Hišne razprtije
Družinska razmerja so lahko primer harmonije medčloveških odnosov, lahko pa odsevajo najgloblje delitve in sovraštvo med ljudmi. Zato ni presenetljivo, da današnji evangeljski odlomek za izhodišče sporočila vzame Jezusove besede, ko govori o razdeljenosti v hiši: »Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči« (Lk 12,53).
V antičnem času so osnovno celico družbe imenovali hiša (gr. oikos). Z njo so označevali razširjeno sorodstveno skupnost, pri čemer je hiša imela nenadomestljivo vlogo tudi za ekonomsko preživetje. Tako ima moderna beseda »ekonomija« svoj izvor prav v grškem izrazu oikos. V sodobni družbi namesto hiše uporabljamo pojem družina. Ko v njej pride do nesoglasij, govorimo o družinskih razprtijah, ki imajo svoj izvor v osebnih konfliktih, ideoloških razlikah ali premoženjskih sporih, kar vse vodi k »razdeljenosti« med družinskimi člani.
V tem kontekstu evangeljski odlomek prinaša nenavadno Jezusovo trditev, da ni »prišel na zemljo prinašat mir (gr. eirene) […] ampak razdeljenost (gr. diamerismos)« (Lk 12,51). Čeprav v tej izjavi mnogi kritiki vidijo potrditev svojih odklonilnih stališč do religije, se je potrebno vprašati, za kakšno »razdeljenost« gre v tem primeru oz. kaj je s tem izrazom mišljeno?
Zdi se, da imamo opravka s temeljnim nasprotjem, ki se kaže med izrazoma eirene in diamerismos. Če izraz eirene prevajamo kot mir, ne zadenemo bistva. Mišljena je celovitost, kjer so posamezni deli povezani v celoto. Takšne »celovitosti« Jezus ne prinaša oz. ne omogoča. Nasprotno, z izrazom diamerismos evangelist poudarja, da Jezus naredi ločitev, in sicer v tem smislu, da posamezne »dele« porazdeli in tako opozori, da med njimi vlada nesoglasje.
Tudi v pismu Hebrejcem najdemo izraz merizo, s katerim avtor poudarja, da božja beseda »zareže do ločitve duše in duha« (Heb 4,12). Tako izpostavi tezo, da božji logos ali misel povzroči delitev med dušo (gr. psyche) in duhom (gr. pneuma), kar nam lahko pomaga interpretirati delitve v hiši, o katerih govori Jezus.
V tem kontekstu je koncept hiše, kjer imamo opravka z »razdeljenostjo« družinskih članov, potrebno prenesti na človeka oz. na temeljna razmerja, ki ga bivanjsko pogojujejo. Ta razmerja se vzpostavljajo na osnovi njegove fizične, psihične in duhovne strukture, ko se sooča z Bogom.
Razdeljenost v hiši temelji na konceptu »trije proti dvema in dva proti trem« [gr. treis epi dysin, kai dyo epi trisin] (Lk 12,52). Podobno strukturo odkrijemo tudi pri človeku, kjer njegovo življenje vključuje tri oblike: telo (gr. soma) – duša (gr. psyche) – duh (gr. pneuma). Za vsako od teh dimenzij je značilno, da je zaznamovana z antagonističnim razmerjem, in sicer: med telesom in dušo, med racionalnim in iracionalnim delom duše ter med območjem čutov in svetom duha. V tem smislu se človek v »treh« (dimenzijah bivanja) sooča z »dvema« (med seboj izključujočima principoma) in obratno.
Če torej izhajamo iz Jezusove trditve, da ni prinesel miru oz. celovitosti, ampak razdeljenost se moramo vprašati, kako razumeti celovitost in kaj pomeni delitev oz. ločitev v perspektivi posameznikovega soočenja z božjim mišljenjem?
Vrniti se moramo k »začetku« Jezusovega bivanja in spomniti, da je po njem prišla na svet »milost in resnica« (Jn 1,17). Ker smo se drugih mestih poglabljali v pomen teh dveh temeljnih kategorij, v tem kontekstu zgolj izpostavimo, da milost in resnica povzročata »delitev« oz. prinašata »nemir,« in sicer na vsakem od zgoraj naštetih področji.
Prva oblika človekovega bivanja je njegova biološka danost, ki ima svoj skupek v »telesu.« Navezuje se na posameznikovo fizično preživetje, predvsem na osnovna sredstva: od hrane in stanovanja do ekonomsko-finančnih sredstev itd. Razumljivo je, da si »telesa« ni mogoče zamišljati brez oživljajočega principa ali »duše.« Zato ju med seboj ni smemo deliti, kar je posebej razvidno, ko govorimo o človekovih psihosomatskih motnjah. Vendar se v razmerju do milosti in resnice pokaže njuna različna »vrednost.« Pomislimo na Jezusove besede, ko pravi: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel« (Mt 10,28).
