Duh sveta
V Janezovem evangeliju naletimo na izraz »svet« ali »kozmos.« Spomnimo na trditev iz Prologa, kjer beremo, da je bila Beseda »na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal« (gr. en to kosmo en kai ho kosmos di’ autou egeneto, kai ho kosmos auton ouk egno – Jn 1,10). Za besedo ali logos velja, da je to zelo širok pojem, ki vključuje govor, misel, razum. V njej se skriva ideja, da je nekaj racionalno urejeno, da posreduje pomen nečesa, se pravi, da je sredstvo sporazumevanja. Po drugi strani izraz kosmos ali svet deluje kot uganka. Na prvi pogled se zdi, da gre za abstraktno teološko kategorijo, ki označuje vse tisto, kar nasprotuje božjemu.
Ko pa iščemo definicijo tega pojma, jedrnat opis najdemo pri Platonu, ki je v dialogu Timaj zapisal, da je svet (kosmos) živo bitje (zoon), ki ima znotraj sebe vsa živa bitja (31b). Dobesedno kosmos pomeni »nekaj urejenega.« Tako je izražena misel, da je tudi človek kot živo bitje del tega kozmosa. V tem smislu njegove realnosti ni mogoče delti – kot da bi bil razpet med dve resničnosti – »posvetno« (kozmos) in »sveto« (kar je božje).
Beseda ali Logos tako ne ustvarja nove resničnosti, ki bi »tekmovala« s svetom (kosmos), kar bi vodilo v dvojno resničnost. Pomemben je drug vidik: z učlovečenjem Besede je nastopila bistvena sprememba. Svet se mora soočiti z novim duhovnim horizontom, z mišljenjem, ki ga znotraj svojih okvirov ne more ustvariti.
Tudi sporočilo današnjega evangeljskega odlomka se navezuje na svet ali kosmos, pri čemer vključuje Duha resnice. Jezus obljubi svojim učencem, da bo »prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas« (Jn 14,16-17).
Iz Jezusovih besed je mogoče razbrati nekaj temeljnih trditev: najprej, da se Jezus s »prošnjo« obrača na »Očeta.« Nato poistoveti »Tolažnika« z »Duhom resnice;« tega Duha »svet« ne more prejeti;« prejmejo pa ga njegovi učenci, ker ga poznajo: »ostaja pri vas in bo v vas.« Zadnja trditev je toliko bolj nenavadna, ker se zdi, da Duh »ostaja« pri učencih že v sedanjosti kakor tudi v prihodnosti.
V čem je smisel teh Jezusovih trditev? Zakaj učenci poznajo Duha resnice, medtem ko ga svet ne more prejeti? Zaradi česa nastane ta razlika? Kot da bi nam te besede sporočale, da gre za nasprotje med »resnico« in »svetom.« Lahko celo nastane vtis, da človekovo bivanje v »svetu« ne temelji na »resnici.« Resnica kot da nima domovinske pravice. Namesto zavezanosti resnici, kot da imamo opravka z dvoličnostjo, prevaro, goljufijo, skratka z lažjo. Vendar pa je takšen zaključek napačen, ker ne gre za nasprotje med »svetom« in »resnico,« ampak za osvetlitev »duha sveta,« ki je samozadosten in resnico »vidi« zgolj znotraj svojega imanentnega sistema. Kajti tudi Jezusovi učenci bivajo v svetu, se pravi, da ne morejo ustvariti realnosti, ki bi jim omogočila, da bi iz njega izstopili.
Še drug vidik je pomemben: za kakšno resnico gre v tem kontekstu? Poznamo različne teorije o resnici in temu odgovarjajoče definicije. Med najbolj znanimi je trditev, ki resnico določi kot ujemanje razuma s stvarjo samo (lat. veritas est adaequatio rei et intellectus). Toda resnice, ki izhaja iz Boga, ni mogoče omejiti zgolj na to, kar se ujema s človekovim spoznavanjem, ker presega korespondenčno teorijo.
Bistvena je trditev: »Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13). Poudarek je na »uvedel v vso resnico.« Gre za dinamični proces, ko verskih dogem in tradicije ni mogoče zgolj ponavljati, ampak dopustiti, da Duh uvede človeka v resnico. Evangelist uporabi glagol hodegeo in je sestavljen iz hodos (pot) in ago (voditi, peljati), kar dobesedno pomeni kazati pot oz. koga usmeriti na pot. Za lažjo ponazoritev tega na videz abstraktnega koncepta spomnimo, da je Jezus v Matejevem evangeliju farizeje označil, da so slepi, »vodniki slepih« (gr. hodegoi typhlon – Mt 15,14). Njihovo ravnanje povsem nasprotuje Duhu resnice, ki človeka kot vodnik spremlja na poti k resnici. Za Jezusovega učenca je odločilno, ali je pripravljen hoditi po njegovi poti k resnici: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,31-32).
