Zapoved ljubezni
Zapovedovanje vzpostavlja hierarhično družbeno strukturo. Predpostavlja tiste, ki zapovedujejo, in tiste, ki jim je zapovedano, in izraža neposredno izvajanje oblasti.
Tudi v današnjem evangeliju beremo, da Jezus zapoveduje: »To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam« (Jn 15,12-14).
Priznati moramo, da zveni nenavadno, ko rečemo, da Bog »zapoveduje« človeku. Še večje začudenje vzbuja misel, da je mogoče »zapovedati« celo ljubezen. To bi sicer lahko razumeli v tem smislu, da je »ljubiti« človekova »dolžnost« in izhaja iz njegove racionalne narave. Vendar je resnična ljubezen nekaj spontanega, zato je ni mogoče »ukazati.« In končno, človeka ni mogoče prisiliti k »dobremu.«
Ustavimo se najprej ob izrazu »zapoved,« za kar v grškem tekstu stoji beseda »entole.« Gre za sestavljenko iz »en« in »telos« in dobesedno pomeni na koncu oz. osredotočen na končni cilj. Kar smiselno lahko razumemo tako, da je s tem poudarjeno, kaj naj bo »cilj« človekovih prizadevanj.
V tem primeru gre za »ljubezen,« za kar evangelist uporablja glagol »agapao,« iz katere je izpeljana beseda »agape« in s katero označujemo božjo ljubezen. V tem smislu lahko povzamemo: cilj vseh človekovih osebnih prizadevanj naj bo »ljubezen« – to je končni namen in najvišja oblika vsega človekovega mišljenja in delovanja.
Človekova narava je pogojena z neke vrste dvojnostjo: čeprav ima v sebi veliko dobrih nastavkov oz. pozitivnih usmeritev, ostaja nepredvidljiva. V človeku lahko v vsakem trenutku prevladajo destruktivne silnice. Ni sicer nujno, da se med ljudmi vzpostavi razmerje, ki ga določa načelo »človek človeku volk« in spominja na posebno obliko vojnega stanja. Upoštevati je potrebno drug vidik, namreč da človek v so-človeku najprej vidi »konkurenta,« ki ga ogroža v njegovih interesih. Zato posameznik iz strahu pred njim razvija strategijo, kako ga »onemogočiti« v njegovem razvoju in si ga tako »podrediti« ali pa »odstraniti« iz družbenega življenja.
Iz gornjih Jezusovih besede lahko razberemo misel, naj Jezusovi učenci »ljubijo« drug drugega, kakor je on »ljubil« njih. Pri tem moramo biti pozorni na besedo »prijatelj,« ki je v tem kontekstu odločilnega pomena.
Kakšna je torej Jezusova »ljubezen?« Kaže se v tem, da je »dal« življenje za svoje »prijatelje.« S tem je svoje učence opomnil, naj ne bodo drug drugemu »konkurenti,« ampak »prijatelji.« Ob tem se postavi vprašanje, koga lahko imenujemo »prijatelj« oz. kaj je mišljeno z izrazom »prijateljstvo.«
Skozi zgodovino se je pojmovanje »prijateljstva« močno spreminjalo. Poseben pečat je tej debati vtisnil Nietzsche, ki je v enem od svojih tekstov zapisal: »V svojem prijatelju imej svojega najboljšega sovražnika« (KSA 4). Njegova misel odraža novodobno razumevanje »prijateljstva,« ki temelji na odnosu »jaz-ti.« Tudi ko se med dvema osebama vzpostavi globok osebni odnos, le-ta v sebi skriva veliko negotovosti: človekova pričakovanja so lahko preveč idealizirana oz. nerealna in tudi »prijatelj« jih ne more uresničiti.
