Evropa in krščanstvo
PIERRE MANENT
Pričujoče besedilo je prevod članka – Pierre Manent: L’ Europe et la question chrétienne -, ki je bil objavljen v francoski reviji Commentaire (št. 179/2022, str. 513-517 – ISSN 0810-8214). Gre za uvod iz njegove knjige Pascal et la proposition chrétienne, ki je izšla pri založbi Editions Grasset.
Dovoljenje za objavo je podelil Jean-Claude Casanova, direktor revije Commentaire, za kar se mu lepo zahvaljujem.
Zmedenost in dvom vse bolj zaznamujeta samozavedanje Evropejcev, se pravi vprašanje – kdo smo? Vendar se pravega vzroka za tako stanje skoraj nikoli ne omenja: Evropejci ne vedo, kaj naj si mislijo oz. kaj naj počnejo s krščanstvom. Izgubili so pamet in sposobnost, kako jo uporabiti. O tem nočejo več slišati. Kakor se je Izrael oblikoval v zavezi in ljubezenskem prepiru s svojim Bogom, tako se je dinamika evropske zgodovine odvijala v nenehnem spopadu med privlačnostjo moči, željo po slavi, uveljavljanjem človekove volje in svobode, na drugi strani obotavljivim ali gorečim sprejemanjem ljubeče pokorščine učlovečenemu Bogu, odločitev za življenje v sinovski pokorščini skupnemu Očetu, ki je odvisna od pomoči od zgoraj. Človeška svoboda v Evropi nikoli prej ni bila izpostavljena takšni paleti možnosti in človeška volja tako prelomni alternativi. Človeška narava in krščanska ponudba sta privolili v povezavo gorečega odobravanja in strastnega zavračanja, zaupnega poznanstva in grenkega sovraštva, povezava, katere napetost in trajanje sta oblikovala obzorje evropskega duha. Človek si je vedno prizadeval, da bi se na krščansko ponudbo odzval s sprejetjem ali zavrnitvijo – z vsemi vzgibi duše po presoji naše skrivnostne svobode. To je zgodovina neskončnih preobratov, v kateri se vsak posameznik, vsaka skupina, vsaka generacija, vsak narod srečuje z izzivom, ki presega vse druge izzive: možnost Boga, ki je prijatelj ljudi.
Evropa se je odločila, da te zgodovine ne bo upoštevala
Vendar se je Evropa nedavno odločila, da te zgodovine ne bo upoštevala, in se je celo izrekla, da je taka možnost izključena. Odločila se je, da se bo ponovno rodila. Novo rojstvo pomeni nov krst, ki bo krst izbrisa. To javno razglaša in dokazuje s svojimi dejanji: Evropa ni krščanska in si tega niti ne želi. Rada bi bila nekaj drugega, popolnoma je odprta za vse druge možnosti, želi biti celo nič: to je možnost vseh možnosti, a nikakor noče biti krščanska.
Taka odločitev je bila sprejeta popolnoma svobodno: zanjo ni bilo nobene potrebe, nobene koristi in se z njo nič ne pridobi; upam si celo trditi, da je bila sprejeta zgolj iz užitka. Preden se lotim teme in izziva te knjige, želim najprej proučiti, če že ne razloge za tako odločitev – končnih razlogov za svobodno delovanje ne poznamo -, pa vsaj njene predhodnike in razvoj, ki je pripeljal do nenavadnega položaja, ko se je kontinent odtujil svoji zgodovinski religiji in tako rekoč do nje postal vodoodporen, posledično nesposoben razsodnosti do drugih religij, ki jih najpogosteje sprejema naklonjeno, ker niso krščanske. Prevladujoče mnenje v Evropi se kaže v skriti obliki intelektualne nesposobnosti za razumevanje religioznega vprašanja. Ne smemo namreč pozabiti, da je to vprašanje o Bogu in ne glede verskih »mnenj,« ki predstavljajo nedoločen del brezoblične mase »človeških mnenj.« O vprašanju Boga se razmišlja le zato, da bi se Boga držalo na distanci. Dotaknemo se ga le zato, da se ga ne bi dotaknili.
