Blasfemija
V psalmu beremo pomenljivo misel, ki pravi: kdor greh prizna, mu bo odpuščeno (Ps 32,5). V tej trditvi lahko prepoznamo misel, da človek tudi takrat, ko naredi napačno dejanje, ni obsojen na večno krivdo, ampak svojo napako lahko popravi – obžaluje in se opraviči za krivično ravnanje, kar mu omogoči nov začetek.
Današnji evangelij psalmistovi misli postavi mejo. Tako pri Marku beremo Jezusove besede: »Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl« (Mr 3,28-29).
Gornje trditve moramo postaviti v kontekst širšega dogajanja. Evangelist poroča, kako je Jezus s svojimi učenci prišel v »hišo.« V tem prostoru se je odvijal nenavaden dialog med Jezusom in pismouki (gr. grammateus). Ob tem je pomenljiva tudi »geografska« podrobnost: v »Galilejo« so prišli iz »Jeruzalema.« Ne da bi se predstavili ali ga pozdravili, so nanj naslovili hude očitke, ki zahodnemu človeku zvenijo tuje: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove. (…) Nečisti duh ga je obsédel« (Mr 3,22.30).
Kdo je Beelzebul? Koren te besede se navezuje na boga, poznanega kot »Baal.« Starozavezni teksti na različnih mestih pišejo o njem kot o božanstvu, vendar gre za popolno nasprotje Boga, za katerega pričujejo preroki. Najbolj izrazito kritiko najdemo pri preroku Ezekielu, ki opisuje obnašanje verskih voditeljev svojega časa: resničnemu Bogu so obrnili hrbet in namesto njega častili »Baala« (Ezk 8,16-18).
Zato se v tem primeru srečamo s povsem novo obliko »zakrknjenosti« človekovega srca. Če zaradi »poroznosti« svojega mišljenja posameznik ni več sposoben interpretirati religioznega »določila« (npr. kakšen je pomen »sobote«), gre v tem primeru za obliko miselne sprevrženosti, ki zavrača »znamenje« samo. Jezusa kot božjega Sina so označili za nasprotje od tega, kar v resnici je: »demonizirali« so tistega, ki je izganjal demone.
Pismouki so videli, kako Jezus ozdravlja bolnike in izganja hude duhove. Tudi sam je govoril: »Če pa z božjim prstom izganjam hude duhove, tedaj je prišlo k vam božje kraljestvo« (Lk 11,20). Ne glede na takšno védenje so ga obtožili, da je povezan z »Baalom.« Kljub temu, da imajo spoznanje, kako dela »dobro,« mu očitajo, da ima hudiča. S tem so »resnico« obrnili v njeno nasprotje – tistega, ki jih osvobaja »Baala,« obtožijo, da spada pod »Baalovo« okrilje.
Jezusov odgovor na očitke pismoukov odpira več vprašanj. Najprej, kako je mogoče »preklinjati« Svetega Duha? Čeprav krščanska tradicija govori o »grehu« zoper Svetega Duha, ugotovimo, da Jezus tega izraza ni uporabil. V tekstu najdemo glagol »blasphemeo,« kar smiselno pomeni, da človek zavrača priznati dobro. Če torej govorimo o »preklinjanju« oz. »bogokletju« zoper Svetega Duha, potem v smislu, da delovanje božjega Duha označimo za »hudičevo« delo, kar lahko imenujemo »blasfemija.«
Nato se soočimo s posledicami »nepriznavanja« dobrega, namreč z vprašanjem »krivde.« Pri tej trditvi je pomembno upoštevati, kako je misel izražena v grškem originalu. Če izhajamo iz gornjega prevoda, potem trditev »greh ga bo večno bremenil« (gr. enochos estin aioniou hamartematos) pomeni, da je človekova usoda zapečatena. Na tem mestu se tako odpre problematika »pekla,« ki opozarja na možnost, da se človek za »vedno« loči od Boga, ker si zapre vse poti za dialog z njim. Druga oblika prevoda pa se glasi: »bremenil ga bo večni greh.« Takšna trditev človeku pusti odprta vrata.
Zakaj je ta razlika pomembna? Slednja oblika prevoda poudarja misel, da »blasfemija« človeka vodi v »večni greh.« Greh je »večen« tudi v smislu vztrajanja v grehu.
Kaj se zgodi v človeku, da na »dobroto« odgovori tako, da jo razglasi za njeno nasprotje?
Tomaž Akvinski v svojem traktatu o »blasfemiji zoper Svetega Duha« razločuje med njenimi šestimi različnimi oblikami. Na tem mestu omenimo le dve: »trdovratnost« (obstinatio) in »zavrniti spoznano resnico« (impugnatio veritatis agnitae) ter ju lahko prenesemo tudi na medčloveške odnose (STh. II-II, q. 14 a. 2).
Ko gre za »trdovratnost,« s tem ni mišljen človekov značaj ali njegovo ravnanje, ki ga presojamo na osnovi moralnih kriterijev, ampak se navezuje na človekovo svobodo. Ko namreč sprejme odločitev in odtrga »sad spoznanja« (1 Mz 3,11-12), se tako oprime »sadu,« ki ga materializira in iz njega razvije ideologijo. V tem pogledu ga »sad« odtrga od »spoznanja:« ni več »svoboden,« ampak se s svojo izbiro »opredeli.«
V tem smislu človek izstopi iz območja »božjega« in vstopi v območje »demoničnega,« kjer odpuščanje sploh ne obstaja. Kakor so »demoni« (lahko jih imenujemo tudi »padli angeli«) sprejeli »odločitev« zoper Boga in ne morejo več spremeniti svoje »izbire,« tako se zdi, da se zgodi tudi s človekom: njegovo mišljeno postane »neprožno.« Tudi če bi hotel spremeniti svoje »zakleto« stanje, tega ne more storiti, ker trdovratno zavrača »spoznanje.«
Šele ko se človek odpove »sadu« svojega spoznanja – in s tem tudi svoji presoji o »dobrem« in »hudem« -, se lahko »sprosti« njegovo mišljenje, ki mu odpre pot do »spoznanja« in s tem tudi vrnitev v območje »božjega,« kjer je deležen »odpuščanja.«
Ko pa govorimo o tem, da ima človek sposobnost, da zavrne »spoznano resnico,« se tako odpoveduje zakonitosti mišljenja. Kajti človeku na osnovi racionalnosti postane očitno in jasno to, kar je resnično. Ko to zavrne, se odpove svoji racionalnosti, ki ga bistveno zaznamuje kot človeka, kajti v tem primeru »mišljenje« ukine samo sebe.
Ne glede na to, da gre v obeh primerih za skrajni obliki človekove miselne naravnanosti, takšnega procesa ne moremo povsem izključiti: na koncu pripelje do tega, da človek »zavrže« samega sebe.