V antičnem času najdemo drugačen model »prijateljstva,« kot ga poznamo danes. Tako je Aristotel v svojem delu »Nikomahova etika« (EN VIII, 3) analiziral tri različne oblike medsebojnih odnosov, ki nam pomagajo doumeti Jezusov pomen besede »prijatelj,« za kar v grškem tekstu najdemo izraz »philos.«
O prvi obliki »prijateljstva« govorimo, ko dve osebi povezuje nekaj, ob čemer »uživata,« kar ju razveseljuje in se ob tem »zabavata.« Takšno »prijateljstvo« temelji na čustvih. Druga oblika temelji na »koristi,« ki jo ima kdo od »prijateljstva.« V tem smislu govorimo tudi o »poslovnih« prijateljih. Obstaja še tretja oblika, ki jo Aristotel imenuje pravo »prijateljstvo:« osebi A in B povezuje isti življenjski ideal. Se pravi, da se »jaz-ti« odnos vzpostavlja na osnovi »ideala« oz. »cilja,« za katerega si obe prizadevata oz. h kateremu težita – četudi imata o tem različne osebne »predstave.«
Takšna oblika »prijateljstva« je mogoče le med posamezniki, ki so sposobni oblikovati trdne »značajske« poteze. Se pravi, da osebi A in B nista prijatelja, ker sta drug na drugega »čustveno« navezani ali zato, ker bi od njunega poznanstva imeli osebne »koristi,« ampak zato, ker se zavedata, da »vir« prijateljstva ni mogoče najti v človeku, ampak »zunaj« njega.
Jezusovi učenci postajajo med seboj »prijatelji,« ko so usmerjeni v isti cilj – v ljubezen od Boga. Ko med prijateljema prevlada »dobrohotnost,« spoznavata, da le-ta izhaja iz Boga. Človek se začne zavedati, da »daje« oz. »podarja« le to, kar je tudi sam »prejel« – se pravi nekaj, kar ni sam ustvaril. Tako se osvobaja »vzvišenosti« nad drugim in reže vsako obliko »odvisnosti,« ki je značilna za medčloveške odnose. Ko se »prijateljstvo« uresničuje, postane znamenje, da »živi« iz vira, ki ga je mogoče najti le »zunaj« prijateljev, namreč v Bogu.
Takšna oblika odnosa omogoča vzajemno »priznavanje« drug drugega, kjer osebi A in B drug v drugem prepoznavata kot sebi enakega, vendar se hkrati »povezujeta« s pomočjo skupnega »cilja.« Tako se izogneta takšnim razmerjem, ki težijo k onemogočanju, manipulaciji, podreditvi ali celo odstranitvi posameznika.
»Ljubezen« in »prijateljstvo« se med seboj dopolnjujeta. Jezusovi učenci naj bi bili drug drugemu »prijatelji« in ne »konkurenti.« Zato je tudi »ljubezen,« ki jo »zapoveduje,« mogoče uresničiti le med pravimi »prijatelji,« ki jih zaznamujejo značajske poteze – kot so strpnost, velikodušnost, pravičnost -, ne pa med tistimi, ki npr. iščejo zgolj svojo »korist.«
Ljubezen kot »agape,« ki je od Boga (1 Jn 4,7) in naj bi uravnavala odnose med Jezusovimi učenci, se lahko razvije le v »prijateljski« atmosferi, kjer duh »tekmovalnosti« nima prve in zadnje besede. Če namreč rečemo, da je »ljubezen od Boga,« s tem poudarimo vir »dobrega,« ki je skrit v Bogu. Le »dobro« namreč rahlja duha »konkurenčnosti« in s tem povezane agresivnosti v medčloveških odnosih. Izvira take »dobrote« ni mogoče najti v človeku samem, ampak se mu posameznik približuje, ko v sebi ponotranji »ljubezen,« s katero je Jezus »ljubil« svoje učence.
Zato nas Jezusove besede – ljúbite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil – spominjajo na to, da je pravi »izvir« ljubezni mogoče najti le v Bogu. Takšna »ljubezen« naj med Jezusovimi učenci zamenja duha »konkurenčnosti« in »agresivnosti« z duhom »dobrote,« ki edina lahko gradi skupnost »prijateljev.«