Advent
Beseda »advent« pomeni prihod. Navezuje se na »liturgični« čas in ima dvojno sporočilo. Po eni strani naj bi človekov pogled usmerjal na božični dogodek – na prihod Odrešenika, ki ni vezan na prostor in čas – in naj bi bil v vsakem trenutku dovzeten za »sprejem« Boga. Kot je zapisal prerok Izaija: »Naproti prihajaš tistemu, ki z veseljem ravna pravično, tistim, ki se te spominjajo na tvojih potih« (Iz 64,4).
Po drugi strani ta čas poudarja misel, naj bo človek »pripravljen« tudi na Jezusov drugi prihod, na tako imenovano »paruzijo.« Vendar za ta čas »ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče« (Mr 13,32).
V tem smislu lahko govorimo o »adventnem« človeku, ki ga odlikujeta dve značilnosti: »budnost« in »čuječnost.« Tako beremo besede iz Markovega evangelija, ko Jezus pravi: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas!« (Mr 13,33).
Gre za priliko, ki prinaša dve med seboj povezani »podobi:« prva se nanaša na človeka, ki je odšel na potovanje, druga pa govori o hišnem gospodarju. Ko je lastnik hiše zapustil svoj dom, je služabnikom izročil oblast, vratarju pa »naróčil, naj čuje« (Mr 13,34).
Bistveno sporočilo zgodbe se nanaša na nepredvidljivost vrnitve lastnika hiše. Prav »ne-poznanje« časa vrnitve naj bi hišne upravljavce in vratarja opominjalo, naj bodo neprestano »budni« in »pozorni« – besede, ki na človeka lahko delujejo z različnimi priokusi.
Predstavljajmo si, da so bili »služabniki« izkušeni v upravljanju z »oblastjo,« zato bi lahko začeli zbirati informacije in druge koristne podatke – skratka vse to, kar bi jim lahko pomagalo, da jih lastnikova vrnitev ne bi presenetila. Vendar evangelij o taki dejavnosti ne poroča.
Če vsebino prilike prevedemo v teološki jezik, lahko v gospodarju hiše (gr. kyrios tes oikias) prepoznamo Boga-Odrešenika, ki je napovedal svoj »prihod« – ponudbo odrešenja – ne pa tudi »časa« prihoda, kar posledično od človeka zahteva najvišjo obliko duhovne pozornosti.
Ali takšen »prihod« lahko primerjamo s katero od človeških izkušenj? Kadar človek pričakuje gosta, pozna njegovo »identiteto,« ve, kdo pride in kdaj pride – na kateri dan in ob kateri uri. Zdi se, da je božji prihod nekaj posebnega in enkratnega, zato mora človek kot osebnost ostati »buden,« če hoče odgovoriti na božjo ponudbo odrešenja.
Se pravi, da je ena od pomembnih značilnosti človekove osebnosti prav budni »jaz,« ki živi v času in prostoru in se dnevno srečuje z različnimi »odrešeniki,« ki mu obljubljajo rešitev nakopičenih družbenih problemov in ga njihovi argumenti lahko povsem prepričajo.
Toda kateri je pravi »Odrešenik,« ki prihaja k človeku in trka na vrata njegove hiše? To ni odvisno od človekovih osebnih pričakovanj in od časa, v katerem živi.
Najprej se vprašajmo, kateri »čas« ima v mislih evangelist? V grškem tekstu najdemo besedo »kairos,« ki dobesedno pomeni pravi čas oz. ugodna priložnost in predstavlja nasprotje izrazu »chronos,« s katerim je mišljen »čas« kot trajanje, se pravi čas kot »zaporedje dogodkov.«
Čas kot »kairos« je čas, ki človeka pripelje do »dobrega,« vendar ga ni mogoče določiti. Ne motimo se, če rečemo, da je to čas »milosti.«
Od česa je torej odvisno, da človek postane dovzeten za »kairos?« Odlikovali naj bi ga dve drži: »pozornost« in »čuječnost.« Kako naj ti dve lastnosti človekove osebnosti razumemo?
Ko Jezus vzpodbuja človeka, naj bo »pazljiv« grški tekst uporablja glagol »blepo,« kar dobesedno pomeni gledati, videti, zaznavati. Ta izraz skuša poudariti, da človek »vidi« nekaj, kar se dogaja onkraj materialne resničnosti, zato lahko rečemo, da je pozoren.
Biti »buden« (gr. »agrypneo«) pomeni, da si človek ne privošči »spanja« oz. »počitka.« Morda nam pomaga pojasniti pomen človekove »budnosti,« če upoštevamo Jezusov poziv, ki ga najdemo na drugem mestu, kjer pravi: »čujte in vsak čas molíte« (Lk 21,36).
Zakaj je ta aspekt pomemben? Zdi se, da ravno molitev človeku omogoča ostati »previden:« svoje misli namreč izmenjuje le z Bogom. Taka komunikacija ni digitalna, ne analogna, ampak »duhovna,« zato je ni mogoče niti nadzirati niti vnaprej predvideti. Hkrati duh molitve vzpostavlja človekovo naravnanost na zadnje »srečanje« z Bogom, četudi nima vpogleda v »čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti« (Apd 1,7).