Identiteta
Anketa je preizkušena metoda, kako njeni naročniki skušajo zaznati utrip javnega mnenja o določenih temah, ki vplivajo na življenje celotne družbe. Na osnovi odgovorov je mogoče ugotoviti javno razpoloženje ali predvideti razvoj dogodkov. Največkrat so predmet anketnih vprašanj politični pogledi volivcev, ekonomske navade potrošnikov, občasno pa se preverjajo tudi vrednostni sistemi državljanov.
Neke vrste anketo je med svojimi učenci izvedel tudi Jezus. Iz evangeljskega odlomka je mogoče razbrati, da je formuliral dve anketni vprašanji in ju zastavil svojim učencem. Prvo je širše in se nanaša na splošno mnenje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Drugo pa je namenjeno dvanajsterim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
V svoji anketi se Jezus dotika vprašanja identitete. Beseda ima korenine v srednjeveškem latinskem izrazu »identitas« in izhaja iz druge latinske besede »idem,« kar lahko prevedemo kot isto oz. enako. Na splošno jo razumemo kot »istovetnost« določene osebe ali organizacije. Tako skušamo poudariti, kaj je tisto, kar določeno osebo bistveno zaznamuje – da iz nje naredi to, kar v resnici je.
Če primerjamo odgovore anketirancev, ugotovimo precejšnje razlike. Tako so nekateri Jezusovo »identiteto« določevali na osnovi njegovega delovanja, ki je v marsičem spominjalo na Janeza Krstnika. Spet drugi so »bistvo« njegove osebnosti navezovali na versko tradicijo in ga označili za Elija. Tretja skupina ljudi pa je njegovo »identiteto« videla v poklicu, namreč da je prerok.
Dvanajsteri učenci, ki jih predstavlja Peter, Jezusovo »identiteto« določijo na osnovi njegovega bistva, se pravi, kar on resnično je: Kristus, kar pomeni Maziljenec.
»Maziljenje« je nekaj, kar je mogoče najti le v bibličnih besedilih ali v obredih posvečevanja. Ko trdimo, da je Bog »mazilil« Jezusa, je s tem mišljeno, da Jezus ubogim prinaša blagovest, da jetnikom oznanja prostost, da osvobaja zatirane (Lk 4,18).
Iz tega lahko sklepamo, da Jezusove »identitete« ne določa poklic ali narodna pripadnost ali verska tradicija, ampak ga bistveno zaznamuje njegovo razmerje do Boga.
Tako beremo, da je Duh Gospodov tisti, ki ga je »mazilil.« Zato »Duh« vzpostavlja povezanost z Bogom, v katerem Jezus najde »vir« svoje istovetnosti – vsega, kar uči in dela – skratka, izvor »dobrega« najde v Bogu in to prinaša in oznanja tudi ljudem.
Vendar je to le en vidik Jezusove »identitete.« Neposredno na Petrovo izpoved Jezus opozori svoje učence tudi na negativen vidik, ki ga bistveno zaznamuje. Namreč, da bo moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili (Mr 8,31).
Na prvi pogled se zdi, da imamo opravka s svojevrstnim nasprotjem. Jezus razdaja svoje najboljše kvalitete – »dobro« samo na sebi – ko prinaša milost in svobodo. Toda oznanilo milosti in vabilo k svobodi naletita na negativno reakcijo: nosilca teh dveh kvalitet bivanja bodo preganjali, zavrgli in ubili.
V tem smislu Jezusova »identiteta« vključuje tudi »posledice« takšne identitete. Jezusovo »dobro« izhaja iz njega samega, iz njegove notranjosti in ima svoj »vir« v Bogu. Toda odziv na takšno »identiteto« je negativen, zato se mora soočiti s »trpljenjem,« ki ga pripravlja zunanji svet – starešine, véliki duhovniki in pismouki – se pravi religiozna in civilna oblast.
Vendar se Jezus pri takšni eksistencialni usodi ne omeji le na sebe. Nekaj podobnega velja za vsakega posameznika. Kajti kdor hoče hoditi za njim, »naj se odpove sebi in vzame svoj križ« (Mr 8,34).
