Moč dotika
Navadno pripisujemo »moč« tistemu človeku, ki ima sposobnost, da uveljavlja svojo voljo ali da s svojimi idejami pozitivno učinkuje na druge, ali pa ima zaradi svojega ugleda velik vpliv v javnosti. Takšna »moč« je vezana na določeno osebo, se pravi na značajske poteze in njegov miselni svet, ali pa temelji na ekonomsko-finančnem dejavniku in je povezana z nadvlado enega človeka nad drugim.
Nasprotni vidik »moči« opisuje evangelist Marko, kjer danes beremo:
»Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. (…) Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: ›Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.‹ In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: ›Kdo se je dotaknil moje obleke?‹« (Mr 5,24-31).
Da bi razumeli celotno dogajanje, se vrnimo k prvemu delu. Ko je bil Jezus pri jezeru, je k njemu pristopil eden od voditeljev sinagoge (gr. archisynagogos), Jaír po imenu. Prosil ga je, naj »položi roke« na njegovo hčer, ki da je v življenjski nevarnosti. Jezus se je nemudoma odpravil na pot, spremljalo ga je veliko ljudi in med njimi je bila tudi »žena,« ki se je hotela dotakniti le njegove obleke, da bi »ozdravela.« Nato pa v tretjem delu najdemo natančen opis »obujanja.« Jaírova hči je namreč med tem časom »umrla,« vendar je Jezus trdil, da ni umrla, ampak da spi.
Čeprav bomo našo pozornost namenili predvsem drugemu delu zgodbe, ne smemo prezreti posameznih vidikov iz prvega in tretjega dela, ki pomagajo razumeti sporočilo celotnega dogajanja.
Tako je pomenljivo že ime »Jaír« (gr. Iairos), ki ima hebrejske korenine in pomeni dajati svetlobo oz. razsvetljen. Lahko ga interpretiramo na dva načina: če je s tem mišljeno, da bo Bog zasijal oz. da bo Bog obudil, že »ime« napoveduje, kaj se bo zgodilo. Lahko pa evangelist s tem poudarja, kakšne lastnosti mora imeti voditelj: modrost in vpogled v prihodnost.
Izstopa tudi število. Deklica je bila stara »dvanajst« let; žena pa je »dvanajst« let krvavela. Kot poudarja Aristotel v svoji Metafiziki, je za pitagorejce veljalo, da je število »deset« popolno (986a9). V krščanski tradiciji pa je po Avguštinovem mnenju popolno število »šest« (Civ. XI,30). Na tej osnovi postane bolj razumljivo, zakaj v bibličnih tekstih število »dvanajst« predstavlja simbol dovršenosti: obsegati mora »dve« razsežnosti – človeško in božjo.
Na prvi pogled se zdi, da imamo v obeh primerih opravka z zdravstvenimi težavami dveh oseb. Tako Jaír prosi za svojo hčer, ki je v »zadnjih zdihljajih;« žena pa je trpela zaradi »krvavitve« in je upala, da bo ob dotiku z njegovo obleko »rešena.«
Vendar evangelist s podobo medicinske pomoči želi poudariti nekaj drugega. Na obeh mestih v tekstu najdemo grški glagol »sozo,« kar pomeni: rešiti iz nevarnosti oz. spraviti na varno in se navezuje na »odrešenje,« ki je religiozna kategorija.
Kljub temu ne moremo prezreti nadčasovne kritike vseh »zdravstveno-religioznih« sistemov: v središču ni ne bolnik ne zdravnik, ampak »denar.« Evangelist namreč posebej poudari, da je bolna žena »veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo« (Mr 5,26).
Poskušajmo torej na evangeljski dogodek »dotika obleke« gledati iz perspektive »odrešenja,« se pravi iz posameznikove želje po »osvoboditvi.« Ob tem moramo priznati, da tudi zahodni človek išče »odrešenje,« in sicer takšen »način« življenja, ki bi mu zagotovila »polnost« bivanja, vendar je ni išče več v krščanstvu.
Najprej se vprašajmo, za kakšno »obleko« gre pri tem dogodku? S tem ni mišljeno »oblačilo,« o katerem govori evangelist v priliki o svatbi, kjer uporablja izraz »endyma« (Mt 22,12). V našem primeru najdemo besedo »himation« in jo lahko prevedemo kot plašč. Prav ta izraz uporablja evangelist, ko opisuje, kako so vojaki Jezusa križali »in si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali zanja, kaj naj bi kdo vzel« (Mr 15,24).
Ob »dotiku obleke« je iz Jezusa »šla moč« (gr. dynamis), s čimer je mišljena »možnost,« ki se mora šele »udejanjiti.« Vendar vir »moči« predstavlja Jezus, ne pa »obleka,« ki je le »medij,« prek katerega se »moč« prenese na človeka. Zato je ta »moč« vezana na Jezusovega »duha« oz. jo lahko imenujemo »dinamika duha.«
»Moč« izhaja in Jezusovega »duha« in spreminja človekovega »duha,« in sicer v tem smislu, da človek postaja »deležen« božjega »duha,« se pravi božje »svobode« in »varnosti.«
Ker gre za dotik, je to stvar čutov, se pravi »telesa« oz. materialnega sveta. Po drugi strani gre za »duha,« ki se ga ni mogoče »dotakniti,« ker ne spada v območje čutov. Ker pa je Bog »utelešen« v Jezusu in je tako podvržen vsakodnevnim življenjskim stiskam – zato nosi »obleko« – človeku omogoča, da se v dialogu z njim lahko transformira njegov »duh.« Kajti človek tudi po tem, ko se »dotakne« Jezusa in prejme moč njegovega »duha,« ne more zapustiti svojega »telesa« in se mora soočati z različnimi »boleznimi« in »tegobami,« ki ga zadenejo in obremenjujejo.
Pomenljiv je Jezusov odgovor »ženi,« ki je postala njegova »hči:« tvoja vera te je rešila. Kako naj to razumemo?
Iz teksta je mogoče razbrati, kako se je oblikovala »vera« te žene. Gre za miselni proces, ki se začne s »poslušanjem« (gr. akouo), se nadaljuje s »sklepanjem« (gr. lego) in zaključi z »dotikom« (gr. haptomai).
Najprej je žena »slišala« za Jezusa. Če trdimo, da je s tem mišljen »duhovni sluh,« s tem zadeve še ne pojasnimo. Potrebno se je namreč vprašati, čemu »poslušanje« služi? Evangelist ne omenja, da bi njena okolica »pripovedovala« o Jezusu. Zato lahko sklepamo, da je žena prisluhnila »glasu« milosti v sebi, da je bila je dovzetna za »nasvet« oz. »povabilo,« ki se je porodilo v njej sami.
V naslednjem koraku je sama pri sebi »sklenila,« da se obrne na Jezusa in se »dotakne« njegove obleke ter se tako »reši.« Gre za neke vrste argument, s katerim je prepričala samega sebe in sprejela odločitev, da svojo »rešitev« poišče pri Jezusu.
Nato se miselni proces »udejanji,« in sicer tako, da se »dotakne« Jezusove obleke. Takšen »dotik« pusti posledice, ker vodi k spremembi njenega stanja.
Jezusova »moč« predpostavlja človekovo odločitev, da se ga hoče »dotakniti« – v nasprotnem primeru ostane »neaktivirana.« Šele »dotik« je omogočil delovanje Jezusove »moči.« Brez ženine »odločitve,« da se obrne na Jezusa – kar je izraz njene »vere« v obliki »poslušanja« – bi njegova »moč« ostala »nemočna.«