Izvirnost in enkratnost krščanstva
Sedanjega položaja kot tudi zgodovinskega gibanja, ki je pripeljalo do njega, ni mogoče razumeti, ne da bi pojasnili nekatere posebnosti oziroma izvirnost in enkratnost krščanstva. To je edina religija, ki se je v dani obliki popolnoma neodvisno od kakršnega koli pred tem obstoječega človeškega združenja – naroda, države ali imperija – neprekinjeno ohranila skozi stoletja. Skupaj s krščanstvom se pojavi radikalno nova beseda, radikalno novo dejanje in radikalno nova povezava med besedo in dejanjem. Da bi to novo besedo in to novo dejanje med seboj povezali, in sicer tesneje, kot sta bila beseda in dejanje kadar koli povezana, je bilo ustanovljeno novo človeško združenje: Cerkev. Brez Cerkve ne more biti »krščanstva.« Temu združenju vera, upanje in ljubezen dajejo življenje in zagotavljajo njegov obstoj. Za svoje poslanstvo potrebuje besedo, ki povezuje največjo preprostost in največjo natančnost, saj je odgovorno za prinašanje božje besede vsem ljudem. Zlasti oznanjevanje učlovečenja – »Et homo factus est« – zahteva popolnoma jasno in občutljivo opredelitev odnosov med tremi osebami Trojice in med dvema naravama Sina – človeške in božje. Zato je za nauk vere značilna izjemna pozornost do doktrinarne natančnosti – do pravovernosti in do njenega nasprotja, to je herezije. V preteklosti je to imelo kontraproduktivne učinke, saj je bilo krščansko življenje podvrženo sterilnemu doktrinarnemu nadzoru.
Vsekakor prvič in edinkrat v zgodovini človeštva, političnih družb – socialnega in političnega bitja – se je v tej sredi pojavila Beseda, ki na kratko in natančno opredeljuje vse, kar mora človek vedeti in hoteti, da bi se približal Bogu. To je izčrpna Beseda. Govori o Začetku in Koncu. Oblikuje in upravlja jo ustanova, ki se posveča izključno tej Besedi in zaradi tega sestavlja »dovršeno družbo,« se pravi, da je popolna. Tako Beseda kot tudi skupnost, ki ji služi – Cerkev -, se v razmerju do politične družbe oblikujeta in razvijata med seboj popolnoma in nujno neodvisno. Seveda oblikovanje dogme ni bilo mogoče mimo političnih oblasti, predvsem rimskega cesarja. Toda po zmagi nad arijanstvom, ki je bilo priljubljeno tako na dvoru v Konstantinoplu kot pri mnogih knezih in ljudstvih, in po utrditvi nicejsko-kalcedonske pravovernosti, se je pokazalo, da je mogoče vzpostaviti besedo, ki je popolnoma neodvisna od političnega govora in politične volje. Ta Beseda je v javnem prostoru sveta dosegla avtoriteto brez primere in zato je ta javni prostor potrebno imenovati krščanski.
Kot vemo, je Cerkev na osnovi avtoritete, ki je bila dana Besedi, hotela imeti oblast nad vladarji in narodi. Takšno zahtevo bi lahko na hitro pripisali neurejeni želji po prevladi. Vendar pa je izhajala tudi iz samega poslanstva Cerkve in ga ne bi bilo mogoče uresničiti, če ne bi imela moči, da vsem ljudem, ki jih lahko nagovori, predstavi nujnost in pogoje odrešenja. Vsekakor je bilo vprašanje te avtoritete, ki je bila v vseh pogledih nenavadna, osrednje vprašanje politične, moralne in duhovne zgodovine Evrope. Po mnenju različnih akterjev ni šlo le za vprašanje, kako upravljati to avtoriteto, ampak tudi, kako naj se jo omeji ali celo podredi. Ne sprašujemo se več o pomenu in mejah avtoritete, ki jo zahteva Cerkev, ker smo prepričani, da tega vprašanja nismo rešili. Vendar pa mislimo, da smo našli način, ki nam bo zagotovil, da se to vprašanje ne bo več pojavilo. To seveda pomeni ločitev politike in vere. Država si tako pridržuje monopol nad zakonom, ki je za vse obvezen, Cerkvi pa pušča svobodo, da poučuje verski nauk, opravlja verske obrede in podeljuje zakramente, ki po njenem mnenju določajo krščansko življenje. Ne motimo se, če poudarimo prednost takega sistema. Vendar pa nam mehansko slavljenje laicizma preprečuje, da bi dojeli dejansko stanje med politično institucijo in Cerkvijo ali pa vsemi krščanskimi veroizpovedmi v naši državi.
