Denar vse plača
Med starimi latinskimi izreki najdemo tudi misel, da je pohlep po denarju kužna bolezen prijateljstva (lat. pestis in amicitia pecuniae cupiditas). Izvor ima pri rimskem mislecu Ciceru (106-43 pr. Kr.), ki je v svojem delu »O prijateljstvu« opozoril na nevarnosti, ki lahko uničijo prijateljske odnose med ljudmi (De Amicitia, 34). Iz njegove trditve je mogoče razbrati, da sta denar in človekov značaj med seboj tesno povezana. V tem kontekstu je potrebno upoštevati, da je v antičnem času vladalo prepričanje, da vsaka skupnost v svojem bistvu temelji na prijateljstvu. Ko v ospredje stopi denar, to lahko vodi k izdajstvu prijateljev in posledično uniči tudi skupnost, ker ni več zaupanja.
Cicero uporabi izraz »pohlep po denarju« (lat. cupiditas pecuniae), se pravi, da poudarek ni na denarju, ampak na pohlepu. Opravka imamo s pojmom cupiditas, kar je več kot pohlep. Ustreza grškemu izrazu epithymia in se nanaša na duševno strukturo. Označuje človekovo nagnjenje oz. poželenje po nečem, zato to dimenzijo duševnosti imenujemo tudi strast. Ni denar tisti, ki pokvari človeka, ampak pohlep ga pogubi. In sicer takrat, ko denar postane več vreden kot prijateljstvo: kot da se človek zaradi denarja iz prijatelja lahko prelevi v sovražnika.
Zdi se, da je bil pohlep po denarju poguben tudi za Juda Iškarijota. Pripadal je »dvanajsterim,« ki jih je Jezus imenoval »prijatelje« (Jn 15,15). Zato bi pričakovali, da bo izpolnjeval njegovo »novo« zapoved, po kateri bodo njegovi učenci razpoznavni, in sicer da bo med njimi vladala ljubezen (Jn 13,34-35). Toda izbral je »zapoved« (gr. entole), ki so jo postavili veliki duhovniki, namreč »naj tisti, ki bi izvedel, kje je [Jezus], naznani, da ga bodo prijeli« (Jn 11,57). Evangelij cvetne nedelje, ki opisuje Jezusov pasijon, tako izpostavi, da tudi denar lahko zaznamuje človekov odnos do Boga. Za Mateja to predstavlja celo izhodišče Jezusovega trpljenja, ko zapiše:
»Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izdal« (Mt 26,14-16).
Kakšno vlogo igra denar v pasijonu? Velikega pomen, ker je bil to povod za Jezusovo izdajstvo in s tem začetek njegovega trpljenja. Vendar Juda Iškarijot ni edini pohlepnež. Denar so imeli najvišji verski dostojanstveniki, zato je potrebno odgovornost porazdeliti: velik delež nosijo veliki duhovniki (gr. archiereus). Bili so neke vrste tempeljska aristokracija. V Jezusovem času so bili med najbogatejšimi ljudmi v deželi, ker so z upravljanjem templja veliko zaslužili. V tem smislu skušnjavi denarja ni podlegel le Juda, še bolj so bili skorumpirani veliki duhovniki, ki so ga podkupili. Bili so prepričani, da je mogoče z denarjem vse kupiti.
Takšno misel izpostavlja Pridigar, ko zapiše, da »denar plača vse« [gr. kai tou argyriou epakousetai ta panta] (Prd 10,19). Dobesedno to pomeni, da vse prisluhne srebru. V tem smislu ima denar takšno moč, da je zaradi njega človek pripravljen spremeniti svoje mišljenje. Pri razumevanju tega fenomena nam lahko pomaga Platon, ki je človekovo dušo razdelil na tri dele, pri čemer ima vsak del svoj užitek ali hedone. Tretji del duše je na splošno poznan kot poželenje (gr. epithymetikos). Zanj je značilno, da predstavlja človekove osnovne potrebe, kot sta npr. hrana in pijača. Le-te je mogoče potešiti z denarjem, zaradi česar ta strast najbolj izstopa; ta del imenuje kot tisto, kar ljubi denar ali philochrematos (580d-581a). Vendar že Pridigar opozarja: »Kdor ljubi denar, se ne nasiti denarja, in kdor ljubi bogastvo, nima nikoli dovolj dobička« (Prid 5,9). S tem je mišljeno, da človek v svojem pohlepu ne pozna zmernosti: tudi če ima veliko bogastva, hoče imeti še več. Gledano iz zgodovinske perspektive, je že Platon trdil, da je človekovo poželenje v svojem bistvu nenasitno (gr. aplestos, 442a).
Hkrati je Juda razmišljal v okviru koncepta menjave: kaj mi daste in vam ga izročim. V tem smislu je bil podoben »menjalcem denarja« (gr. kollybistes). Izraz uporablja Matej, ko poroča, kako je Jezus očistil tempelj: menjalcem denarja je prevrnil mize (Mt 21,12). Kakor je »menjalec denarja« dobil »provizijo,« ko je zamenjal valuto – v Jeruzalem so namreč prihajali romarji, ki so morali svojo valuto zamenjati v »tempeljski denar,« pri čemer so menjalci dobro zaslužili – tako nekaj podobnega velja za Juda: božjega Sina je izročil velikim duhovnikom in za to prejel »delež.«
Vendar moramo priznati, da je Judova osebnost veliko bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled. Potrebno je upoštevati različne vidike njegovega mišljenja in ravnanja. Zato bi bilo napačno, če bi trdili, da je bila njegova edina motivacija za izdajstvo finančna korist.
