Privlačnost bogastva
Različne poslovne revije redno objavljajo lestvico najbogatejših ljudi. Kajti v zahodni kulturi je bogastvo oz. osebno premoženje povezano z družbenim statusom in političnim vplivom. Zaradi tega upravičeno govorimo o plutokraciji. S tem je mišljenja taka ureditev političnega sistema, ki temelji na vladavini bogatih (grška beseda ploutos pomeni bogastvo oz. izobilje) in ima svoj simbol v denarju, ki je instrument moči. Ali kot je zapisal pesnik, »da človek toliko velja, kar plača« (Prešern, Slovo od mladosti).
Priznati moramo, da to ni le zgodovinski fenomen, ki v določenem časovnem obdobju priplava na površje in zaznamuje družbena razmerja, ampak se poraja iz same narave človeka. Tako je že Platon v antičnem času poznal izraz philochrematos (551e): tisto, kar ljubi denar. Takšno nagnjenje je odkril v sami strukturi človekove duševnosti in ga postavil v razmerje do vrline oz. kreposti: bolj ko se manjša moč »vrline,« bolj raste »ljubezen« do bogastva (550e).
Tudi današnji evangelij nas sooči s tematiko premoženja, denarja, zaklada, skratka vsega tistega, kar označujemo z besedo »bogastvo.« Izhodišče dialoga med Jezusom in nekim človekom je vprašanje, kaj naj le-ta stori, da bo podedoval večno življenje (Mr 10,17). Kljub temu, da je izpolnjeval vse zapovedi iz Mojzesove postave, se je očitno zavedal, da s tem še ne more doseči »popolnosti.« Zato mu je Jezus odgovoril, naj proda, kar ima, izkupiček da ubogim in imel bo zaklad v nebesih, nato pa naj hodi za Jezusom (Mr 10,21). Takšnega odgovora ni pričakoval. Izkazalo se je, da je bila zahteva zanj nesprejemljiva, zato se je »žalosten« umaknil.
Glavni razlog za njegov odhod je bilo »veliko premoženje,« ki ga je imel v lasti. Če bi hotel postati »popoln,« bi se mu moral odpovedati. Evangelist na tem mestu uporablja besedo ktema, ki jo prevajamo kot premoženje oz. zemljiška posest.
Nato je Jezus svojo prvotno trditev še dodatno podkrepil in učence osupnil, ko je dejal, da bodo tisti, ki imajo premoženje, težko vstopili v božje kraljestvo. V tem kontekstu najdemo grški izraz chrema, kar lahko pomeni denar ali bogastvo ali premoženje. Skratka, gre za stvar, ki jo nekdo uporablja oz. potrebuje.
Svoj pogled na »bogastvo« je zaključi z mislijo, da gre kamela laže skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v božje kraljestvo. Tako v pregovornem stilu pojasni, da »bogat« človek sploh ne more vstopiti v območje božjega. Ob tem naletimo še na tretji izraz, ko evangelist za »bogataša« uporablja pridevnik plousios, ki v sebi skriva misel, da je kdo povsem preskrbljen, se pravi, da živi iz svojega obilja, zato je bogat.
Najprej moramo odpraviti nesporazume, ki se pojavljajo ob vprašanju bogastva oz. Jezusovega odnosa do njega. Vemo, da je tudi on plačeval tempeljski davek (Mt 17,24-25). Prav tako evangelist poroča o ženah, ki so s svojim premoženjem podpirale Jezusa in njegove učence pri oznanjevanju božjega kraljestva (Lk 8,3). Nenazadnje je bil Jezusov učenec tudi Jožef iz Arimateje, ki je bil »bogat mož« in je poskrbel za njegov pogreb (Mt 27,57-60). Iz tega lahko sklepamo, da »bogastvo« oz. »premoženje« ne more biti ovira pri hoji za Jezusom.
Prav tako ne moremo prezreti še enega vidika »bogastva,« ki se nanaša na tiste, ki hodijo za Jezusom. Kdor je namreč zaradi evangelija zapustil hišo ali njive, bo v tem času prejel stokrat toliko hiš in njiv, v drugem času pa večno življenje. To trditev bi lahko označili za »dialektično« – najprej se odpovemo nečemu, zato da lahko prejmemo še več, kot smo imeli.
Vrnimo se k Jezusovemu predlogu, ki ga je dal »bogatemu« človeku, namreč, naj proda svoje premoženje in ves izkupiček da »ubogim« (gr. ptochos). Če to zahtevo razumemo dobesedno, moramo takšni miselnosti ugovarjati. Kajti v tem primeru bi »bogat« postal nemočen kot berač, »ubog« pa bi premoženje porabil in se ponovno vrnil v svoje prvotno stanje. Na ta način bi se revščina zgolj povečala, kar ne more biti v duhu evangelija. Ubogim lahko pomagamo le tako, da svoje premoženje delimo s tistimi, ki ga nimajo. Smisel bogastva je v tem, da ga delimo z drugimi, ne pa da ga neodgovorno razdamo. Cilj ne more biti, da vsi živimo v revščini in pomanjkanju. V zahodnih družbah se delitev bogastva izvaja s pomočjo davkov, ki naj bi izražali solidarnost. Vendar gre za sistemsko rešitev, ki je ni mogoče primerjati z osebno velikodušnostjo, ko posameznik iz notranjega nagiba svoje bogastvo deli s tistimi, ki so v stiski.