Ločitev?
Strogo gledano danes ni mogoče več govoriti o »ločitvi,« saj je država vso oblast skoncentrirala v sebi. Še bolj natančno: uvedla je načelo, da ne obstaja nobena druga avtoriteta razen njenega lastnega ukaza, kar praktično pomeni: v vseh institucijah in pristojnostih, ki tvorijo državo. To se sedaj odraža v trditvi, ki je postala dogma, da je »zakon Republike nad cerkvenim pravom.« Vendar pa splošen odpor do religije in posledično zamegljeno razumevanje onemogočata, da bi prevladujoče mnenje prišlo do spoznanja, da ta teza neposredno nasprotuje sami možnosti ločitve, ki pa je bistvo laicizma. Država ne more biti hkrati dejansko nadrejena in resnično ločena. Res je, da je prednost in posebnost političnega prava v tem, da je to splošno pravo, ki velja za vse državljane in se mu morajo vsi državljani tudi podrediti. Vendar ta značilnost ne pomeni nobene superiornosti v smislu vrednosti ali dostojanstva. Kristjan je dolžan biti »dober državljan,« vendar to v njegovih očeh ni nič bolj nujno kot biti »dober kristjan.« Zdi se, da je prevladujoče mnenje slepo za te preproste resnice, verjetno iz dveh razlogov. Prvič, ker se zdi, da je to prevladujoče mnenje izgubilo ves respekt in poznavanje verskih zadev. In drugič, ker morda religiozna institucija ni več sposobna razložiti smisla svojega obstoja in si pridobiti spoštovanje.
Suverena država
Ne glede na to, kako močno si Evropejci želijo izstopiti iz evropske zgodovine in se roditi v novo življenje brez vsega zla, se ne morejo izogniti silnici, ki se je oblikovala ob krščanski ponudbi. Naj bo krščanstvo v Evropi še tako šibko, še vedno živimo iz posledic politične in duhovne odločitve, sprejete v času, ko je bilo krščanstvo močno. Ta dolgo iskana odločitev se je izkristalizirala sredi 17. stoletja. »Verske vojne« so bile hkrati državljanske in mednarodne vojne. Povzročila jih je razdrobljenost religiozne avtoritete po Reformaciji in so v takšni ali drugačni obliki več kot stoletje pustošile velik del Evrope. Če k temu prištejemo še nesposobnost tradicionalnih vzvodov moči, da bi vzpostavili trajni mir, lahko odkrijemo vzrok ali pa povod za nezaslišano in skrivnostno potezo: oblikovanje in postopno uveljavljanje suverene države.
Sodobni suveren ni naslednik nekdanjih knezov, kraljev ali cesarjev, niti ni njihova »racionalizirana« oblika. Cesar je bil edini – konkretno tisti, ki je ukazoval vsem in ki si je seveda prizadeval razširiti področje svojega vladanja. Suveren o katerem govorimo, je povsem drugačno bitje. Nastal je kot posledica operacije, ki ni politična v ožjem pomenu besede, čeprav je imela velike politične posledice. Šlo je za neločljivo intelektualno in duhovno aktivnost, pri čemer sta bila udeležena tako razum kot volja. Zasnovali so abstraktni center oblasti, ki je odmaknjen od človeških strasti in mnenj, neke vrste sedež moči, ki je superiorna vsem oblikam družbenih moči. To mesto moči naj bi bilo zasedeno na podlagi volje zbranih članov ali njihovih predstavnikov. Suverena oblast se ne kaže v tem, da je velika ali celo neomejena, temveč je zasnovana in hotena kot taka, zasnovana in hotena, da je neomejena. Takšna je bila nacionalna volja v času revolucije in takšen je zakon Republike danes in mu ni mogoče nasprotovati. Če se nam zadnja trditev zdi čezmerna ali pretirana, pomislimo na to, s kakšno lahkotnostjo so evropski zakonodajni organi in ameriški podaljški v Evropi spremenili pravila o sorodstvenih razmerjih do staršev. To so pravila, ki sodijo med najbolj temeljna pravila človeškega življenja in so najbolj dosledno sprejeta v Evropi. In s kakšno lahkotnostjo so izbrisali najbolj splošna orientacijska znamenja za človeka kot človeka: tista, ki omogočajo izraziti razliko med spoloma in razlike med generacijami.