Pomenljivo je tudi, da se evangelist odpove izrazu didasko, ki ga navede za Jezusa, ko je učil v shodnici v Kafarnaumu (Jn 6,59). Ne gre za to, da bi Duh resnice kot neke vrste učitelj človeka poučeval in izobraževal. To ni enkratno spoznanje, ampak je mišljen duhovni proces, ki naj ga ne bi izgubil izpred oči.
Če torej hočemo odgovoriti na vprašanje, zakaj učenci poznajo Duha resnice, to lahko pojasnimo z napetostjo, ki se izraža v trditvi: živeti v svetu, vendar ne biti od sveta (Jn 17,14-16). Ta misel izpostavlja nekaj dialektičnega: Jezusov učenec živi v sistemu, ki ga pogojuje v njegovem bivanju, vendar hkrati poudarja, da se njegov miselni svet razlikuje od logike, po kateri razmišlja in deluje »svet,« se pravi tisti sistem, v katerem človek živi. V tem smislu življenje iz vere ne more izhajati iz miselnih vzorcev, ki temeljijo na moči, laži, nadzoru, manipulaciji, discipliniranju, interesih itd.
V modernem jeziku namesto pojma »svet« uporabljamo izraz družbeni sistem ali ideološka podstat države, končno oblastna struktura. Le-ta zajema celoto vsega, kar zaznamuje človekovo življenje. Označuje miselno strukturo »sveta« in ga delimo na različne podsisteme: od izobraževanja, znanosti, kulture, ekonomije do pravnega, političnega, verskega in medijskega. Vsak od teh sledi svoji zakonitosti, ki je značilna zanj in določa njegovo notranjo strukturo.
Kljub temu da je bil v antiki in srednjem veku to urejen svet, kjer je v hierarhični strukturi vsak človek imel svoje mesto, je kozmos imel svoje predstave o Bogu in v tem smislu ni bil dojemljiv za Duha resnice. Z nastopom znanstveno-tehnične dobe v 16. in 17. stoletju se je dotedanji metafizični svet podrl. Na empiričnem principu temelječ znanstveni svet je vpeljal nov kriterij resnice: znanstveno je to, kar je empirično preverljivo. To je človekovo duhovno eksistenco pahnilo v globoko krizo. V tem smislu je Jezusova trditev radikalna: svet (oz. sistem) ni pripravljen sprejeti Duha resnice. Kar pomeni, da mišljenje, ki zaznamuje »sistem,« vedno nasprotuje in zavrača božje mišljenje.
Ponazorimo to s pomočjo verskega sistema in kot primer vzemimo Jezusovo usodo. Kdo ga je obtožil bogokletja? To so bili veliki duhovniki in verski voditelji. In kakšno kazen so zahteval zanj? Smrt na križu. Čeprav je Jezus o sebi trdil, da je edinorojeni Bog in z znamenji dokazoval svojo božjo naravo, ga je na religiozni resnici temelječ sistem razglasil za »hudodelca« (gr. kakon poion – Jn 18,30).
Sistem kot celota in kot podsistem ima svojo »resnico,« ki izhaja iz njegove samozadostnosti. Zato takšen »sistem« nima niti interesa niti volje niti potrebe za drugačno mišljenje, saj že živi »božjo« realnost – in sicer tisto obliko, ki jo sam ustvaril. Nasprotno pa se moč duha kaže v njegovi ne-moči: ne pusti se podrediti raznovrstnim oblikam moči in vladanja, ki so značilne za svet oz. sistem in katerih namen je obvladanje, manipulacija, grožnja ali nasilje.
V primeru, da naštete lastnosti postanejo prevladujoče tudi v območju življenja iz vere, upravičeno govorimo, da posameznik (ali institucija) prevzame »duha sveta« (gr. pneuma tou kosmou – 1 Kor 2,12). Postati del sveta pomeni misliti tako, kot misli sistem, in ravnati tako, kot ravna sistem. Vera v Boga postane instrument obvladovanja; omeji se na to, kar je izvedljivo in predvidljivo. Bog postane sredstvo za dosego človekovih ciljev.
Jezusova trditev postavi na glavo človeške predstave o resnici. Kdor sprejme Duha resnice, njegov cilj ne more biti »resnica« – le ta je zgolj pot. Cilj je namreč človekova osvoboditev. V antični prispodobi je bil to izhod iz »votline,« v postmoderni dobi to lahko poimenujemo kot osvoboditev od miselnih struktur, ki človeka držijo vklenjenega v svetu iluzij. V tem smislu svet – bodisi kot kozmos ali kot univerzum ali kot digitaliziran svet – v svoji miselni strukturi ni dojemljiv za Duha resnice, ki izhaja iz Boga. Še več, nasprotuje mu in pri tem uporablja različne metode – od avtoritarnih do demokratičnih.
Duh resnice (gr. Pneuma tes aletheias) tako označuje božjo resničnost, ki se povsem razlikuje od vsake institucionalizirane pravovernosti in se izmika logiki moči, na kateri temelji vsak sistem. Zato si Duha resnice ni mogoče prilastiti, niti ne more postati »duh sveta,« se pravi »sistem,« ki bi ga bilo mogoče obvladati oz. si ga podrediti.