Znamenje pravičnosti
V krščanstvu imajo zakramenti nenadomestljivo vlogo za življenje iz vere, pri čemer posebno mesto pripada krstu. Kajti brez tega zakramenta ni mogoče sprejeti drugih zakramentov. Načelno velja, da kdor sprejme krst, to predstavlja prelomnico v njegovi duhovni identiteti. Vendar se je v današnjem času potrebno soočiti z znamenji, ki nakazujejo zaton krščanstva na Zahodu. In eden od najbolj prepoznavnih znamenj tega procesa je »odpoved« krstu. Tako francoski zgodovinar in demograf Emmanuel Todd, znan po svoji knjigi Propad Zahoda (La Défaite de l’Occident), na »primeru« krsta prepoznava duhovno transformacijo zahodnih družb. Če je v preteklosti prevladovala zunanja religioznost, ko je vera že izginila, so ljudje še vedno sprejemali krst kot vrednoto pripadnosti določeni skupnosti. Na začetku tretjega tisočletja pa je po Toddovem mnenju religija dosegla »ničelno stanje,« ki se med drugim kaže v tem, da je krst na Zahodu izginil tudi kot običaj oz. kulturna vrednota (Le Figaro, 12.01.2024).
V čem je torej specifičnost krsta oz. zakaj naj bi se tudi sodoben človek dal krstiti? Pomenljiv odgovor najdemo v Matejevem evangeliju, ki opisuje, kako je Jezus prišel k »Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti« (Mt 3,13). Evangelist poudari, da se je Janez Krstnik ob tem srečanju počutil nelagodno, ker mu ni bilo jasno, v čem naj bi bil smisel Jezusovega krsta z vodo.
Zdi se, da se je Krstnik zavedal, da bi s tem dejanjem prišel v nasprotje s samim seboj. Krščeval je namreč z vodo, vendar je hkrati napovedal, da bo za njim prišel močnejši od njega. Ob njem se ne čuti vrednega, »da bi mu odvezal jermenov njegovih sandal,« in hkrati nazorno pojasni, v čem je razlika med njima: Jezus bo namreč krščeval »s Svetim Duhom in ognjem« (Lk 3,16).
Jezus prepriča Janeza s svojim argumentom: »Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost« (Mt 3,15). Gre za svojevrsten dialog, kjer je pomen krstnega dejanja utemeljen iz povsem novega zornega kota.
Najprej je pomenljivo, da Jezus na tem mestu izreče svoje prve besede, ki so zapisane v evangeliju. Le-te se nanašajo na »pravičnost« (gr. dikaiosyne). Ob tem postavi temeljno vprašanje: kaj pomeni »izpolniti pravičnost?« Kajti glavni »dogodek« sploh ni krst, ampak se vse vrti okrog »pravičnosti.«
Pojem »pravičnosti« najprej povezujemo s pravičnimi razmerji, ki zaznamujejo človekovo duševno strukturo in njegovo socialno dimenzijo. Tako je za antični čas značilen princip idiopragije, ki ga je uvedel Platon. Izpostavlja misel, da »pravičnost« najprej pride do izraza v strukturi človekove duše, ko vsak njen del (razum, afektivnost in poželenje) opravlja sebi lastno funkcijo; nato pa isti princip prenese tudi na strukturo skupnosti ali polisa (434d-441c). V tem smislu se pravičnost ne kaže v tem, da ima vsak človek »enak« delež, ampak tako, da mu pripada le tisti del (količina, vrednost), ki ustreza njegovemu položaju.
Brez pravičnosti si ne moremo predstavljati življenja v človeški družbi. Zato v pravičnosti najprej prepoznamo temeljno etično kategorijo, ki ni zgolj predmet osebne izbire, ampak se kaže tudi v pravnem sistemu. Kdor namreč krši temeljna načela pravičnosti, stori kaznivo dejanje.
Vendar iz tega evangeljskega odlomka ni mogoče sklepati na etični in socialni vidik pravičnosti. Ne gre za to, da je »pravičen« tisti, ki naredi pravično »dejanje.« Nasprotno, evangelist izpostavi nujnost »izpolnitve« pravičnosti. Pri tem uporabi glagol pleroo, ki ga je mogoče prevesti kot izpolniti ali kot dopolniti oz. napolniti. Če ta izraz interpretiramo v prvem pomenu, je s tem mišljena predvsem »izpolnitev« določene prerokbe. Toda v hebrejski bibliji ne najdemo nobenega preroka, ki bi napovedoval Jezusov krst. Zato je bolj smiselno, da ga interpretiramo v drugem pomenu, namreč kot »dopolnitev« pravičnosti. Ko Jezus sprejme Janezov krst, se razodene kot tisti, ki pooseblja vso »pravičnost« Boga.
