Zakonitost »kraljestva«

Glavno sporočilo evangelija se skriva v besedni zvezi »božje kraljestvo.« Vendar v evangeljskih tekstih ne najdemo konkretnega opisa tega izraza, ampak ga vedno znova predstavijo v »prilikah.« Gre za literarno obliko, ki uporablja podobe iz človekovega življenja in narave, s pomočjo katerih je mogoče razumeti »zakonitosti« božjega duha.

Prilika omogoča primerjavo dveh resničnosti, pri čemer je prva »vidna,« druga pa »nevidna,« po načelu »tako-kot.« V tem smislu današnji evangelij primerja »božje kraljestvo« z dvema podobama.

V Markovem evangeliju tako beremo: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. (…) Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci« (Mr 4,26-32).

Čeprav obe priliki govorita o »semenu,« pa ne omenjata s tem povezanih dejavnikov. Npr. evangelista ne zanima klasifikacija tal ali struktura zemlje, ki pogojuje rast semena. Prav tako ne omenja vremenskih pogojev, ki močno zaznamujejo ne samo rast, ampak vplivajo tudi na količino in kakovost pridelka.

Zdi se, da obe priliki pozornost bralcev želita usmeriti v zakonitost »rasti semena,« s čimer nam omogoči vpogled v zakonitost božjega »kraljestva.«

Kaj je mišljeno z besedo »seme?« Če v naravi rastlina zraste iz semena, pa »seme« na duhovni ravni predstavlja »besedo« (Mr 4,14). Vendar ne gre za tisto besedo, ki jo ljudje izgovarjamo, da izrazimo svoja stališča in poglede. Ta »beseda« je »logos,« je božji »duh« oz. božja »misel,« s katero se človek sooča v svoji samorefleksiji. Je neke vrste dialoški »partner« posamezniku, da lahko oblikuje svoja »stališča« in »poglede« na stvarnost, ki ga vsakodnevno pogojuje. V neprestanem dialogu z »besedo« lahko sam postane »osebnost.«

Ko govorimo o »božjem kraljestvu« (gr. basileia tou Theou), s tem ni mišljeno »družbeno« stanje, ki ga določa socialna struktura. Nasprotno, navezujemo se na Jezusove besede, ko pravi: »Božje kraljestvo je med vami« (Lk 17,21). Kar pomeni, da je to »kraljestvo« že navzoče v človeku in zaznamuje njegovega »duha.« S tem je mišljeno posameznikovo iskanje »dobrega,« se pravi tistih bivanjskih razsežnosti, ki ga osrečujejo, osvobajajo in izpolnjujejo.

Vprašajmo se: kakšna podobnost obstaja med »zakonitostjo« semena, vsajenega v zemljo, in rastjo božjega »kraljestva« v človeku? Kakor v naravi seme »klije in raste« in zemlja poraja »sama od sebe,« tako se nekaj podobnega odvija tudi na ravni »kraljestva:« v zemlji človekovega »duha« se poraja in razvija božja »misel.«

V tem pogledu je zakonitost »rasti« kraljestva v tem, da božja »misel« oz. »duh« deluje na osnovi svoje notranje dinamike, se pravi, da ima moč v sebi. Hkrati pa ta rast vključuje tudi »rodovitno« zemljo, se pravi človekovega »duha,« ki je dovzeten za sprejem božje misli. Vendar pa božja »misel« deluje »sama od sebe« (gr. automatos). Čeprav se ta izraz največkrat uporablja v tehničnem svetu, je s tem poudarjena misel, da neka stvar deluje samodejno, brez zunanjega vzroka oz. podpore. In ko gre za »besedo,« je njena glavna značilnost v tem, da deluje spontano, zato njenega učinka ni mogoče predvideti.

Posledično to pomeni, da človek ne more nadzirati in manipulirati božje »misli« ali jo celo usmerjati. Četudi mehanizmi sodobne družbe težijo k popolni kontroli človekovega življenja in skušajo nadzirati tudi njegovo mišljenje, pa božjega duha ni mogoče »podrediti« oz. ga »predvideti.«

Prispodoba o »gorčičnem semenu« je nekaj posebnega. To seme velja za najmanjše med semeni. V krščanski tradiciji so »gorčično zrno« poistovetili s Kristusom; prav tako so s tem simbolom poskušali ponazoriti razcvet evangeljskega oznanila, ki je v tem primeru podobno »gorčičnemu« semenu, ki zraste v mogočno »drevo.«

Podobo »drevesa« opisuje že Danielova knjiga in se navezuje na babilonskega kralja Nebukadnezarja. Le-ta je sanjal o drevesu, ki je zraslo do neba: živali so imele senco pod njem, ptice neba pa so gnezdile na vejah. Vendar so drevo podrli in veje posekali (Dan 4,7-11). Razlaga omenjenih sanjskih podob je pokazala, da je še tako »velik« imperij, ki na zunaj deluje, kot da je nepremagljiv in trajen, obsojen na propad. Trajni obstoj imata le pravičnost in usmiljenje do ubogih (Dan 4,24).

Na prvi pogled ni razvidno, kako se zakonitost rasti »gorčičnega« semena, ki velja v območju narave in tudi človeške družbe, lahko prenese na »delovanje« božjega kraljestva. Vemo namreč, da je osnovni zakon zemlje »determinizem:« setev že določa žetev. Prav tako je za zemljo značilno, da tam vlada zakon »močnejšega« – močnejše rastline prerastejo šibkejše in jih zatrejo.

Zdi se, da evangelist poudari zgolj en vidik, ki velja predvsem v območju »duha:« manjše od vseh postane večje od mnogih.

Ko hočemo na ravni božjega »kraljestva« določiti, na kaj se pridevnika »majhen« (gr. mikros) oz. »velik« (gr. megas) nanašata (npr. količina, razpon, učinek itd.), se znajdemo v težavah. Ker »duha« ni mogoče meriti, je potrebno nasprotje med »majhnim« in »velikim« interpretirati v smislu transformacije človekovega mišljenja na osnovi »besede.« Se pravi na zunaj nepomembna božja »misel,« s katero se je človek pripravljen soočiti na njivi svojega »duha,« lahko popolnoma spremeni njegovo mišljenje in delovanje.

Božje »kraljestvo« je namreč stanje človekovega »duha,« predvsem njegovih darov, kot so modrost, razumnost, spoznanje. Zato je »kraljestvo« oz. »basileia« najprej individualna resničnost, ki se kaže v človekovem miselnem dojemanju in praktičnem ravnanju.

Tudi zakonitost »rasti« je svojevrstna: paradoks božjega kraljestva je v tem, da je »veliko« že takrat, ko je še »majhno.« Če je majhno kot »gorčično« seme, je to že »kraljestvo« duha, in če je »veliko« kot drevo, ki sprejema ptice neba, imamo opraviti z istim »kraljestvom.«

V obeh primerih je dialoško naravnan človek dojemljiv za besede »neomejenega« božjega »duha,« vendar se odziva na dva različna načina. Ko se božji »ponudbi« izmika, se tudi »kraljestvo« v njem manjša, ko ji pritrdi, se območje delovanja božjega »duha« v njem povečuje.

Če torej želimo poudariti razliko med »manjšim« in »večjim,« se le-ta kaže v človekovi pripravljenosti ponotranjiti načelo »pravičnosti« kot vodilo v bivanjskih preizkušnjah in ga konkretizirati kot ljubezen do so-človeka, ki je le druga oblika ljubezni do Boga.