Zdravnik
Razvoj znanosti in standard družbe se meri tudi z napredkom medicine. Prav to področje sistematično povezuje nova spoznanja o človeku, različne biološko-kemijske raziskave in ključna tehnološka odkritja, ki imajo med drugim cilj: zdravje človeka in s tem blaginjo celotne družbe.
Pri tem ima glavno vlogo zdravnik. Nič ne pomaga, če imamo na razpolago vsa sredstva za premagovanje bolezni, če ni zdravnika, ki bolniku postavi diagnozo in ga spremlja pri zdravljenju.
Zato ni nič nenavadnega, da tudi evangeliji poročajo o raznovrstnih človekovih boleznih, načinu zdravljenja, predvsem pa o tistem, ki je prišel »ozdravljat bolnike,« o Jezusu iz Nazareta.
V krščanski tradiciji je Ignacij Antiohijski že v antiki Jezusa Kristusa poimenoval za »zdravnika.« Za njim je to misel sistematično razvil Avguštin, ki ga nekateri raziskovalci smatrajo za avtorja izraza »Christus medicus« (Kristus zdravnik). Na osnovi te kristološke podobe je Martin Luther v času reformacije oblikoval pojem »theologia medicinalis« (medicinska teologija). V sodobnem času pa je nemški filozof religije Eugen Biser zasnoval koncept »terapevtske« teologije.
Toda ali je smiselno govoriti o Kristusu kot »zdravniku« in na krščanstvo gledati kot na »terapevtsko« religijo? Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kako razumemo grško besedo »therapeuo,« ki jo navadno prevajamo kot »zdraviti« in s tem mislimo na »terapijo« v najširšem pomenu besede.
Poglejmo današnji evangeljski tekst. Pri Marku beremo, kako se je Jezus »napótil v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristópil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. (…) In ozdrávil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi« (Mr 1,29-34).
Zanimivo je, da se Jezus s podobo »zdravnika« poistoveti le v prenesenem pomenu. S tem v zvezi sta pomenljivi dve njegovi izjavi, ko s pomočjo prispodobe »zdravnika« postavi »diagnozo« svojemu okolju.
Najprej spomnimo na njegov pogosto citiran stavek: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni« (Mt 9,12). S temi besedami je Jezus odgovoril na kritiko njegovega način življenja, češ, druži se s »cestninarji in grešniki.« Pri tem nastane vtis, da je stanje »grešnosti« razumeval kot »obliko bolezni,« ki se ji mora posvetiti »zdravnik« in kot zdravilno metodo izpostavi držo »usmiljenja,« zato se ta »zdravnik« posveča »grešnikom,« ker »pravični« njegove pomoči ne potrebujejo.
Na drugem mestu Jezus navaja star pregovor: »Zdravnik, ozdravi sam sebe!« (Lk 4,23). Kontekst te izjave je postavljen v njegov domač kraj, v Nazaret, ko je učil v shodnici. Čeprav so prepoznali »besede milosti,« ki so prihajale iz njegovih ust, so se kljub temu spraševali, ali ni on »Jožefov sin.« Čeprav se zdi, da so Jezusovi rojaki uporabili pregovor proti njemu, se izkaže, da le-ta velja zanje: kakor zdravnik ne more ozdraviti samega sebe, tako se božje »znamenje« ne more dotakniti ljudi, ki imajo svoj miselni sistem že vnaprej zasidran zgolj v lastnih predstavah.
Kako naj torej razumemo poročila o Jezusovem »zdravljenju bolnikov?« Potrebno je upoštevati različne vidike. Vemo, da je človekovo bolezensko stanje lahko zaznamovano kot »psihosomatsko« – bodisi da se zaradi psihičnih obremenitev pojavijo težave v človekovem telesu ali pa težke telesne težave prizadenejo človekovega duha. Zato človek v takšni situaciji hrepeni po zdravju, ki mu omogoči izpolniti življenje – živeti v sreči. Kajti zdravje je ena od pomembnih dobrin za dosega tega cilja. In končno moramo upoštevati, da je evangeljski jezik »metaforičen,« se pravi, da o človekovi »bolezni« pogosto govori v prenesenem pomenu.