Krst v Jordanu nam pomaga odgovoriti na vprašanje, kdo je Jezus in zakaj je vstopil v prostor in čas. V prvem Janezovem pismu najprej beremo, da je »pravičen« (1 Jn 2,29), nato pa izvemo, da je prišel zato, »da bi grehe odvzel« (1 Jn 3,5). Zato Jezus ne potrebuje krsta, ampak je iz tega simbolnega dejanja mogoče razbrati, s kakšno dilemo se sooča človek v svojem duhovnem svetu. Podvržen je namreč dinamiki duha, ki ga povzroča nasprotje med »grehom« (gr. hamartia) in »pravičnostjo« (gr. dikaiosyne).
Območje »greha« ali »hamartia« lahko opišemo kot stanje duha, ko človek išče polnost svojega življenja, vendar ga vsak cilj, ki osmišlja njegovo bivanje in ga skuša doseči znotraj imanentne realnosti, pusti neizpolnjenega, celo praznega. V tem smislu »greh« simbolizira človekovo tragično eksistenco: kljub prizadevanjem svojega duha za idealnost zgreši cilj bivanja: lastno izpolnitev.
V tem kontekstu je pomenljiva misel iz pisma Hebrejcem, ki opozarja, »da ne bi kdo med vami zakrknil, ker bi ga prevaral greh« (Heb 3,13). Se pravi, da človeka lahko »prevara« njegov lasten duh. In sicer v tem smislu, da se sprijazni s stanjem, ki ga označi kot »hamartia.« To namreč v človeku povzroči posebno obliko notranje »zakrknjenosti« (gr. skleryno). Kot da bi njegov duh postal trd kot kamen. Iz te prispodobe je mogoče razbrati, da njegov položaj postane brezizhoden, kar ga vodi v nihilizem. V takem primeru govorimo o »prevari greha« (gr. apate tes hamartias). Gre za svojevrstno zablodo duha, ko človek zabrede v brezciljnost, v zadnji fazi pa postane destruktivna.
Da bi razumeli izraz »pravičnost« ali »dikaiosyne,« lahko izhajamo iz njegovega nasprotja, se pravi iz »krivičnosti,« kar je na drugem mestu definirano kot greh: »Vsaka krivičnost je greh« [gr. adikia hamartia estin] (1 Jn 5,17). Če je »greh« izguba duhovne orientacije, ki se ne usmerja iz razmerja do Boga, pa »pravičnost« na drugi strani pomeni: živeti iz Boga, iz njegovega Duha, imeti novo usmeritev in tako biti osvobojen »greha«
V kontekstu evangelija je s tem mišljena »pravičnost,« ki jo najdemo v božjem kraljestvu. Tako Matej na drugem mesu zapiše: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico« [gr. basileian tou theou kai ten dikaiosynen autou] (Mt 6,33).
Pravičnost ali dikaiosyne, ki se uresničuje v območju božje realnosti, je mogoče določiti in razumeti v kontekstu božjega kraljestva. Ob tem moramo upoštevati, da božje kraljestvo pojmovno ni oprijemljivo. Jezus govori o njem le v prilikah, kar zahteva drugačen interpretativni pristop, kot ga poznamo iz filozofije ali literature. Enkrat božje kraljestvo primerja gorčičnemu zrnu (Mr 4,31), drugič je podobno skritemu zakladu na njivi (Mt 13,44), spet tretjič ga primerja s kvasom, ki ga je žena vzela in »zamesila v tri merice moke« (Lk 13,21).
Izraz dikaiosyne je tako drugo ime za božjo realnost oz. za Boga samega, ki se v polnosti uresniči z Jezusovim prihodom in se manifestira v božjem kraljestvu. Konkretno to pomeni: če pritrdimo, da je Kristus »pravičen,« in če tudi posameznik želi živeti »pravično,« se pravi izpolnjeno bivanje, ki ima svoj izvor v Bogu, potem mora vstopiti v svet božjega kraljestva. Pri čemer mora upoštevati, da je to duhovna kategorija, ki je ni mogoče obvladati niti dokončno pojasniti.
Krst kot vidno znamenje, ki ga v liturgiji sestavljata voda in olje, simbolizira človekovo osebno transformacijo. Gre za prehod iz stanja duha, ki nima orientacije – kar biblični teksti označujejo z izrazom »hamartia« in se navadno prevaja kot »greh« – v območje božjega, za kar uporabljamo besedo »dikaosyne« in z njo označujemo »pravičnost.«
Krst v Jordanu lahko postane temeljna duhovna orientacija tudi za postmodernega človeka: kdor sprejme Jezusa kot »pravičnega« in ostane (gr. meno) v njem, »ne greši« (1 Jn 3,6), kar postane njegov razpoznavni znak.