Strah in pogum
Zdi se, da strah spremlja človeka od rojstva do smrti in sodi med najmočnejša čustva. Tako npr. o Thomasu Hobbesu (1588–1679), ki je bil prepričan, da vse človekove ideje izhajajo iz čutnih zaznav, kroži pomenljiva anekdota. Pripovedoval naj bi, da je njegova mati rodila dvojčka: njega in strah. Prav strah je imel pomembno vlogo pri oblikovanju njegove teorije o državi. Vse življenje se je namreč bal, da bi postal žrtev nasilnega dejanja, ki ga lahko povzroči drug človek. Menil je, da ima vsak človek željo po bogastvu, slavi, vladanju in moči (De Cive I, 2). Vse to pa ljudi vodi v spore, sovraštva in vojne, v katerih nihče ni varen pred drugim. Zato takšno stanje vzbuja neprestani strah.
Toda Hobbes ni bil prvi, ki je postavil vprašanje strahu v središče svoje misli. Pred njim je tudi Avguštin razmišljal o strahu in iskal vzroke zanj. Bil je mnenja, da strah izvira iz možnosti izgube – bodisi tega, kar že imamo, bodisi tega, kar šele upamo pridobiti. Naš odnos do tega, kar lahko izgubimo, je v nekem smislu »ljubezenski.« Strah je torej povezan s tem, kar »ljubimo« – kar želimo obdržati ali imeti. Zato se postavi vprašanje, ali človek lahko doseže stanje oz. obliko bivanja, kjer ne bo strahu? Odgovor najdemo v Prvem Janezovem pismo, kjer beremo: »V ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18). Zato Avguštin meni, da se je strahu mogoče osvoboditi le z ljubeznijo. Vendar pa mora biti »predmet« te ljubezni nekaj, česar ni mogoče izgubiti, in to je Bog (Div. qu. 33; 35.2).
Ali je mogoče na osnovi »ljubezni do Boga« rešiti vse probleme, ki so povezani s strahom? Zdi se, da ne. V tem smislu je pomenljiva Jezusova izjava v današnjem evangeliju, ko pravi: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!« (Mt 10,28).
Zanimivo je, da Matej v tem odlomku kar trikrat navaja Jezusove besede, ki se nanašajo na strah (gr. phobos). Iz njegovih trditev je mogoče razbrati svojevrstno dialektiko: najprej pravi, »ne bojte se,« nato opozarja »bojte se« in na koncu ponovno pravi »ne bojte se« (Mt 10,26.28.31). Kot da gre za notranjo povezanost med različnimi vidiki: prvič izpostavi, koga se ni trebi bati, drugič poudari, pred kom je strah nujen, tretjič pa zaključi z argumentom, zakaj naj se človek ne boji, namreč zaradi poguma, ki ga lahko odkrije pri Jezusu.
Najprej Jezus učence spomni na to, koga naj se ne bojijo: naj jih ne bo strah ljudi, »ker vas bodo izdajali sodiščem in bičali po svojih shodnicah« (Mt 10,17). To misel v naslednjem koraku še stopnjuje, ko pravi: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10,28). Takšna trditev vzbuja pomisleke, česa se ljudje v resnici bojimo? Človeka je strah, da izgubi službo, ugled, svobodo gibanja – vse to povzema beseda »telo.«
Človek upravičeno posveča skrb »telesu.« Hrana, obleka, stanovanje so osnovni pogoji za človekovo preživetje. Komur so te dobrine prikrajšane, je ogroženo njegovo življenje. To so tudi vzvodi, s katerimi je mogoče človeka postaviti v položaj odvisnosti; v zadnji fazi to lahko vodi k »uničenju« njegove eksistence. V tem smislu je strah upravičen.
V čem je pomen razlike med »telesom« in »dušo?« Ko govorimo o izgubi oz. uničenju »telesa,« s tem mislimo tudi na vse glavne silnice človekovega življenja: bogastvo, slava, moč. Človeka je strah – da izgubi ekonomsko osnovo, da ostane brez sredstev za krijte življenjskih stroškov; ali da mu je v medijski kampanji odvzeto dobro ime; ali pa da ostane brez pravne varnosti, nemočen in prepuščen samovolji močnih.
Iz Jezusovih besede je mogoče sklepati, da so takšni strahovi neupravičeni. Kot da bi hotel s tem relativizirati »strah« pred izgubo osnovnih dobrin, ki so pogoj človekovega fizičnega preživetja. Na drugem mestu učence celo opozarja, naj ne skrbijo za to, kaj bodo jedli in pili in kaj bodo oblekli (Mt 6,25). To je potrebno postaviti v razmerje do »duše,« za kar najdemo izraz psyche. S tem označujemo človekov »jaz« ali »sebstvo,« se pravi tisto, kar človeku omogoča smisel in njegovo celotno osebnost postavlja v razmerje do Boga.
Gre za dilemo, s katero se sooča vsak človek. Ali je zanj bolje, da v skrbi za preživetje svojega »telesa« (hrana, stanovanje, obleka itd.) podredi svoje mišljenje in delovanje tistim, od katerih je materialno odvisen, ali pa v skrbi za ohranitev svobode svojega duha sprejme izgubo raznih ugodnosti, ki mu jih ponuja sistem, ker bi se tako znašel v položaju odvisnosti? Iz Jezusovih besed je mogoče sklepati, naj bi bilo človeka »strah,« da bi svojo svobodo zamenjal za materialne koristi.