Nevtralnost države
Prepričan sem, da se boste strinjali z menoj, da nas naši zakonodajalci še zdaleč ne želijo tiranizirati. Nasprotno, če jih poslušate, so podložni… Komu? Gibanju idej in čustev, napredku človeške zavesti, vrednotam svobode in enakosti! Pravzaprav le sledijo dolgotrajnim prizadevanjem, ki so tako rekoč postala del sodobne države. Izvajajo suverenost, ki so si jo zamislili naši predniki: da bi se človekov svet popolnoma podredil volji človeka in bi se na ta način radikalno zmanjšala avtoriteta Cerkve in s tem tudi avtoriteta vseh družbenih institucij. Katerakoli avtoriteta se lahko izvaja le pod pogoji, ki jih določi suveren. Oblika suverenosti in narava njene neomejenosti sta tesno odvisni od cilja, ki naj bi mu služili, to pa je podreditev ali vsaj radikalna omejitev cerkvene avtoritete.
Verski spori so se nanašali zlasti na pomen, ki ga je treba dati nekaterim stavkom – »Ti si Peter (…)« – in na pomen besed v evangelijih, na primer enozložnemu zaimku »hoc.« -Koliko črnila in krvi je bilo prelite, da bi ugotovili, kaj je Jezus mislil z besedami: »Hoc est corpus meum!« Kateri človek, katera človeška organizacija je bila sposobna razsoditi v sporu med razdeljenimi kristjani? Kateri človek bi lahko z gotovostjo povedal, kaj je Bog mislil? Suveren lahko reši spor le tako, da se postavi nad spor. Edini način, da se postavi nad spor, pa je v tem, da je neopredeljen do predmeta spora. Neopredeljen ali, kot bi rekli pozneje, nevtralen ali celo agnostičen. Tako se je nad podaniki ali državljani Evrope, ki so bili razdeljeni na razrede in narode, veroizpovedi in politične stranke, vzpostavila instanca nevtralne in agnostične države. Ta instanca je ob koncu štiristoletne poti v sebi združila vse možne avtoritete in tako postala hkrati državni varuh zunanjega reda in cerkveni varuh »vrednot.«
Kljub nevtralnosti je država superiorna. Ta »superiornost« ima različne pomene, odvisno od tega, ali Republika uveljavlja ločitev od Cerkve, kot se je to zgodilo v Franciji z zakoni, ki temeljijo na laicizmu, ali pa zahteva nenehno moralno reformo družbenega življenja, kot se to dogaja danes.
Dejansko se je nevtralnost države v zadnjem času razširila. Njen projekt nevtralnosti se je raztegnil na samo družbo, na vse institucije, ki temeljijo na določeni »ideji dobrega.« Če so kristjani zaradi različnih razlag Svetega pisma razdeljeni ali nimajo tudi ljudje kot družbena bitja nezdružljive predstave o tem, kaj je dobro? Ali niso »ideje o dobrem« nevarno podobne verskim dogmam? Ali ni na primer ideja »tradicionalne družine« končno prav tako »posebna« kot določena verska ideja, ki jo nekateri navdušeno sprejemajo, drugim pa je ni mogoče vsiliti? Sicer pa, ali niso vse te ideje o dobrem vgrajene v institucije, ne glede na to, ali se sklicujejo na »tradicijo« ali na »naravo,« tesno povezane s krščanstvom, ki jim je, čeprav jih ni ustvarilo, dalo obliko, jih utrdilo in ohranilo, saj jih je spremljalo s svojim »blagoslovom?