Še enkrat se vrnimo k njegovemu »prijateljevanju« z Jezusom, kjer je bil deležen iste milosti kot vsi drugi učenci. Pri tem je potrebno upoštevati, zakaj je Jezus svoje učence imenoval »prijatelje:« zato, ker jim je razodel vse, kar je »slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15). S tem ni mišljenja določena »informacija« o Bogu, ki jo je Jezus posredoval, ampak gre za božjo resničnost samo, ki se razodeva človeku, ko prisluhne besedi ali Logosu. Vedel je, v čem je resnična izpolnitev bivanja; tudi njemu je bilo ponujeno odrešenje. Zdi se, da se je Iškarijot odpovedal takšnemu razodetju Boga. Jezusove besede se ga niso »dotaknile:« kot da bi bila duševna strast močnejša kot božja milost.
V tem kontekstu se odpirajo novi vidiki njegovega značaja in delovanja. Bil je neke vrste blagajnik in ob tem izvemo, da je bil »tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo« (Jn 12,6). V tekstu najdemo besedo kleptes, iz katere je izpeljan izraz kleptomanija. Se pravi, da ni šlo zgolj za občasno razvado, ampak da je bila kraja njegova navada.
Pred še večjo uganko se znajdemo, ko njegovo odločitev oz. ravnanje skušamo osvetliti iz teološke perspektive. Tako evangelist Janez zapiše, da »je hudič Judu Iškarijotu… položil v srce namen, da Jezusa izda« (Jn 13,2). Luka ponovi to misel, le da jo še stopnjuje: »Tedaj je šel satan v Juda, ki se je imenoval Iškarijot« (Lk 22,3). Jezus pa Juda, sina Simona Iškarijota, označi celo za »hudiča« (gr. diabolos), ko pravi: »Kaj vas nisem izbral dvanajst, pa je eden izmed vas hudič?« (Jn 6,70-71)
Ob tem lahko nastane vtis, da je Juda ravnal pod vplivom zunanjih »silnic,« na katere ni imel vpliva, in zato sploh ne more biti odgovoren za svoje dejanje. Posledično tudi ne bi mogli govoriti o njegovi svobodi. Kljub temu, da motivi za Judovo dejanje ostajajo skrivnost, je potrebno upoštevati celotno dinamiko notranjega premisleka oz. racionalne presoje, ki na koncu pripelje do določenega ravnanja.
Pomembno je razločevati med različnimi stopnjami tega procesa. Kot izhodišče Janez postavi srce ali kardia: iz srca namreč »prihajajo hudobne misli« (Mt 15,19). V tem smislu mu je hudič »vrgel« misel, naj izda Jezusa (gr. diabolou… beblēkotos eis tēn kardian, Jn 13,2) in je v njem nastala delitev oz. se je njegov duh »premešal.« Vendar je bila to zgolj misel oz. namen, ne pa volja oz. odločitev, še najmanj pa dejanje samo. Zgolj »namen« ne zadošča za neko ravnanje. Zato določena misel, četudi pride od »zunaj,« ne ogroža človekove svobode: potrebna je človekova privolitev. Pri tem je namen dejanja, ki ga v človeka vsadi diabolos, se pravi tisti, ki razdvaja, zgolj en vidik v procesu odločanja. Veliko večjo vlogo igra navada (bil je tat), ki je vezna na duševno nagnjenje, ki se kaže kot ljubezen do denarja, kar lahko interpretiramo tudi kot pohlep. To oblikuje značaj človeka, ki v nekem smislu vnaprej določi ravnanje.
Juda Iškarijot ni zgolj zgodovinska oseba, ampak v njem lahko prepoznamo vzorčni primer, ki se dotika vsakega posameznika, in sicer v tem smislu, da ga razmerje do Boga lahko vodi do notranje razdvojenosti, ki ga v zadnjem koraku pripelje do »izdajstva.« Juda se je znašel v dilemi, s katero se v določenem trenutku življenja sooči vsak človek. Gre za neke vrste notranji precep: ali v duševni strukturi prevlada strast, ki izbere nekaj konkretnega, tisto, kar zagotovi varnost. Ali pa človek sledi duhu, ki je neoprijemljiv in ga ni mogoče materializirati, vendar vzpostavlja zaupanje v Boga.
Ker milost oz. božja resničnost ni menjalno sredstvo, tudi ne prinese neposrednih materialnih koristi. Nasprotno pa denar omogoča bodisi potešitev človekovih osnovnih potreb bodisi prinaša raznovrstne ugodnosti. Še več, simbolizira tudi moč, in sicer v obliki gospodovanja, kar človeka pripelje do izbire med Bogom ali mamonom: »ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval« (Mt 6,24). Takšne napetosti ni mogoče odpraviti, zato milost vedno vključuje oz. predpostavlja človekovo osebno zgodovino, značajske poteze in miselno naravnanost.
Vprašanje, s katerim se mora človek soočiti, preden sprejme »trideset srebrnikov,« ga postavi pred eksistencialno dilemo: kakšno korist bo imel od takega denarja? Če vzamemo Judov primer in ga prenesemo na simbolno raven, lahko rečemo, da takšen »zaslužek« lahko primerjamo vrvi, ki si jo človek sam zadrgne okoli vratu.