Nato sledi bistvena trditev, ki skuša pojasniti, koga naj bi se človek zares moral bati: »Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!« (Mt 10,28)
V tem kontekstu naletimo na besedo »pekel,« za kar v tekstu stoji izraz gehenna ali peklenska dolina. V njej je potrebno prepoznati metaforo. Lahko jo primerjamo s Platonovim izrazom spelaion, ko opisuje prispodobo o votlini (514a-517a). V obeh primerih je v ospredju misel, da tako dolina kot votlina omejujeta človekov pogled, se pravi spoznanje. Platon govori o tem, kako v votlini živijo jetniki, ki ne morejo zapustiti z ognjem osvetljenega in sencami napolnjenega prostora. Pri tem pa so prepričani, da je ta njihov svet »resničen.« Ker živijo v iluziji, za katero so prepričani, da je resnična, so v nekem smislu izgubili svojo »dušo.« V tem pogledu je strah pred »izgubo duše« upravičen. Potrebno se je namreč bati tistih, ki lahko človeku odvzamejo svobodo in ga »zasužnjijo.«
Prav tako se postavi vprašanje, za kakšno »moč« gre v tem primeru in kdo jo izvaja. Mišljena je moč, ki jo ima svet ali kozmos in kar v modernem jeziku imenujemo (socialno-ekonomski, verski, znanstveni) sistem. To ne pomeni, da ima življenje v sistemu za posameznika negativne učinke. Poudarjena je misel, da ima sistem avtoriteto in sredstva, da »uniči« osebnost, kar pa ne pomeni, da bo to tudi nujno storil. Zato je smiselno izraz gehenna vzporejati tako s Platonovo votlino kot s pojmom, ki ga uporablja predvsem Janezov evangelij – svet oz. kozmos. Ključno pri tem je, da ima gehenna (votlina) ali kozmos takšno »moč« (gr. dynamis), ki se ji človek znotraj določenega sistema ne more zoperstaviti, ampak mora iz njega izstopiti – le tako se lahko osvobodi.
Pri tem ne smemo spregledati še druge vzporednice: vir strahu je po Platonu nevednost. Tako trdi, da se človek lahko osvobodi strahu s pomočjo svojih racionalnih sposobnosti. Kajti strah razume kot pričakovanje zla oz. kot nevednost o tem, kaj je dobro in kaj je slabo za človeka. V tem smislu strah izvira iz negotove predstave o prihodnosti. Na osnovi znanja oz. védenje človek takšno stanje lahko preseže (358c–360e). Toda Jezus takšno mišljenje postavi na glavo: spoznanje o tem, da ima svet oz. sistem »moč,« da človeka uniči, naj bi v njem vzbudilo »strah« pred nevarnostjo, ki se je ne zaveda oz. je ne pozna.
Ko njegovo misel prevedemo v sodobni jezik, bi lahko rekli: ker nimate spoznanja o delovanju sistema, se ga ne bojite. Sistem namreč temelji na hierarhični strukturi; svoje delovanje skuša čim bolj izpopolniti, zato neprestano poglablja nadzor, s katerim obvladuje in usmerja ljudi, pri čemer je končni cilj čim večji dobiček. Ko bi posameznik poznal notranji ustroj sistema, predvsem načine, kako človeka postavi v odvisnost, potem bi v sebi imel »pravi« strah, ki bi se kazal kot »védenja« in bi mu omogočil varnost. V tem kontekstu človek s pomočjo védenja šele odkrije realnost »strahu,« kar ga vodi k temu, da izbere to, kar je zanj resnično dobro. V tem smislu je strah kot neke vrste človekova preudarnost oz. modrost, s pomočjo katere do sistema lahko vzpostavi odrešujočo distanco.
Odgovor na strah je pogum, ki ima korenine v Jezusovih besedah: »bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33). Evangeljski pogum, ki izhaja iz grške besede tharsos, torej poudarja, da je nekdo notranje opogumljen, in izžareva določeno obliko samozavesti. Na ta način se vzpostavi pravilen odnos do strahu: človek ne sme biti lahkomiseln, kakor da ni več teženj po zasužnjevanju.
Človek se lahko osvobodi strahu na podlagi spoznanja – ne zgolj zato, ker ve, kaj je zanj dobro in kaj slabo, temveč zato, ker ve, da je Jezus premagal svet – in predvsem, kako mu je to uspelo. Na podlagi tega spoznanja je mogoče priznati tudi božjo resničnost, ki posamezniku omogoči nov pogled na eksistenco, ki se neprestano sooča s strahovi.
Iz Jezusovega delovanja je razvidno, kako je premagal svet. Živel je v verski družbi, ki je popolnoma nadzorovala in določala življenje ljudi; svoje norme in zakone je vsiljevala in absolutizirala. Toda Jezus kaže na svojevrstno dinamiko med močjo sistema in duhovno ustvarjalnostjo posameznika. Čeprav so ga veliki duhovniki, pismouki in farizeji neprestano zasledovali, kdaj bo prekršil njihov zakon, da bi ga lahko tožili, je vztrajno razkrinkaval njihovo versko hinavščino in dvoličnost (Lk 6,7; 11,39–51).