Zdi se, da Jezusov argument temelji na predpostavki, da sta »telo« in »duša« vsaka zase »celota,« zato je smiselno govoriti o »delitev:« kar je namreč dobro za »telo,« lahko škoduje »duši.« Ne gre le za moralno vprašanje, ko človek skuša upoštevati duševne principe, kot je vrednostni sistem. Npr. ali se je smiselno odpovedati značajskim potezam, kot so resnicoljubnost, pravičnost, sočutje itd., da bi v zameno dobil stvari, za katere si prizadeva »telo,« kot je npr. ugodno življenje ali družbeni privilegij. V tem smislu je »delitev« telesa in duše posledica soočenja z »resnico,« ki se kristalizira v človekovem (ne)razmerju do Boga.
Jezusova »resnica« opozori človeka na obstoj »duše,« se pravi na kvalitete, ki določajo notranji svet: mišljenje, značajske poteze, moralne vrline itd., skratka vse tisto, kar je mogoče »žrtvovati« v korist »telesa.« Nasprotno pa, kdor daje prednost »duši« pred »telesom,« pokaže, da se je pripravljen – ko nastopi dilema »telo« ali »duša« – odpovedati osebni karieri ali drugim ugodnostim in dati prednost pravičnosti in resnicoljubnosti. Takšno »delitev« povzroči Jezus, ko izpostavi vrednost »duše« v razmerju do »telesa.«
Tudi »duša« je podvržena podobni delitvi. Čeprav je v svojem bistvu »ena,« ima dva različna dela – racionalnega in iracionalnega, kar ustreza delitvi na svobodo in odvisnost. Po eni strani človekov »jaz« določajo racionalne sposobnosti – logično mišljenje, zmožnost presoje, notranji uvid oz. razumevanje ipd., kar mu omogoča svobodo. Po drugi strani njegovo krmilo lahko prevzamejo emocionalne plasti duševnosti, npr. strah, žalost ali obup, kar lahko vodi v notranjo odvisnost.
V evangeljskih besedilih naletimo na raznovrstne dogodke, ki opisujejo človekove dileme in se porajajo iz razmerja med razumom in čustvi. Spomnimo se dogodka na jezeru, kako je Peter hodil po vodi, vendar ga je zaradi močnega vetra prevzel strah oz. dvom in se je začel potapljati (Mt 14,29-31). Čeprav je Peter na drugem mestu izpovedal vero v Jezusa, kar lahko interpretiramo kot najvišjo obliko svobode in racionalnosti, to ne izključuje možnosti, da osebne stiske in občutek obupa pretehtajo zaupanje v Boga in argumente razuma.
Jezus o sebi pravi »jaz sem resnica« (Jn 14,6). Posameznika osvobaja strahov in drugih negativnih čustev, ki ga spravljajo v notranjo odvisnost ali ga celo zasužnjujejo. Resnica »osvobaja« človeka v tem smislu, da v dialoškem razmerju z Bogom lahko odvrže dvome in strahove – kajti božje vabilo ne prihaja kot »grožnja,« ampak kot »ponudba,« ki mu omogoča, da lahko razvije vso svojo človeškost.
Tretje področje obsega metafizično dimenzijo in se dotika same eksistence Boga. Nasproti si stojita »čutno-zaznavni« svet in območje »duha,« kar v skladu z antično in moderno filozofsko mislijo ustreza delitvi na fenomenalno in intelegibilno realnost. Ta delitev človeka bistveno zaznamuje v njegovem spoznavanju. Gre za vprašanje, kako posameznik dojema resničnost: ali samo prek svojih »čutov,« se pravi, da obstaja zgolj to, kar iz njih zazna ali pa se od svojih »čutov« lahko distancira in s pomočjo svojega uma »obdela« čutne podatke ter jih tako preseže in postane dojemljiv za realnost, ki je neodvisna od »čutov.«
V tem smislu se človekova metafizična razsežnost ob srečanju z Jezusom začne deliti na dva dela: če je »realno« zgolj to, kar sliši, vidi ali česar se dotakne, potem svoj duhovni horizont zapre za tisto »realnost,« ki jo posameznik lahko dojame le s pomočjo uma in ga je antična miselna tradicija poimenovala nous.
Napetost med tema dvema principoma najbolj nazorno prikazuje Jezusova misel, ko je utemeljeval, zakaj poučuje svoje poslušalce s pomočjo prilik: »Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo« (Mt 13,13).
Toda Jezusova »delitev« na metafizični ravni zareže še globlje, kot je razlika med človekovim čutnim zaznavanjem in umskim dojemanjem. Ob srečanju z Jezusom se namreč človekov duhovni svet začne »deliti« na notranje zaprt čutno-miselni horizont in na območje presežnosti – nekaj, kar ni v dosegu njegove kontrole in nadzora. Posameznikov pogled usmeri v območje božjega: sooči se z »milostjo,« ki se kaže v tem, da je človek ne more obvladati, temveč jo je lahko »deležen.« Kajti »milosti« ni mogoče zaznati s »čuti« niti jo dojeti z »umom:« človeka se dotakne eksistencialno in ga osvobodi vseh (največkrat napačnih) predstav o Bogu.