo »za mnoge« (gr. anti pollon) in ne, kot bi morda pričakovali »za vse.«
To lahko interpretiramo tako, da Jezusovo odrešenje ne deluje kot neke vrste »avtomatizem.« Če se posameznik zanj ne odloči svobodno, iz svojega notranjega nagiba, potem Jezusova »odkupnina« zanj nima nobene veljave. Po drugi strani tudi človek ne more enostavno »podedovati« krivde greha, ampak je odgovoren za svoja dejanja, tudi tista, ki dokazujejo, da se je »ločil« od Boga. Iz tega je razvidno, da se v samem jedru »odrešilnega« dejanja skriva veliko napetosti.
Kajti razumevanje »odrešenja« ni enoznačno. Iz krščanske tradicije poznamo različne modele odrešenja, na osnovi katerih je mogoče razviti povsem različne teološke perspektive dojemanja Boga, zakramentov, Cerkve in končno samega razmerja med Bogom in človekom.
Najbolj splošno velja, da odrešenje pomeni, da je Jezus z vstajenjem premagal »smrt;« da je bil človek osvobojen »greha,« kar se kaže kot odpuščanje oz. sprava z Bogom. Na tej teološko abstraktni osnovi so se v krščanski tradiciji razvili različni »modeli« odrešenja, pri čemer se vzhodna in zahodna tradicija med seboj močno razlikujeta.
V zahodni tradiciji se je predvsem od časa reformacije naprej močno uveljavil in do neke mere celo prevladal tako imenovani pravno-kazenski model odrešenja. Na tem mestu se ne moremo spuščati v vse podrobnosti tega koncepta, ampak lahko le povzamemo glavno zamisel, namreč da pravne kategorije določajo duhovno razmerje med Bogom in človekom. Se pravi, ko človek prekrši nek zakon ali naredi napako, ga doleti kazen. In nekaj podobnega velja tudi za območje božjega. Človeku zaradi »greha« pripada večno »pogubljenje,« vendar je Jezus s svojim trpljenjem, s tem, ko je sam sebe »žrtvoval« in prevzel nase »kazen« za človekov »greh,« obnovil prvotni red med Bogom in človekom.
Ta miselni koncept ima svoje korenine v srednjeveški kulturi in izhaja iz svojevrstnega razumevanja »izvirnega« greha in človekove narave, ki jo je »greh« tako močno zaznamoval, da je vse »grešno.« Zato se mora človek svojih grehov »pokesati« in sprejeti »vero« v Boga. Kdor pa takšnega koraka ne naredi, ga čaka »zavrženost« in večno trpljenje.
Vzhodna tradicija je razvila povsem nasproten model, imenovan »theosis« (lat. deificatio), kar lahko prevedemo kot »poboženje.« Naslanja se na idejo tako imenovane »čudovite zamenjave« (lat. commercium admirabile), ki poudarja misel, kako je Bog postal človek, da človek lahko »postane« Bog. In sicer v tem smislu, da vstopi v območje božjega in postane »deležen« božjega življenja. Bistvena razlika v primerjavi s tako imenovanim pravno-kazenskim modelom je v tem, da do takšne »zamenjave« ne pride zaradi »greha,« ampak je to izraz božje »ljubezni« do človeka.
Potrebno se je zavedati, da »odrešenja« ni mogoče omejiti le na problem »greha,« se pravi vseh temnih strani človekove osebnosti. Razmerja med Bogom in človekom ne smemo dojemati kot neke vrste pravno-kazenski odnos: ker je človek »grešil,« mora zato za njegove prestopke nekdo prevzeti odgovornost in »pomiriti« Boga in mu »zadostiti« za vse razžalitve.
Težko si je predstavljati Boga, ki potrebuje »spokorno« dejanje ali »nadomestno« trpljenje, da bi tako lahko osvobodil človeka in ga »odrešil.« Človeških predstav o pravičnosti ni mogoče prenašati na Boga, pri čemer nastane vtis, da obstaja »pravičnost,« ki je nad Bogom oz. se ji mora Bog »podrediti.« Bog sam je »pravičen« in to njegovo bistvo se kaže kot »usmiljenje.«
Jezus v svojem življenjskem pričevanju razodeva božjo ljubezen in on sam to ljubezen brezpogojno uresničuje vse do smrti na križu. Njegovega »odrešenjskega« dejanja zato ni mogoče razumeti tako, kot da je Jezus s svojim dejanjem »odkupil« kazen, ki si jo je človek naložil zaradi »krivde« greha. Kajti tudi po tistem, ko se je dogodek odrešenja končal, človek še vedno »greši.« Kar pomeni, da ga realnost »zla« še vedno zaznamuje in določa v njegovi eksistenci. Jezusovo trpljenje in vstajenje ga vsega tega ne reši toliko časa, dokler človek osebno ne sprejme ponudbe odrešenja in jo ponotranji.
Jezusov način življenja, ki vključuje izdajstvo njegovih najožjih prijateljev in verskih voditeljev, ki so ga »v imenu Boga« obsodili na smrt, ni »odkupnina« za človekovo ujetost, ampak »cena,« ki jo je »plačal,« da je pokazal, na kakšne način je edino mogoče premagati zlo in tako človeku pokazati pot, ki omogoča »polnost« življenja. Na Jezusa ne moremo gledati kot na »pogajalca,« ki bi prinesel zahtevano vsoto »denarja,« s katero bi »odkupil« tiste, ki so pod »oblastjo« zla.
Zato Jezus ni nikogar »odkupil,« ker človek ni njegova »lastnina« -, ampak je prinesel ponudbo »odrešenja,« ki mora biti osebna odločitev vsakega posameznika. In »cena« za to božjo ponudbo je bila za Jezusa visoka – nihče v človeški zgodovini nima v sebi takega »bogastva.«
Njegove besede, da je dal svoje življenje v odkupnino za mnoge, človeka soočijo z bistvenim vprašanjem: kdo je Jezus zame?, ali sem ga pripravljen sprejeti kot »pot« k Bogu?, ali sem svoboden, ko se soočam z njegovo ponudbo odrešenja, ki mi omogoča uresničitev bivanjskih ciljev?
Razmerje med Bogom in človekom ni »pravno,« ampak »dialoško.« Temelji tako na svobodi človeka kot tudi na svobodi Boga, ki mu je tuja vsaka oblika »lastniške« miselnosti. Dialog se lahko vzpostavlja na osnovi ljubezni, ki je nekaj osebnega in neprisiljenega.