Najprej se zdi, da Jezus nastopa kot »alternativa« zdravnikom takratnega časa. Tako beremo opis dogodka, v katerem prepoznamo nadčasovno kritiko vseh »zdravstvenih« sistemov: v središču ni ne bolnik ne zdravnik, ampak »denar.« Govori o tem, kako je neka žena, »ki je že dvanajst let imela krvotok in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo« (Mr 5,26), v Jezusu prepoznala svoje zadnje upanje. Toda v njem je videla več kot »zdravnika« – kajti hotela se je dotakniti le njegove obleke in pri tem upala, da bo »ozdravela,« za kar evangelist uporablja izraz »sozo,« kar dobesedno pomeni: rešiti.
Toda kaj je »bolezen« in koga smemo imenovati »bolnik«? Medicinski slovar definira bolezen kot »odstopanje od normalne zgradbe ali funkcije kateregakoli dela, organa ali sistema telesa, ki se kaže z značilnim nizom simptomov in znakov.«
Čeprav gornji opis zveni »abstraktno,« bolezen potisne človeka v bivanjski premislek. Dokler obstaja upanje na ozdravitev, je dinamika človekovega soočenja z osebnim počutjem obvladljiva. Kadar pa se mora soočiti z boleznijo, ko ni upanja na ozdravljenje in jo spremlja hudo trpljenje, je to težka preizkušnja za njegov duhovni svet.
Vrnimo se k dogodku, ki se je odvijal v Simonovi in Andrejevi hiši. To ni edini opis »ozdravljenja,« ampak eden izmed številnih, saj je Jezus povsod, kamor je prišel, posvečal svojo pozornost bolnikom. Ko jih je ozdravljal, »se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju, ki pravi: ›On je prevzel naše slabosti in nosil naše bolezni‹« (Mt 8,17).
Če v Jezusu vidimo »zdravnika,« je iz gornjih besed mogoče sklepati, da se človeku posveti tako, da mu odvzame »breme« bolezni. Nekaj, kar je za zdravnika nesprejemljivo, celo nedopustno: ohraniti mora »distanco« do bolnika. Jezus pa si naloži človekovo bolezensko breme. Učinek je dvojen: po eni strani pokaže, da »razume,« kaj pomeni biti »bolnik,« hkrati mu tako ponudi »ozdravljenje« – ker njegovo »bolezen« ozdravi od znotraj.
Poskušajmo razbrati, kako je potekalo zdravljenje Simonove tašče. Najprej ugotovimo, da tu ni govora o medicini kot znanosti, niti o zdravniškem poklicu, ki zahteva strokovno usposobljenost, in še manj o zdravilih, ki bi bili na razpolago. Seznanjeni smo, da je bila diagnoza (vročica) postavljena že pred njegovim prihodom, pri čemer ne želimo ugibati, kakšen simbolni pomen bi se mogel skrivati v tej »bolezni.« Iz evangelistovega opisa dogodka je razviden le način zdravljenja: Jezus je »pristopil,« jo »prijel za roko« in jo »vzdignil.« Vse tri »geste« imajo svojo »medicinsko« vrednost le v prenesenem pomenu, kar pa na tem mestu ne moremo tematizirati.
Toda če Jezus ni »zdravnik« v medicinskem pomenu besede, se moramo vprašati, kakšno obliko »zdravljenja« je izvajal.
Tudi evangelist uporablja glagol »therapeuo« in ga prevajamo kot »zdraviti.« Vendar je prvotni pomen te besede »častiti« (Boga). Če na ta izraz gledamo iz tega vidika, lahko trdimo, da Jezus prihaja k človeku kot »therapon« ali božji služabnik z namenom posredovati ozdravljajočo oz. odrešujočo božjo bližino. Četudi bolezen ostane »nepremagljiva,« človek ni več prepuščen samemu sebi – in s tem hudi usodi.
Če v Jezusu prepoznamo »zdravnika,« je takšen pogled upravičen, toda cilj njegove »terapije« je v tem, da (bolnemu) človeku omogoči vzpostaviti povezavo z Bogom, ki jo je »bolezen« pretrgala. Zato Jezus po vsaki »ozdravitvi« reče bolniku: »Tvoja vera te je ozdravila,« za kar evangelisti uporabljajo besedo »rešiti« (gr. sozo) in izraža misel, da Bog človeku zagotavlja »varnost,« kar je smisel »odrešenja.«