« Naloga nevtralne in agnostične države je velikanska in še zdaleč ni izpeljana z zakoni, ki zagotavljajo njeno sekularnost. Toda država mora biti neopredeljena oz. slepa ne le do religij, ampak do vseh institucij in družbenih organizacij, ki se sklicujejo na človekovo dobrobit: le-te ne morejo več ukazovati svojim članom, ki imajo pravico, da te institucije in družbene organizacije suvereno definirajo in preoblikujejo po lastni presoji. Krščanstvo vsem ljudem predlaga soudeležbo pri božjem življenju, in sicer tako, da svojo voljo povežejo z Božjo voljo. Medtem ko so tradicionalni vladarji ukazovali ljudem kot političnim bitjem tako, da so ukazovali njihovim nadrejenim, predvsem »glavam družine,« je nevtralna država iskala najglobljo voljo vsakega človeka kot političnega bitja, da bi privolil vanjo, da bi jo ubogal, preden bi zaupal in sčasoma ubogal Cerkev in da bi bilo prvo dejanje človekove volje namenjeno državi in ne Bogu. Nevtralnost države se danes razširja na vse možne privolitve človeške volje: le-ta mora najprej upoštevati državo, ki vsakemu združenju prepoveduje, da bi si prisvajalo pravico nad voljo posameznika v imenu dobrine, katere nosilec naj bi bilo! Cerkev je zasnovana kot združenje človeških voljà, ki se z vero, upanjem, in ljubeznijo držijo ljubeče in spreminjajoče božje volje. V starih krščanskih deželah je danes država zasnovana in zamišljena kot združenje človeških voljà. Toda te volje upoštevajo le same sebe, saj lahko v vsakem trenutku same sebe prekličejo ter svoje privolitve razumevajo le kot uveljavljanje določene pravice in ne kot odobritev dobrega. Državo bi lahko odslej opredelili kot Cerkev, kjer so človeške volje ločene – ločene druga od druge in ločene od vsega, kar je dobro.
Čeprav je krščanstvo vse bolj potisnjeno na obrobje evropskega življenja, ostaja njegovo stalno prisotno središče: ko slabì, se zdi, da je njegova obrambna moč vse večja. Tako rekoč nam vlada tisto, pred čemer bežimo. Težko si je predstavljati stanje, ki bi bolj škodovalo našemu poznavanju sebe in drugih, kot tudi iskrenost kolektivnih ali individualnih obveznosti. Nič več nočemo imeti opravka s to neverjetno ponudbo človeštvu, za katero menimo, da jo dobro poznamo in do katere ohranjamo distanco, ki bi jo težko označili za spoštljivo. Postali smo skrajno brezbrižni do »ne-vemo-več-česa.« Zaradi vesti in po ukazu zakona smo ločili Objekt, s tem mislim na Boga – in sicer Boga zgolj kot možnost -, od preostalega življenja, od vsega drugega, saj smo prepovedali, da bi bil predmet razprave, predmet javne izmenjave, stvar skupnega interesa. Zaradi tega smo onesposobili samega sebe, da bi lahko resno obravnavali najvišje in najbolj nujno vprašanje, ki si ga lahko zastavi človek kot razumno bitje, ter dovolili, da usahne v naših šibkih, plahih in odslej osramočenih rokah. Ta mlačnost ne zadeva le tistih, ki so krščanstvu obrnili hrbet, temveč do neke mere zaznamuje tudi tiste, ki so nanj še vedno navezani. Težko je namreč pogumno govoriti o tem, kar sta zakonodaja in (javno) mnenje odstranila iz javne obravnave. Kako se lahko ponovno posvetimo predmetu, ki smo ga zavrnili oz. izgubili izpred oči? Kako se vrniti k temu Vprašanju? Kako ponovno vzpostaviti enotnost in življenje, pomen in nujnost?
Pascal je preoblikoval krščanski predlog
Kot rečeno, je bila približno sredi sedemnajstega stoletja sprejeta velika skrivnostna odločitev, odločitev o izgradnji suverena, suverene države. Blaise Pascal je prav v tistem trenutku in na tisti točki v razdrobljeni in nedokončani, a izjemno močni obliki premislil in preoblikoval to, čemur pravim krščanska ponudba. S tem mislim na krščanske dogme ali skrivnosti, kolikor so na razpolago v premislek našemu razumevanju, se skladajo z našo voljo in imajo za posledico določeno obliko življenja. »Ponudba« tu nima le logičnega ali pojmovnega pomena; beseda ima praktični in aktivni pomen: dejanje, s katerim se predlaga, dejanje, katerega prvi in glavni avtor je Bog v njegovi Cerkvi.