Usoda miru
»Si vis pacem para bellum« je star latinski pregovor in pomeni: če hočeš mir, se pripravi na vojno. Vsebino te misli najdemo že v Platonovem poznem delu Zakoni. V gornji obliki pa se navezuje na priročnik De re militari, ki ga je v 4. stoletju sestavil rimski vojaški pisatelj Publij Vegecij Renat.
Zdi se, da je usoda miru odvisna od tistih, ki odločajo o vojni – kot da je mir stanje odsotnosti vojne, mir med narodi pa izraz ravnovesja moči velikih sil.
V zgodovini zahodne misli najdemo različne avtorje, ki so razvijali »teorijo miru,« na osnovi katere bi bilo mogoče vzpostaviti »pravičen mir.« Od Avguština v antičnem času prek renesančnega humanista Erazma Roterdamskega do francoskega pisatelja Abbé de Saint-Pierra, ki je razmišljal o tem, kako vzpostaviti trajen mir v Evropi in je s svojimi idejami močno vplival na Kantovo vizijo miru, ki jo je razvil v delu »K večnemu miru« (1795).
Po Kantovem mnenju morajo biti za dosega takšnega cilja izpolnjeni nekateri osnovni pogoji. Npr. razmerja med državljani znotraj skupnosti kot tudi razmerja med posameznimi državami naj bi temeljili na pravičnih zakonih. Pri tem je vpeljal tudi idejo kozmopolitizma, s čimer je mišljeno, da se morajo takšne pravne norme uveljaviti na ravni celotnega človeštva.
Zakaj tokrat razmišljamo o miru? V današnjem evangeliju bodimo pozorni na Jezusov pozdrav svojim učencem, ko je »stopil mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹« (Lk 24,36).
Čeprav je realnost takšnega »miru« vezana na Vstalega Jezusa, je že v času javnega delovanja svojim učencem, ko jih je pošiljal pred seboj, naročal: »V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹« (Lk 10,5).
V obeh primerih se v grškem tekstu za »mir« uporablja beseda »eirene,« ki ima svoj koren v glagolu »eiro« in ga prevajamo kot »združiti« oz. »povezati.« S tem je poudarjena »celovitost,« ki v tem primeru pomeni več kot zgolj to, da so vsi sestavni deli združeni v skladno celoto. Kajti »miru« ni mogoče zagotoviti niti takrat, ko so vsi človeški interesi – tako individualni kot kolektivni – med seboj skladni oz. ko je vzpostavljena harmonija v medčloveških odnosih in v mednarodnih razmerjih. Resničen »mir« je več kot skladnost celote in več kot harmonija razmerij.
Zato poskušajmo pojasniti, za kakšen »mir« gre v Jezusovem pozdravu? Kakšna »korist« oz. »dobro« se skriva v njem? V evangeliju ne najdemo natančnega odgovora, vendar lahko razberemo dve določili takega miru, če si prikličemo v spomin Jezusove besede, ki jih je izrekel na drugem mestu: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Zdi se namreč, da imamo opravka z dvema »oblikama« miru, pri čemer je bistvena razlika med njima ta, da Jezusovega »miru« ni mogoče prejeti od »sveta.«
Kakšen »mir« najdemo v svetu? Na splošno lahko rečemo, da je mir, ki ga daje svet, »odsotnost« vojne. To nas vrne h Platonovim in Kantovim razmišljenem o vojni in miru, ki skušata odgovoriti tudi na vprašanje, kaj je vzrok vsega »nemira.«
Platon izhaja iz teze, da »srečno« življenje temelji na predpostavki, da človek ne stori nobene krivice so-človeku in da tistemu, ki živi »pravično,« tudi ni storjena nobena krivica. Toda pri tem se človek srečuje z dilemo. Kajti če kdo uresničuje etična načela, to še ne pomeni, da je varen pred različnimi oblikami krivic, ki mu jih lahko povzroči drug človek. Zato se mora človek sam zavarovati pred krivicami, in sicer tako, da si pridobi dovolj moči, kar velja tudi za državo (polis). To pa je mogoče uresničiti le tako, če je posameznik »spreten« oz. »močan.« Kdor želi ohraniti mir, mora biti pripravljeni na vojno. In ker je temu tako, sklene Platon, se je potrebno usposabljati za vojno, in sicer že v času miru (829a-b).
Kantova analiza je še bolj natančna. Izhaja iz teze o zlobi človeške narava, ki se kaže v svobodnih odnosih med narodi (AA VIII, 355). Čeprav mislimo, da so vzroki vojne največkrat ekonomske in finančne narave, Kant trdi, da sama vojna »ne potrebuje posebnega razloga, ampak se zdi, da je vcepljena v človeško naravo« (AA VIII, 365). Meni, da »stanje miru med ljudmi, ki živijo drug ob drugem, ni naravno stanje (status naturalis), ampak vojno stanje; čeprav nimamo vedno opravka z izbruhom sovraštva, pa živimo s stalno grožnjo, da se bo to zgodilo. Zato je potrebno stanje miru vzpostaviti (AA VIII, 348-349).
Takšna misel nas vodi k sklepu: tudi takrat, ko med ljudmi in narodi vlada »premirje,« še ne moremo govoriti o miru. V resnici gre za nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi in v drugačni obliki. Kaže se kot finančna, gospodarska, informacijska, ideološka in kibernetska vojna.
Zdi se, da Jezusov »mir« vse zgoraj naštete vidike presega oz. odpravlja. Ko trdi, da učencem »zapušča« mir oz. jim »daje« svoj mir, moramo njegove besede razumeti tako, da je takšen mir »poistoveten« z njim, se pravi, da »izhaja« iz njega. On je »vir« miru in v tem smislu se »mir« izenačuje z »milostjo:« kakor milost ni neka »dobrina,« ki je človeku podarjena, ampak Bog sam, tako tudi »mir« ni nagrada, ki jo človek prejme, ko ravna »pravično,« ampak Bog sam.
Zato je njegov »mir« drugačen od tistega, ki ga daje »svet.« Mir, ki ga lahko zagotovi »svet,« temelji po eni strani na vojaški moči, ki nasprotnika odvrača od netenja vojn, po drugi strani upošteva načela mednarodnega prava in spoštovanje meddržavnih pogodb.
Za Jezusa velja, da »je naš mir« [estin he eirene] (Ef 2,14). To lahko razumemo tako, da v njem ni nobenega nasprotja, nikakršne sovražnosti, nobenih negativnih silnic, nobenega strahu, zato je bila vzpostavljena »popolnost,« kjer ni več prostora za »nemir« in kakršno koli delitev.
Ko trdimo, da Jezus »daje« svoj mir, se moramo vprašati, kako se človeka navzame takšnega miru? Kakor velja, da človek postane »pravičen,« ko so njegova »dejanja« pravična, tako lahko sklepamo, da človek »prejema« Jezusov mir, ko tudi sam postaja miroljuben, kot beremo na drugem mestu: »Blagor miroljubnim« (Mt 5,9). Mišljena je človekova aktivnost, se pravi, kdor dela za mir oz. ga ustvarja s svojimi odločitvami in dejanj, dopusti, da Jezusov »mir« zaživi tudi v njem.