Evangelist s tem poudari, da ima tudi človek svojo »identiteto.« Toda o njej je mogoče govoriti le, če ima »svoj jaz« – se pravi značajske poteze in moralne kvalitete – vse tisto, kar ga določa kot posameznika, ko išče odgovor na vprašanje, »kdo sem.«
V tem smislu velja načelo: kdor se hoče odpovedati »sebi,« mora najprej imeti svoj »jaz,« na osnovi katerega lahko odkriva svojo »identiteto.«
Ko imamo v mislih človekovo »istovetnost,« s tem v širšem smislu opišemo posameznikove lastnosti, po katerih se loči od drugih. Npr. ko določimo ime, spol, poklic, nacionalno in versko pripadnost ipd. Vendar je v ožjem pomenu posameznikova identiteta nekaj povsem drugega.
Ne gre za to, kateri zgodovinski spomin ali družbeno okolje ali zavest zaznamujejo posameznika. Bolj pomembno je to, kako individualni »jaz« prepoznava »dobro,« ki je zanj objektivno veljavno in se z njim poistoveti. Se pravi, da išče »vir« dobrega, ki osmišlja njegovo bivanje in ga navdihuje pri njegovih ravnanjih. Vendar moramo dodati, da »dobro« ni enoznačno. Lahko je to nekaj, kar človek odkrije v sozvočju z naravo ali kar mu narekuje zlato pravilo ali nekaj, kar ga osrečuje oz. mu koristi. V tem smislu je »dobro« tisto, ki določa posameznika kot osebo in s čimer se razlikuje od drugega človeka. Na osnovi takšnih osebnostnih lastnosti posameznik lahko odgovori na vprašanje, »kdo sem.«
V tem kontekstu se postavi vprašanje, kaj pomeni »odpovedati se sebi?« V evangeljskem tekstu najdemo glagol aparneomai, kar dobesedno pomeni zanikati oz. odločno zavrniti in ga lahko prevajamo tudi kot odpovedati se. V čem je smisel tega izraza?
Nihče se ne more »odpovedati« sebi, ker ima tudi v tem primeru svoj »jaz.« Lahko se npr. odpove svoji svobodi, tako postane »odvisen,« vendar je to še vedno on sam: ne več kot »svoboden,« ampak kot »suženj.« Prav tako se lahko odpove svojim »željam« in svoji »volji,« vendar je v takem primeru njegova »želja« v tem, da nima svojih želja oz. njegova »volja« se izraža tako, da nima svoje ampak, prevzame »voljo« nekoga drugega.
Prav tako posameznik ne more »zanikati« samega sebe. To je npr. storil Peter, ko je »zatajil« Jezusa in se »odpovedal« svojemu prijatelju, kar mu je odvzelo »dostojanstvo.« Kljub temu je bil to še vedno »Peter« z vso svojo osebno zgodovino, ki so ga krasili vzponi in tudi padci.
Ko torej Jezus vabi tistega, ki hoče hoditi za njim, naj se »odpove« sebi oz. naj »zanika« sebe, je s tem mišljeno, naj človek odločno »zavrne« takšen pogled na »dobro,« ki je enostranski, zgolj rezultat človekove praktične modrosti. Upoštevati je potrebno tudi božji pogled na »dobro,« ki človeku omogoča pravo uresničitev njegove bivanjske izpolnitev.
To pomeni, da je posameznik pripravljen »pritrditi« takšnemu »dobremu,« ki s seboj prinaša tudi negativne posledice: npr. preganjanje, zasramovanje, ponižanje, izdajstvo itd. Trpljenja in preganjanja si nihče ne želi, vendar ga ni mogoče preprečiti oz. izključiti. Gre namreč za reakcijo okolja, ko se posameznik odloči za način življenja, ki ga odkriva v evangeliju.
Kdor »hodi za Jezusom,« ima svoj »jaz,« je »osebnost« in stremi za »dobrim.« Vendar pa »dobro,« o katerem govori Jezus, predpostavlja takšno polnost življenja in človekove uresničitve, ki prinaša tudi »križ.«