Zato je nasprotje med »bogatim« in »ubogim« potrebno razumeti kot prispodobo in jo interpretirati v okviru razmerja med Bogom in človekom.
Poskušajmo najprej odgovoriti na vprašanje, zakaj je »bogastvo« oz. »premoženje« ovira za sprejem božjega kraljestva? Glavni nesporazume izhaja in dvojnega razumevanja življenja. Kot smo pojasnili na drugem mestu, evangelisti uporabljajo tri različne izraze oz. koncepte življenja: bios – s čimer je mišljeno fizično življenje, neke vrste človekova biografija; psyche – s tem poudarimo človekovo istovetnost, njegovo značajske poteze in moralne kvalitete; zoe – to je življenje samo v sebi – izhaja iz Boga in ga le on lahko vzdržuje in ohranja.
Oblika življenja kot »psyche« vključuje tudi ekonomsko in pridobitno razsežnost, ki je osnova za vse druge dejavnosti človeka, z duhovnimi vred. Le na ta način je mogoče zagotoviti sredstva, ki so potrebna za preživetje, in človeku omogočajo dostojno življenje. Ko je premoženje del ekonomije, ki omogoča menjavo dobrin in s tem gospodarski razvoj, to človeku prinaša varnost in blaginjo. Denar pa služi kot menjalno sredstvo.
Ko gre za božje kraljestvo, moramo imeti pred očmi obliko življenja, ki jo evangelisti imenujejo »zoe« – takšno življenje ne more biti odvisno od človekovega ekonomsko-finančnega položaja, ker ga z denarjem ni mogoče kupiti. Na ravni življenja kot »zoe« – ko gre za človekovo razmerje do Boga – je »bogastvo« največja ovira. Človek se ne more zanašati na »denar,« ker takega življenja ne more »kupiti.« Temelji namreč na »milosti,« se pravi na zastonjskem daru, ki ga Bog ponuja človeku.
Zato lahko ugotovimo, da je »bogastvo« oz. »premoženje« ambivalentno. Po eni strani je nujno za človekovo preživetje, po drugi strani pa je to največja ovira za resnično »življenje.«
Tisto, kar človeku daje »varnost« oz. »gotovost« ni enoznačno. Na ravni bivanja, ki ga označujemo kot »psyche,« je to finančno-ekonomska neodvisnost, ki človeku omogoča svobodo. Ko pa gre za življenje, ki ga evangelij imenuje »zoe« in je »večno,« posameznik potrebuje »preudarnost« (gr. phronesis) in »duha modrosti« (gr. pneuma sofias), ker je to pogoj, da človek lahko prejme »neizmerno bogastvo« (Mdr 7,7.11).
Vprašanje »bogastva« spada v območje praktičnega mišljenja, kar označujemo z besedo »phronesis,« ki posamezniku omogoča spoznati, kako se prav odločati v konkretnih okoliščinah. Ta sposobnost se v filozofski tradiciji nanaša na to, kako si zagotoviti »dobro« življenje. Biblični teksti pa ta izraz prenašajo tudi na najvišjo obliko življenja, na »zoe.« Kar pomeni, da človek na osnovi svoje »preudarnosti« spozna, da mu vse njegovo premoženje ne more zagotoviti »večnega« življenja.
Situacijo, v kateri se je znašel človek, ki je prišel k Jezusu, lahko opišemo kot dilemo. Na eni strani želi »podedovati večno življenje,« na drugi strani pa je lastnik velikega premoženja. Če je njegova želja iskrena in zares hoče »vstopiti« v nebeško kraljestvo, potem v tej obliki »življenja« (zoe) vidi takšno »bogastvo,« ki presega vse njegovo »premoženje,« ki ga poseduje. Ne zanaša se na »premoženje,« ki ga je ustvaril s svojim delom in znanjem, ampak se odloči za »bogastvo,« ki ga najde v božjem življenju.
S tem poudari, da »večnega življenja« ni mogoče »kupiti« z denarjem, kot to npr. naredimo, ko gre za stvari, ki jih potrebujemo za naše vsakodnevno preživetje. Takšno življenje je mogoče le »podedovati,« in sicer v obliki »milosti.«
Ko torej človeka označimo za »bogatega,« s tem poudarimo, da je sposoben živeti iz svoje »polnosti« oz. iz svojega »obilja.« Ker smisel svojega življenja najde v lastnem »bogastvu,« je »večno življenje« zanj nedostopno. Zato mora postati »ubog,« da lahko duh božjega kraljestva postane njegovo »bogastvo.« Četudi ima še tako veliko premoženje, se hkrati zaveda, da varnosti in gotovosti, ki jo daje »večno življenje,« ne more kupiti z vsem svojim premoženjem.