Ljubezen do samega sebe
Zgodba pripoveduje o človeku, ki je prišel k učitelju in ga vprašal: »Kako naj ljubim svojega bližnjega?« Ta mu odgovori: »Prenehaj sovražiti samega sebe.« Obiskovalec je dolgo razmišljal o pomenu teh besed. Vrnil se je k učitelju in mu dejal: »Toda samega sebe še preveč ljubim, neprestano sem usmerjen sam vase. Kako naj se tega osvobodim?« Nato mu učitelj odgovori: »Do samega sebe bodi blagohoten. Tako boš lahko ljubil tudi svojega bližnjega.«
Ali je mogoče ljubezen »zapovedati?« Takšno vprašanje se postavi, ko beremo evangelij (Mt 22,34-40), kjer so Jezusu postavili vprašanje: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Najprej je potrebno poudariti, da »zapovedi« (gr. entole) ne smemo razumeti zgolj v smislu formalnega »ukaza,« ampak je s tem mišljeno tisto, kar je osredotočeno na končni cilj določene zahteve. Ko govori o »največji« (gr. megas), je s tem mišljena tista, ki je pomembnejša od vseh drugih.
Jezusov odgovor prinaša novost, ki jo v takšni povezavi nihče pred njim ni izrekel, ko pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,34-40).
Kakšno sporočilo skriva v sebi omenjena trditev? Najprej, da gre za dve različni »obliki« ljubezni, ki sta med seboj neločljivo povezani: da je »druga« – ljubezen do bližnjega – enaka prvi – ljubezni do Boga. Se pravi, da je človekova usmerjenost v Boga neločljivo povezana s prijateljstvom do so-človeka: ni mogoče »ljubiti« Boga in ob tem »sovražiti« bližnjega.
Kakšna »enakost« je s tem mišljena? »Enakost« je glede »zahteve,« ne pa glede »načina:« Boga naj človek ljubi z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem, drugega človeka pa kakor samega sebe.
Iz tega je razvidno, da obstaja še tretja »zapoved« in s tem tudi tretja »oblika« ljubezni – do »samega sebe.« Če je prva »največja,« druga pa je njej »enaka,« začnimo s tretjo, ki je pogoj prvi in drugi.
Zakaj naj bi človek »ljubil« samega sebe – kaj je na njem tako vrednega, da ne rečem »ljubečega?« Zakaj mora biti ta oblika »ljubezni« izhodišče vsake druge in kako jo razumeti? Izhajati je potrebno iz razumevanja bistva človeka, kakor ga je formuliral Aristotel, ko je zapisal, da človek »biva zaradi samega sebe in ne za nekoga drugega (982b 25-27). Cilj bivanja je človek sam. V srednjem veku je Tomaž Akvinski to misel dopolnil, ko je zapisal, da je »svoboden vzrok samega sebe« (STh. I, q. 96 a. 4 c.). To je glavni razlog, zakaj naj človek »ljubi« samega sebe.
»Ljubezen do sebe« tako temelji na »spoznanju,« da je človek svoboden. Vzemimo npr. človeka, ki se obnaša hlapčevsko, ki je klečeplazen: zanj ne bi mogli trditi, da »ljubi samega sebe« – ravno nasprotno, »sovraži samega sebe.«
Posledično se »ljubezen do bližnjega« kaže v tem, da »jaz« tudi sočloveka prepozna kot »svobodnega,« ki biva zaradi sebe in ne za drugega. Ko človek »ljubi« sebe zato, ker je cilj bivanja on sam, v obliki »ljubezni do bližnjega« tudi drugemu dopusti enak način bivanja. Tako se odpove svoji pragmatični dispoziciji, ki skuša drugega izkoriščati za svoje namene – kot je to formuliral Kant.
Zapoved »ljubezni« do Boga nas postavlja pred temeljno vprašanje: kaj je Bog? Na to vprašanje evangeljski odlomek ne odgovarja, človeka pa potiska v brezizhoden položaj: kako »ljubiti« koga, ki ga ne pozna, ki ga ni videl oz. se ga ni dotaknil? Vtis imamo, da se od človeka pričakuje, naj sprejme »resničnost« Boga kot nekaj samoumevnega – kar je bilo verjetno sprejemljivo v Jezusovem času, ni pa to samo po sebi razumljivo za sodobno kulturo. Tako je francoski mislec Pierre Manent zapisal: »O vprašanju Boga se razmišlja le zato, da bi se Boga držalo na distanci. Dotaknemo se ga le zato, da se ga ne bi dotaknili.«
Ne glede na to, kakšno stališče oblikujemo do vprašanja o Bogu, moramo priznati, da Boga ne moremo »ljubiti« na isti način, kot ljubimo bližnjega. Če ljubezen do sočloveka temelji na ljubezni do samega sebe, pa »ljubezen do Boga« po Matejevih besedah obsega človekovo srce, dušo in mišljenje, pri čemer pa ni jasno, kako te sposobnosti razumeti oz. kaj pomenijo.
»Srce« (gr. kardia) je mišljeno v prenesenem pomenu. Iz Jezusovih besed na različnih mestih lahko jasno ugotovimo, da je »srce« izvor človekovih misli in dejanj, ki ga lahko omadežujejo (Mt 15,18-19). Ko gre za »dušo« (gr. psyche), pa so vključene različne človekove zmožnosti – razum, volja, čustva, strasti – kar je pogoj, da se človek oblikuje v osebnost oz. individualnost.
Vendar nas lahko začudi, da se kot tretji element še enkrat pojavi »mišljenje« (gr. dianoia), ki v obliki razuma tvori del »duše.« Človekova razumska sposobnost ima različne oblike in ena od teh je »dianoia,« kar lahko prevedemo kot »celovito razmišljanje« ali »kritično mišljenje.« S tem je izražena misel, da človek prek razmišljanja lahko stopi tudi na »drugo stran« – se pravi, da v svojem sklepanju upošteva dva pogleda – svojega in božjega – v tem smislu Boga lahko označimo kot »Drugega.«
Iz tega je razvidno, da gre tudi pri tej obliki ljubezni za »spoznanje,« naj človek vse svoje sposobnosti – srce, dušo in mišljenje – usmeri v Boga, in sicer v tem smislu, da z njim začne »dialog« o svoji celotni življenjski danosti. Ko gre za misli in čustva, jih presoja iz božje perspektive, ko gre za dejanja, jih ocenjuje z vidika božje »pravičnosti,« in ko gre za mišljenje, se začne zavedati idejnih manipulacij, ki jih povzroča okolje in vzpostavlja distanco do le-teh, kar ustvarja pogoje za »samostojno in neodvisno« mišljenje.
Na ta način se Bog – četudi ga človek ni videl, ne slišal ne otipal – vključuje v njegovo osebno refleksijo, kar mu omogoča nove razsežnosti samo-spoznanja.
Človek tako na osnovi »mišljenja« (dianoia) reflektira o izvoru svojih misli, odločitev in dejanj – vendar ne v obliki »samogovora,« ampak v obliki »dialoga,« kar ga pripelje do uravnoteženih sklepov.
Bog je »sogovornik v duhu,« s katerim človek vzpostavlja dialog o celosti svojega življenja in ga lahko prepozna kot glas »vesti.« Zato je »ljubezen do Boga« najvišja oblika »ljubezni do samega sebe.«